Jedro

Listina je lahko spisana na več kosih papirja, če med njimi obstaja takšna povezava, da skupaj predstavljajo eno samo listino. Za tak primer gre, če so kosi oštevilčeni in speti skupaj, ali če se med seboj vsebinsko navezujejo drug na drugega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v točki I izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper točko II izreka prvostopenjske sodbe se delno ugodi tako, da se znesek stroškov, katerih povrnitev lahko zahteva tožeča stranka od tožene stranke zniža za 1130,88 EUR na 3906,54 EUR.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev neveljavnosti oporoke z dne 24. 10. 2007, ki naj bi jo bila sestavila pok. M. G. 2. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi meni, da lahko prihaja pri izpovedih oporočnih prič o podpisovanju oporoke do razhajanj, ker je med podpisovanjem oporoke in zaslišanjem minilo skoraj pet let. Prvostopenjski sodbi očita tudi, da sodišče ni presojalo, ali v nasprotju med ugotovitvami izvedenca o nepristnosti podpisa pok. M. G. in izjavami oporočnih prič verjame oporočnim pričam ali izvedencu, ali pa nemara obratno. Pritožnica tudi meni, da je lahko bil zapustničin podpis drugačen od običajnega zaradi misli, povezanih s smrtjo, s predajo premoženja in čustvi v razmerju do sorodnikov. Obe listini, ki sta bili predloženi sodišču, naj bi bili ena sama oporoka.

4. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških. Meni, da bi prvostopenjsko sodišče ne smelo upoštevati stroškov odgovora na pritožbo v prvem pritožbenem postopku, in pa, da bi sodišče ne smelo priznati dveh nagrad za narok.

5. Tožnik M. G. je na pritožbo odgovoril. Predlagal je njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena, kolikor se nanaša na odločitev o neveljavnosti oporoke. Delno utemeljena je le glede odločitve o stroških.

Odločitev o neveljavnosti oporoke

7. Prvostopenjskemu sodišču sta bili predloženi dve listini, ki sta se obe nanašali na razpolaganje z zapustničinim premoženjem. Te je prvostopenjska sodba glede na čas nastanka imenovala prva in druga oporoka. Temu izrazju bo sledila tudi ta sodba.

8. Mogoče je, da je listina spisana na 2 ali več kosih papirja. Dejstvo, da med kosi papirja obstaja takšna povezava, da ti skupaj predstavljajo eno samo listino, mora biti razvidno iz okoliščin. Medsebojno povezavo se lahko vzpostavi že tako, da se kose papirja oštevilči in spne; zadošča že, da se več kosov papirja vsebinsko tako navezuje drug na drugega, da je iz njihove vsebine mogoče sklepati, da so medsebojno povezani. Da bi bile pri prvi in drugi oporoki izpolnjene prej opisane predpostavke, ni v postopku nihče trdil. Vsaka od obeh oporok je bila sestavljena na svojem kosu papirja. Vsaka je bila tudi podpisana. Prvostopenjsko sodišče je brez dvoma pravilno ravnalo, ker je vsakega od obeh kosov papirja obravnavalo kot samostojno listino.

9. V tem postopku je prvostopenjsko sodišče odločalo le o tistem, kar je bil predmet tožbenega zahtevka, namreč o veljavnosti druge oporoke. To pa je v skladu s 1. odstavkom 310. člena ZPP, na katerega je bilo pri svojem ravnanju vezano. Sodišče se je zgolj držalo zakona, kar pa je sploh njegova naloga. Pritožba mu očita formalizem, kar pa je glede na jasno zakonsko stanje očitno zmotno.

10. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da druga oporoka sploh ni veljavna oporoka iz več razlogov. Pok. M. G. ni izjavila, da gre za njeno oporoko. Podpis, ki se nahaja na sami drugi oporoki, ni pristni podpis pok. M. G.. Priča A. P. ni potrdila, da je podpisala oporoko.

