Jedro

Zaradi dvostranske narave PZ delodajalec ne more preklicati odpovedi PZ, ki jo je delavcu že podal (izročil) in je učinek odpovedi že nastopil. PZ je z odpovedjo prenehala veljati in je preklic odpovedi ne more "oživiti". Če se ugotovi nezakonitost podane odpvedi PZ, pa prejšnja (odpovedana) PZ "oživi".

Če je PZ med delavcem in delodajalcem odpovedana, delodajalec pa delavca vseeno pozove na delo, delavec dela brez PZ. Zato se med strankama lahko pojavi vprašanje obstoja delovnega razmerja. Ker v takem primeru obstajajo vsi elementi delovnega razmerja, se skadno s 4. odstavkom 15. člena ZDR šteje, da je sklenjena nova PZ, ki pa bi jo moral delavec v primeru spora dokazovati, česar mu ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi PZ ni treba. Tudi iz tega razloga ima delavec interes, da kljub preklicu odpovedi PZ dosežene ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi.

Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ ima podlago v 3. odstavku 204. člena ZDR. Tak zahtevek ne predstavlja "prave" ugotovitvene tožbe po 181. členu ZPP, ampak gre za oblikovalno (konstitutivno) tožbo, s katero naj se ugotovi, da je enostranska izjava volje delodajalca (odpoved PZ), nezakonita. Z ugotovitvijo sodišča se ustvari nov pravni položaj in se obstoječe pravno razmerje spremeni tako, da PZ, ki je bila enostransko odpovedana, oživi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 31.8.2004, nezakonita. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 118.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbe, ki jih vsebuje Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) glede ugotovitvene tožbe. Z njo se lahko zahteva le ugotovitev obstoja ali neobstoja sporne pravice ali pravnega razmerja, ne pa tudi ugotovitev spornih dejstev - kar pa ugotovitev, da je odpoved nezakonita, tudi je. Ugotavljanje dejstva v sodnem postopku ni dopustna, saj za kaj takega v materialnem pravu ni podlage. Nadalje navaja, da je že sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi preklicana in da je bilo med strankama vzpostavljeno stanje, kot da sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo. To drži, zato bi moralo to dejstvo sodišče prve stopnje tudi upoštevati. Stališče, da je bilo sodišče prve stopnje vezano le na stanje, kakršno je bilo ob vložitvi tožbe, je napačno. Po pravni teoriji (dr. J. J.) podlago sodbe tvorijo tista dejstva, ki so prišla na dan do konca glavne obravnave. Zato je ugotavljanje nezakonitosti odpravljenega individualnega pravnega akta ali odpravljene enostranske izjave pogodbene volje logični in pravni nesmisel. Po prejemu preklica je tožnica pričela ponovno prihajati na delo, sprejela je plačo, pristala, da se ji ponovno vpiše delovna doba in zanjo plačajo davki in prispevki.

Pogodba je konvalidirala in obe stranki jo od 11.11.2004 še izpolnjujeta. Zato je obnašanje tožnice, ki pri tožbi še vztraja, nemoralno in zato ne more uživati sodnega varstva. Glede na vse navedeno pritožba predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31.8.2004 nezakonita.

Tožena stranka ni dokazala resnega in utemeljenaega razloga za odpoved in ni preverila možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji. Čeprav je dne 5.8.2004 obvestila tožnico o nameravani odpovedi, je v dneh od 23.8.2004 do 27.8.2004 objavila interni razpis za zaposlitev dveh blagajničark. Tožnici pa je bila dne 31.8.2004 odpovedana pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalec blagajnik. Tožena stranka je sicer odpoved kasneje preklicala in tožnico vrnila nazaj na delo, vendar pa je sodišče prve stopnje kljub temu o zakonitosti odpovedi odločalo, ker naj bi bilo vezano na stanje ob vložitvi tožbe.

