Jedro

Drži pritožbena navedba, da je sodišče na glavni obravnavi dodatno zaslišalo zgolj izvedenca C. C. in da je njegovo mnenje ostalo nespremenjeno, zato pritožnica pravilno sklepa, da z zaslišanjem sodišče ni odpravilo nasprotij v mnenjih. Pritožbeno sodišče se, glede na jasno zakonsko določbo, strinja s pritožnico, da bi moralo sodišče zaslišati tudi izvedenca mag. A. A. Če se tudi z njegovim zaslišanjem nasprotja v izvedenskih mnenjih ne bi odpravila, pa bi moralo sodišče imenovati novega izvedenca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 17.866,46 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2018 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne pravnomočnosti te sodbe do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Nadalje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 200,56 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti dalje do plačila.

2. Tožnica v pravočasno vloženi pritožbi sodbo izpodbija v celoti zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba nima dokazne ocene oziroma nima pravilne dokazne ocene in ne vsebuje utemeljenih razlogov oziroma so ti nejasni, kontradiktorni ter v nasprotju z izvedenskim mnenjem, izjavami strank in prič. Sodba temelji zgolj na izvedenskem mnenju izvedenca mag. A. A., medtem ko ostalih dokazov ter navedb tožnice in njene izpovedbe ter izpovedb prič sodišče sploh ni upoštevalo oziroma jih ni upoštevalo v zadostni meri in se do njih ni niti opredelilo. Sodišče tudi ni upoštevalo preostalih dveh izvedenskih mnenj, prav tako imenovanih s strani sodišča. Z izdajo sodbe je ravnalo subjektivno oziroma očitno pristransko, v korist toženke. Predvsem pa je kršilo določilo drugega in tretjega odstavka 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pravilne niso niti navedbe sodišča, da je imel voznik B. B. možnost, da na kraju nesreče opravi preizkus alkoholiziranosti, pa naj bi to zavrnil, kar naj bi potrjevalo dejstvo, da se nesreča ni zgodila na način, kot je to zatrjevala tožnica. Tožnica predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda sodbo, s katero bo odločilo, da je podan temelj tožbenega zahtevka in da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica v pritožbi utemeljeno sodišču prve stopnje očita, da je kršilo določila drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP1. Kot je povzeto tudi v pritožbi, je sodišče prve stopnje za razjasnitev vzroka in načina nastanka prometne nesreče najprej postavilo izvedenca mag. A. A. Ker ta izvedenec ni imel ustrezne opreme za podajo mnenja o podatkih EDR (Event Data Recorder) in DIS (Diagnostic Information System), je postavilo še izvedenca C. C. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta izvedenca izvedenski mnenji napisala v skladu s pravili stroke, vendar pa je glede na ostale izvedene dokaze tudi ugotovilo, da izvedensko mnenje C. C., ki je menil, da poškodbe na vozilu so nastale na način, kot ga je zatrjevala tožnica, ni logično in prepričljivo, zato je v celoti sprejelo mnenje izvedenca mag. A. A., ki je menil, da glede na poškodbe tožničinega vozila te niso mogle nastati na način, kot ga je zatrjevala tožnica. Pritožnica pravilno ugotavlja, da se izvedenski mnenji razlikujeta v bistvenem, to je v načinu nastanka prometne nesreče, saj sta povsem nasprotni. Tožnica utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje, kljub temu, da je ugotovilo, da se mnenji izvedencev v bistvenem razlikujeta, da sta mnenji nasprotni, teh nasprotij ni razčistilo, čeprav je bilo v skladu s 254. členom ZPP to dolžno storiti po uradni dolžnosti. Drži pritožbena navedba, da je sodišče na glavni obravnavi dodatno zaslišalo zgolj izvedenca C. C. in da je njegovo mnenje ostalo nespremenjeno, zato pritožnica pravilno