Jedro

Avtor ima izključno pravico, da se upre skazitvi in vsakemu drugemu posegu v svoje delo ali vsaki uporabi svojega dela, če bi ti posegi ali ta uporaba lahko okrnili njegovo osebnost. Dejstvo, da je tožnica sanirala del zatrjevane škode, še ne pomeni, da tožnica ni upravičena do povračila nepremoženjske škode iz 169. člena ZASP, res pa je, da je potrebno pri priznanju odškodnine za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju vseh zakonskih kriterijev upoštevati, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 12.518,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, da je tožena stranka dolžna takoj uničiti elektronski ali drugi nosilec, na katerem ima shranjeno skaženo avtorsko delo tožnice logotip »M. v N.«, da se toženi stranki prepove sedanja in bodoča uporaba skaženega avtorskega dela tožnice logotipa »M. v N.«, da je tožena stranka dolžna takoj odstraniti skaženo avtorsko delo tožnice logotip »M. v N.« iz vseh medijev, kjer se ta pojavlja, da je tožena stranka dolžna v roku osmih dni uničiti vse obstoječe primerke skaženega avtorskega dela tožnice logotipa »M. v N.«, ki jih ima v tiskani obliki ter da se sodba v roku osmih dni po izdaji objavi v časopisih D., D., V., G. g. in P. n. na stroške tožene stranke«. Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.018,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi toženemu zahtevku, podrejeno pa, da vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da ni izpolnjen subjektivni element pravice do spoštovanja avtorskega dela tožnice, ker skazitev njenega avtorskega dela, naj ne bi posegla v njeno osebnost. Prvo sodišče ni ugotavljalo, ali so posegi v avtorsko delo takšne narave, da bi v avtorjevo delo lahko posegli. Negativna občutja tožnice so se nanašala predvsem na predelavo oziroma skazitev njenega avtorskega dela, ne pa na samo dejstvo, da je bil logotip predelan brez dovoljenja tožnice. Prvo sodišče je izhajalo iz napačne predpostavke, da poseg v čast in dobro ime ni podan, če je kasneje deloma saniran. Logično je prav nasprotno, saj je poseg v čast in dobro ime tožnice moral biti že podan, da je tožnica tretjim osebam sploh morala pojasnjevati, da ni avtor logotipa »M.