Razlogi izpodbijane sodbe sicer niso povsem pravilni, vendar pa to na pravilnost končne odločitve ni vplivalo. Napačno je stališče, da sodišče presoja le stanje, kakršno je bilo ob vložitvi tožbe. Pravno pomembna so tudi dejstva, ki nastanejo po vložitvi tožbe, saj bi takšno stališče sodišča prve stopnje npr. pomenilo, da tožena stranka zahtevka ne more pripoznati (pripoznava bi bila kasnejše dejstvo, ki ga ob vložitvi tožbe še ni bilo) ali pa da se stranki ne moreta poravnati. Vendar pa je treba v zvezi s pritožbenimi navedbami najprej poudariti, da preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tem, ko jo delavec že prejme, ni več možen. Takšno stališče je sodna praksa zavzela že v številnih primerih (npr. Pdp 1345/2003, Pdp 1464/2003, Pdp 1012/2003, Pdp 1491/2003). Delodajalec lahko v primeru vložene tožbe pripozna zahtevek, ne more pa enostavno preklicati odpovedi in delavca poklicati na delo. V tem primeru namreč ne pride do nikakršne "konvalidacije" pogodbe o zaposlitvi. Zaradi dvostranske narave pogodbe o zaposlitvi ni mogoče, da bi delodajalec, ki je delavcu že izročil pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je učinek že nastopil, to lahko preklical in s tem dosegel, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne velja več. Pogodba o zaposlitvi je z odpovedjo prenehala veljati in je preklic odpovedi ne more oživiti. Če ni sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, se prejšnje stanje vzpostavi z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pa je v tej zadevi bistveno. Ker tožena stranka ni pripoznala zahtevka, ampak je le enostransko preklicala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ta ni oživela, čeprav se je tožnica vrnila na delo (v bistvu se je vrnila na delo, še preden se je iztekel z zakonom določen odpovedni rok, v katerem ji delovno razmerje še ne bi smelo niti prenehati). V primeru, če bi tožnica umaknila tožbo ali pa bi sodišče tožbo zavrglo, bi tožena stranka odpoved (ki bi bila veljavna, ker je tožnica ne bi izpodbila) teoretično še vedno lahko izvršila. Zato poznejši preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi na odločanje o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima vpliva.

Tožena stranka je sicer pozvala tožnico nazaj na delo, vendar pa sedaj očitno dela brez sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi. Ker je prejšnja odpovedana, se lahko med strankama v nadaljevanju pojavi vprašanje obstoja delovnega razmerja. Glede na to, da tožnica delo opravlja, prejema plačo in ima delovno dobo vpisano v delovno knjižico sicer elementi delovnega razmerja obstajajo, zaradi česar se po 4. odstavku 15. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) šteje, da je (nova) pogodba o zaposlitvi sklenjena. Vendar pa bi morala tožnica v primeru spora to dokazovati, česar pa ji ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bo treba. Ta dejstva torej še dodatno govorijo v prid stališču, da ima delavec kljub preklicu odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico in interes, da doseže ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Prav tako se pritožba neutemeljeno zavzema za stališče, da tožnica z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahteva ugotovitev dejstva. Podlago za tak zahtevek ima tožnica v 3. odstavku 204. člena ZDR, ki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno predvideva sodno varstvo v obliki zahtevka za ugotovitev nezakonitosti. Pri tem je potrebno poudariti, da glede na naravo razmerja, o katerem se odloča, tak zahtevek ne predstavlja "prave" ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP, ampak gre v bistvu za oblikovalno (konstitutivno) tožbo, s katero naj se ugotovi, da je enostranska izjava (odpoved pogodbe o zaposlitvi) tožene stranke nezakonita. Z ugotovitvijo sodišča se ustvari nov pravni položaj, spremeni se obstoječe pravno razmerje in pogodba o zaposlitvi, ki je bila enostransko odpovedana, spet oživi.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje upravičeno presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31.8.2004. Iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je razlog za odpoved v racionalizaciji dela, ki naj bi se izvedla s porazdelitvijo tožničinega dela med druge delavce. Taka racionalizacija je lahko utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če je seveda resničen. Dejstvo, da je tožena stranka še pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, vendar pa že po obvestilu o nameravani odpovedi objavila interni razpis za dva blagajnika, še ne dokazuje, da razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo. Iz internega razpisa je namreč mogoče razbrati, da gre le za začasno potrebo po delu blagajničark (zaradi prevzema muellerjevega blaga). Začasna zaposlitev delavcev oz. študentov preko napotnice pa ne dokazuje, da tožena stranka ni racionalizirala dela. Prav tako pa to ne dokazuje, da je obstajala možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji.

Zaposlitev za določen čas ni ustrezna zaposlitev, ki jo mora v primeru možnosti delodajalec ponuditi delavcu, katerega delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno. Taka zaposlitev je neustrezna - neustrezne zaposlitve pa delodajalec delavcu ni dolžan ponujati.

Res pa je, da tožena stranka razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni dokazala. V potrditev, da je poslovni razlog obstajal, ni ponudila nobenega dokaza, dejstvo, da je tožnico vrnila nazaj na delo pa kaže, da takega razloga pravzaprav ni bilo.

Zato je odločitev sodišča prve stopnje kljub vsemu pravilna.

Pritožbeno sodišče je ob ugotovitvi, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka

154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pritožbene stroške krije sama.