sklepa, da z zaslišanjem sodišče ni odpravilo nasprotij v mnenjih. Pritožbeno sodišče se, glede na jasno zakonsko določbo, strinja s pritožnico, da bi moralo sodišče zaslišati tudi izvedenca mag. A. A. Če se tudi z njegovim zaslišanjem nasprotja v izvedenskih mnenjih ne bi odpravila, pa bi moralo sodišče imenovati novega izvedenca. Pritožnica namreč pravilno navaja, da sodišče, ki samo ne razpolaga s strokovnim znanjem, zaradi česar je tudi določilo izvedenca s področja raziskave prometnih nesreč, ne more samo presojati, katero od različnih – nasprotnih strokovnih mnenj je pravilno. Za takšno izbiro sodnik ni strokovno kompetenten, zato mora ugotovljena nasprotja razčistiti z zaslišanjem izvedencev. Če pa se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, je nasprotja potrebno razčistiti z drugim izvedencem. Pritožnica upravičeno izpostavlja okoliščine, zaradi katerih meni, da je odločitev sodišča, da sprejme mnenje izvedenca mag. A. A., subjektivna. Najprej navaja, da je glede na dejstvo, da je sodišče imenovalo še drugega izvedenca, tako jasno, da je sámo ugotovilo pomanjkljivosti v mnenju izvedenca mag. A. A. Ko pa je izvedensko mnenje izdelal izvedenec C. C., se je kljub temu, da je ugotovilo, da sta mnenji povsem nasprotni, odločilo, da bo, glede na to, da so po oceni sodišča vsi ostali izvedeni dokazi v skladu z njim, upoštevalo mnenje prvega izvedenca mag. A. A. Nato pritožnica navaja, da je sodišče, ko je podajalo obrazložitev, zakaj je sprejelo mnenje izvedenca mag. A. A., med drugim navedlo, kaj naj bi ta izvedenec ugotovil iz pregleda sledov na kraju prometne nesreče. Potem pa je navedlo, da je izvedenec C. C. sledi desnih koles ocenil le na podlagi fotografij iz kraje nesreče. Kot navaja pritožnica, je sodišče v sodbi obrazložilo, kot da je mag. A. A. opravil ogled kraja nesreče in da je pregledal sledi na kraju samem, medtem ko naj bi C. C. zgolj pogledal fotografije, čeprav je dejstvo, da sta oba izvedenca opravila ogled kraja nesreče več kot osem mesecev po nesreči in je tako življenjsko logično, da po tolikem času na kraju dogodka nista mogla več najti sledov nesreče, in je tudi dejstvo, da sta oba izvedenca ugotavljala sledi na kraju prometne nesreče na podlagi fotografij v spisu, ki so bile posnete neposredno po sami nesreči. Kot tretje pa pritožnica prav tako povsem utemeljeno izpostavlja, da je sodišče povsem spregledalo izpovedbo priče D. D., da se je s hčerko ravno pripeljal mimo, ko se je nesreča pripetila, in da je videl, da se iz avtomobila kadi, da je bilo vozilo takrat v drevesu in da je bil voznik v šoku ter da je voznik govoril ″joj kaj sem naredil″, in se kljub takšni izjavi priče, ki se je naključno znašla na kraju nesreče in ni v nikakršni zvezi s tožečo stranko ali voznikom vozila, odločilo, da bo sprejelo mnenje mag. A. A. Na mestu je tudi pritožbeno izpostavljeno, da je prvoimenovani izvedenec mag. A. A. sam navedel, da nima ustrezne opreme za podajo mnenja o podatkih EDR in DIS, da se tožnica z njegovim mnenjem ni strinjala, kar je strokovno utemeljila, podala je konkretizirane pomisleke zoper pravilnost mnenja, in da je sodišče nato imenovalo izvedenca C. C. Pritožnica pa nenazadnje upravičeno navaja, da se subjektivnost sodišča kaže tudi iz samega načina zaslišanja izvedenca C. C. na naroku 22. 6. 