11. Ena bistvenih nalog priče je, da potrdi, da se je zapustnica podpisala na oporoko, in da potrdi, da je podala izjavo, da je sestavek njena oporoka (1). Če priča tega ne more potrditi, oporoka ne more veljati. Mogoče je, da zaradi časovne oddaljenosti poda priča zmotno izpoved o okoliščinah v zvezi z nastankom oporoke. Vendar pa prvostopenjsko sodišče svoje odločitve ni oprlo le na izpoved priče A. P. Postavilo je tudi izvedenca in z njegovo pomočjo preizkusilo pristnost podpisov pok. M. G.. Ugotovitev izvedenca je bila, da pristnost podpisa na drugi oporoki (tisti, ki je bila razglašena) ni dokazljiva (prvostopenjska sodba, rš. 14; podrobnosti glede razlik v podpisih v rš. 13). Prvostopenjsko sodišče je izvedencu verjelo in se na njegovo mnenje oprlo (rš. 14 in rš. 15 prvostopenjske sodbe). Da izpovedbi prič sodišča ne prepričata o odločilnih dejstvih, namreč o podpisu oporoke s strani zapustnice, pa je jasno zapisano v rš. 15. Tudi pritožbena kritika, da sodišče ni pojasnilo, komu verjame, je očitno neutemeljena.

12. Izvedenec mora pri svojem izvedenskem delu upoštevati vse pomembne dejavnike, ki vplivajo na njegovo ugotovitev dejstva. Grafologija temelji prav na spoznanju, da bistvene značilnosti podpisov od otroštva naprej ostajajo enake. To velja tudi za dejavnike, ki jih našteva pritožba. Če pa bi tožena stranka res menila, da so v pritožbi naštete okoliščine bile takšne, da bi bile res lahko vplivale na podpis, potem bi jih lahko navedla že v pripombah zoper dopolnitev izvedenskega mnenja v ponovljenem postopku. Tega pa ni storila, temveč se je v pripombah sklicevala na druge okoliščine in ne na te.

13. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo odločbo sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na veljavnost oporoke (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških

14. Pritožba ima prav, da stroški odgovora na prvo pritožbo v višini 942,40 EUR in DDV (skupaj 1130,88 EUR) niso bili potrebni, ker niso nič prispevali k rešitvi zadeve. Zato bi bilo prav, da bi jih prvostopenjsko sodišče ne upoštevalo (1. odstavek 155. člena ZPP). V tem smislu je pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

15. Prav pa je prvostopenjsko sodišče ravnalo, ker je odločilo, da tožeči stranki pripadata 2 nagradi za za narok (tar. št. 3102) v skupni višini 1413,60 EUR. To pač zato, ker je bila tožeča stranka upravičena do nagrade za narok v prvem, in do nagrade za narok tudi v drugem, to je v ponovljenem postopku. Če je namreč zadeva vrnjena v odločanje sodišče nižje stopnje, pomeni postopek pred tem sodiščem novo stopnjo (tako izrecno 19. člen ZOdvT). Posledica je, da je zmagovita stranka upravičena do povrnitve nagrade za narok tudi v ponovljenem postopku (enako že tudi odločba VDSS, opr. št. Psp 118/2012). Vrhovno sodišče pa je v odločbi z opr. št. II Ips 56/2011 doslej odločalo le o tem, ali je stranka upravičena do povrnitve ene nagrade za vse naroke na eni stopnji, ali pa nemara do povrnitve nagrade za vsak narok posebej. To vprašanje pa se v tej zadevi sploh ni zastavilo.

16. Pritožbeno sodišče je torej odločitev o stroških spremenilo tako, da je tožeča stranka upravičena le še do povrnitve 3.906,54 EUR pravdnih stroškov.

17. Ker tožena stranka ni uspela s svojo pritožbo, mora pritožbene stroške nositi sama (1. odstavek 154. člena ZPP).

(1) Zupančič/Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 3. izdaja, Ljubljana 2009, rš. 224. Gl. tudi op. pod črto 288, v kateri je navedena sodna odločba, ki to potrjuje, in pa literatura.