2021, saj pravilno izpostavlja, da je kljub temu, da je iz pisnega mnenja jasno razvidno, da je izvedenec označil sledi koles na fotografiji iz spisa, ki je bila posneta neposredno po nesreči (na sliki je predmetni avto v drevesu), sodišče izvedenca najprej vprašalo, kako je mogoče, da je ob ogledu po letu in pol na kraju nesreče še lahko videl sledi. Skladna s podatki v spisu je pritožničina navedba, da ko je izvedenec sodišču pojasnil, da so vidne sledi na fotografiji, posneti v času nezgode, in da jih ob ogledu (po letu in pol) ni videl, kar je življenjsko logično, se je sodišče čudilo, da je izvedenec ocenil sledi na podlagi fotografij, in nato izvedencu reklo, da samo na sliki ne vidi sledi koles. Izvedenec je sodišču pojasnil, da so sledi res slabo vidne, vendar on meni, da gre za sledi koles. Pomembno je, kot izpostavlja pritožba, da je izvedenec C. C. sodišču pojasnil, da same sledi koles (ali so ali niso) ne vplivajo na njegovo mnenje, da je do nesreče in poškodb na vozilu prišlo na s strani tožnice zatrjevani način. Po vsem obrazloženem se pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da bi moralo sodišče, glede na to da se mnenji izvedencev razlikujeta v bistvenem, torej v načinu nastanka prometne nesreče, odpraviti nasprotja v mnenjih najprej z zaslišanjem obeh izvedencev. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da sodišče prve stopnje z zaslišanjem zgolj C. C. nasprotij v mnenjih ni odpravilo, saj je izvedenec navedel (in pojasnil), da vztraja pri tem, da je do nesreče in poškodb prišlo na v tožbi zatrjevan način. Sodišče bi zato za odpravo nasprotij v mnenjih, ker nasprotij z zaslišanjem izvedenca C. C. ni odpravilo, moralo skladno z ZPP zaslišati še mag. A. A.; če pa tudi z njegovim zaslišanjem ne bi moglo odpraviti nasprotij v mnenjih, bi moralo imenovati novega izvedenca. Tožnica poudarja, da bi sodišče moralo imenovati novega izvedenca predvsem iz razloga, ker je jasno, da je mnenje izvedenca A. A.pomanjkljivo, kar je sámo ugotovilo, in ker obstojijo strokovno utemeljeni pomisleki o pravilnosti mnenja, medtem ko je izvedensko mnenje C. C. logično, prepričljivo in ker tudi iz ostalih dokazov izhaja, da je do nesreče prišlo na zatrjevani način. Izvedenec mag. A. A. je sam navedel, da nima ustrezne opreme za podajo mnenja, pritožnica pa navaja še nekatere, po njenem strokovno utemeljene pomisleke o pravilnosti mnenja mag. A. A., ki jih je navedla že v vlogi z dne 28. 2. 2019 (da je izvedenec ravnal nepravilno že s tem, ko niti strank niti voznika vozila ni povabil na ogled kraja prometne nesreče; da si ni ogledal poškodovanega vozila, kar pa je v zadevi vsekakor ključno; da je izvedenec ugotovil, da poškodbe levega sprednjega dela vozila - levi sprednji žaromet in vzdolžni nosilec odbijača - niso mogle nastati v tem trčenju, prav tako tudi ne poškodbe vetrobranskega stekla; da je opozorila, da v kolikor bi si izvedenec ogledal poškodovano vozilo, bi lahko in moral ugotoviti, da je ob trčenju v drevo desno stran havbe (pokrov motorja) porinilo v vetrobransko steklo; da je izvedenec tudi navedel, da voznik očitno ni imel namena zapeljati nazaj na vozišče, kar naj bi izhajalo iz zasuka volana prednjih koles ob trčenju v drevo, ki skoraj nakazujejo vožnjo naravnost v drevo (pri čemer tožnica navaja, da je v vlogi 28. 2. 2019 jasno opisala potek nesreče, in sicer da je vozilo dvignilo ter ga nato odbilo vsaj pol metra desno, tako da je pristalo med znakom in drevesom; to, kako je ostal obrnjen volan po samem trčenju, pa je gotovo zgolj posledica reakcija voznika, ki je pri vsakem vozniku gotovo drugačna; zasuk volana po nesreči o sami nesreči prav gotovo ne pove ničesar o samem načinu nastanka prometne nesreče). Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s pritožnico, da je s tem, ko je sodišče v obrazložitvi sodbe očitno poskušalo prikazati, kot da prihaja v mnenju C. C. do pomanjkljivosti, ki jih dejansko sploh ni bilo, podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč napaka tehnične narave. Ne gre torej za to, da je sodišče napačno povzelo vsebino izvedenskega mnenja, pač pa kvečjemu za očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče tega očitka in navedb v zvezi s tem, podanih na 8. in 9. strani pritožbe ni presojalo, saj je potrebno sodbo razveljaviti že zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpostavlja pa zgolj upravičeno izpostavljena dejstva v tem delu pritožbe, in sicer da je tudi izvedenec mag. A. A. določil naletno hitrost prav tako kot izvedenec C. C. (ki je menil, da je naletna hitrost vozila znašala 40 km/h) na podlagi poškodb vozila in ugotovil, da naj bi slednja znašala med 42,1 do 47,9 km/h; da je izvedenec C. C. jasno navedel, da so varnostni sistemi ustrezno delovali in morebitni poseg v krmilnike oziroma spreminjanje podatkov o času in prevoženih kilometrih ni imel vpliva na delovanje teh sistemov oziroma na vzrok in potek nezgode, na zaslišanju pa je izrecno poudaril, da misli, da ni možno, da je kdo v vozilu (krmilnike) vpisoval po nesreči, ampak je bilo to pred nesrečo, kar pa na samo nesrečo ni imelo vpliva. Pritožnici se je zato utemeljeno porodil občutek o subjektivnosti mnenja sodišča, da je to, da je nekdo spreminjal podatke o prevoženih kilometrih vozila in se je zmotil v zapisu, dovolj za dvom o poštenosti akterjev. Sploh ob dejstvu, da je bila tožnica samo določen čas lastnica vozila in ni vedela, da bi kdo posegal v spomin krmilnikov, in pojasnilu izvedenca, da morebitno spreminjanje podatkov o prevoženih kilometrih vozila ni imelo nikakršnega vpliva na samo nesrečo, kakor tudi ob tem, ko je toženka imela v zvezi s tem izključno le pripombo, da zmanjšanje kilometrov vpliva na vrednost vozila. Pritožnica tudi utemeljeno izpostavlja, da je tudi izvedenec C. C. možnost, da bi bilo vozilo na kraj nesreče pripeljano že poškodovano, ovrgel z nespornim dejstvom, da je bila temperatura avta 90 stopinj, kar potrjuje, da je avto v zatrjevani nesreči deloval, bil je na delovni temperaturi, kar pomeni, da je bilo takrat trčenje (kot se zatrjuje v tožbi). Pri tem pa ponovno opozarja tudi na izpovedbo priče D. D. in upravičeno sklepa, da če bi bilo vozilo dejansko pripeljano na kraj nesreče, potem se iz vozila takrat vsekakor ne bi moglo kaditi. Pritožbeno sodišče pa se ne more strinjati s pritožnico, da je tudi izvedenec in cenilec za avtomobilsko stroko E. E., potrdil, da so vse poškodbe na vozilu posledica močnega trka sprednjega dela vozila v oviro – takšno močno trčenje v oviro pa prav gotovo predstavlja močno trčenje v drevo, in da je sodišče to mnenje očitno povsem spregledalo, saj sodišče izvedencu E. E. ni naložilo, da poda mnenje o vzroku in načinu nastanka prometne nesreče, pač pa o poškodbah vozila in oceni višino škode na vozilu. Ker sodišče prve stopnje torej ni zaslišalo niti izvedenca mag. A. A., z zaslišanjem katerega bi lahko odpravilo nasprotja v obeh izvedenskih mnenjih, niti ni imenovalo drugega izvedenca avtomobilsko prometne stroke za raziskavo prometnih nezgod, je kršilo določbe drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Podana je očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Posledično pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

6. Pritožnica izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je voznik B. B., s tem ko ni takoj po nesreči opravil preizkusa alkoholiziranosti, kar bi lahko storil ob prihodu policistov na kraj, tudi izgubil kritje po Splošnih pogojih za kasko zavarovanje vozil ..., saj se šteje, da je pod vplivom alkohola, med drugim tudi, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti ali jo odkloni. Ne strinja pa se tudi z oceno sodišča, da navedeno samo še potrjuje dejstvo, da se nesreča ni zgodila na način, kot ga je zatrjevala tožnica, zaradi česar ni podan temelj tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče meni, da je glede na pritožbene navedbe, ki so povzete v nadaljevanju, sodišče prve stopnje preuranjeno sprejelo navedeni zaključek.

7. Pritožnica navaja, da nikakor ne drži, da naj bi voznik B. B. na kraju nesreče zavrnil opravo preizkusa alkoholiziranosti. Voznik je po mnenju pritožnice storil vse potrebno in je o nesreči obvestil policijo. Iz posnetka pogovora zadevnega klica B. B. na številko 113 je po njenem razbrati, da je bil voznik po dogodku v šoku, kar je potrdila tudi priča D. D., nadalje iz posnetka tudi jasno izhaja, da policija ni opravila ogleda kraja prometne nesreče, ker voznik ni bil telesno poškodovan. V kolikor voznik B. B. torej ne bi želel, da policija pride na kraj dogodka, je sploh ne bi poklical s samega kraja dogodka, ampak bi policijo obvestil o nesreči kasneje. Dejstvo je namreč, da voznik po klicu ni imel vpliva na to, ali bo policija opravila ogled ali ne. S tem ko je neposredno po trčenju sam klical policijo s kraja nesreče, je po mnenju pritožnice storil vse, kar je moral in mogel. Zato pritožnica meni, da so navedbe sodišča, da voznik ni želel, da policija pride na kraj nesreče, in da je voznik zavrnil opravo preizkusa alkoholiziranosti, nepravilne oziroma neresnične. Pritožnica opozarja tudi na to, da sodišče očitno meni, da naj bi vozilo že poškodovano pripeljali na zadevno mesto (pravilno pri tem izpostavlja, da se o tem sicer sodišče v sodbi ne opredeli povsem natančno) in da naj bi se takšno dejstvo potrdilo s tem, da naj bi voznik B. B. zavrnil opravo preizkusa alkoholiziranosti. Meni, da v kolikor bi bilo res, da naj bi šlo za prirejeno prometno nesrečo, da naj bi se vozilo poškodovano pripeljalo na navedeno mesto, potem voznik vsekakor ne bi zavrnil oprave preizkusa alkoholiziranosti (čeprav ga ni zavrnil, kar po njenem mnenju jasno izhaja iz vseh dokazov), saj če bi načrtoval prometno nesrečo, zagotovo poškodovanega vozila ne bi pripeljal na kraj dogodka pod vplivom alkohola (čeprav se v pritožbi ponovno poudarja, da se je vozilo dejansko poškodovalo na zatrjevani način in da voznik v času nesreče ni bil pod vplivom alkohola).

8. Povsem utemeljeno pritožnica navaja, da se sodišče prve stopnje do navedb tožnice in do izjav prič v zvezi z alkoholom sploh ni opredelilo; zgolj v enem samem stavku je navedlo, da je, s tem ko B. B. takoj po nesreči ni opravil preizkusa alkoholiziranosti, izgubil kritje po Splošnih pogojih za kasko zavarovanje, saj se šteje, da je pod vplivom alkohola, če se po nesreči izmakne preiskavi alkoholiziranosti ali jo odkloni. Kot navaja tudi pritožnica, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da opustitev obvestitve policije v prometni nesreči še ne pomeni, da zavarovanec oziroma voznik ne more z drugimi dokazi izpodbiti domneve o alkoholiziranosti. Tožnica je v tožbi trdila, da voznik B. B. ni vozil pod vplivom alkohola in za to trditev predlagala tudi zaslišanje voznika in prič I. I., J. J. in K. K., katerih izpovedbe v pritožbi tudi povzema, zato utemeljeno pritožbeno graja, da se sodišče do teh navedb in izpovedb sploh ni opredelilo.

9. Tožnica v pritožbi še opozarja, da je sodišče prve stopnje tudi prekoračilo trditveno podlago toženke, kar pa ne drži. Toženka je izrecno v odgovoru na tožbo in tudi v vlogi, v kateri se je opredelila do ugotovitev izvedenca C. C., navedla, da je sicer mnenja, da je do nesreče na zatrjevanem mestu lahko prišlo, vendar ne na zatrjevan način. Zato ni utemeljeno sklepanje pritožnice, da je toženka sprejela mnenje izvedenca, ki je ugotovil, da je do nesreče prišlo na zatrjevan način, in se z njim v celoti strinjala, zaradi česar sodišče sploh ne bi smelo raziskovati tega vprašanja in je odločalo mimo dejstev, ki sta jih navajali stranki. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugotavljalo, na kakšen način se je nesreča zgodila in ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke.

10. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih je tudi dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ocenjuje, da sámo, glede na naravo in okoliščine primera ter zgoraj navedene razloge, ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, saj bi bila z odpravo postopkovnih kršitev z dopolnitvijo oziroma izvedbo dokazov, ki še niso bili izvedeni na prvi stopnji, ko bi se tako odločilna dejstva ugotavljala v postopku na drugi stopnji, pravdnim strankam odvzeta pravica do pravnega sredstva; kršeno pa bi bilo tudi ustavnopravno načelo instančnosti. S to odločitvijo tudi ne bo povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Gre za prvo razveljavitev, ki po presoji pritožbenega sodišča kljub vložitvi tožbe dne 23. 10. 2018 ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, glede na to, da je doslej postopek tekel brez zastojev kljub okrnjenemu poslovanju sodišča v daljšem časovnem obdobju zaradi ukrepov v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti oziroma kršitve ter ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva ter ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, odločitev pa nato ustrezno obrazložiti.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Drugi odstavek 254. člena ZPP določa, da če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci. Tretji odstavek tega člena pa določa, da če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev.