Jedro

Zahtevek iz neupravičene pridobitve ima neupravičeno osiromašeni zoper pridobitelja le v primeru, da je prehod premoženja (dajatev ali storitev) koristen osebno za pridobitelja. To izhaja iz tretjega odstavka 210. člena ZOR. Če pridobitelj iz kakšnega razloga od prehoda premoženja nima koristi (četudi bi jo kdo drug na mestu pridobitelja sicer imel), potem zahtevek zoper pridobitelja ni utemeljen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako glavni tožbeni zahtevek (za plačilo 1.910.000,00 USD z zamudnimi obrestmi) kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek (za plačilo 1.770.000,00 USD z zamudnimi obrestmi).

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj napadeni sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila vročeni toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Pravni prednik tožeče stranke in Občina M. sta v letu 1991 sklenila "Raziskovalno pogodbo". Z njo se je pravni prednik tožeče stranke obvezal, da bo skupaj s toženo stranko sestavil študijo upravičenosti (feasibility študijo) za gradnjo industrijskega obrata za ločevanje, skladiščenje in predelavo odpadkov. Leta 1992 je pravni prednik tožeče stranke ob soglasju Občine M. odstopil pogodbo sedanji tožeči stranki. Tožeča stranka je študijo izdelala in jo izročila Občini M. Kasneje je na ozemlju nekdanje Občine M. nastalo več manjših občin. Tožba v tej zadevi je bila vložena le zoper eno samo. Tožeča stranka meni, da je tožena stranka kršila svoje pogodbene obveznosti in zahteva plačilo nadomestila za izdatke v zvezi s študijo in odškodnino.

Pogodbenika sta se izrecno dogovorila za uporabo v Sloveniji veljavnega prava (točka 9 Raziskovalne pogodbe), zato je revizijsko sodišče to pravo tudi uporabilo.

Zahtevek tožeče stranke bi lahko bil utemeljen s točko 2.01 Raziskovalne pogodbe (in z njo povezanimi določbami), z drugim odstavkom 210. člena ZOR ali pa s točko 4.02 Raziskovalne pogodbe.

V točki 2 sta pogodbeni stranki določili predvidene stroške za izdelavo študije upravičenosti. V točki 2.01 pod podtočko a) sta se dogovorili, da bo E. G. prejela 475.000,00 USD iz podpor (subvencij in dotacij), za katere bo zaprosila Občina M. V podtočki b) sta se stranki dogovorili za način, na katerega bi tožeča stranka vendarle lahko dosegla plačilo tega zneska, če bi Občina M. ne uspela pridobiti podpor v višini vsaj 475.000,00 USD. Predpostavka za uporabo določil podtočke 2.01 b) pa je bila, da se bo obrat za obdelavo odpadkov zgradil. V obravnavanem primeru se obrat ni niti začel graditi, zato tožeča stranka svojega zahtevka ne more opreti na podtočko 2.01 b).

Občina M. bi bila sicer nemara lahko zaprosila European Bank for Reconstruction and Development iz Londona (EBRD) za dodelitev podpore pri izdelavi študije upravičenosti, če bi bila kdajkoli preskrbela zazidljivo zemljišče za gradnjo obrata za obdelavo odpadkov.

Zazidljivega zemljišča pa Občina M. ni imela niti v času sklenitve raziskovalne pogodbe niti kdajkoli kasneje. Pogodbenika Raziskovalne pogodbe nista predvidela, da bi imel pravni prednik tožeče stranke zahtevek za poplačilo izdatkov z izdelavo študije, če Občina M. tudi po sklenitvi študije upravičenosti ne priskrbi zazidljivega zemljišča. S sklenitvijo takšne pogodbe je pravni prednik tožeče stranke res veliko tvegal, na kar je pravilno opozorilo pritožbeno sodišče. Tožeča od tožene stranke ne more zahtevati povrnitve izdatkov, ki jih je imela z raziskovalno študijo, ker Občina M. k povrnitvi izdatkov z določili točke 2.01 a) in z njo povezanimi določili točk 2, 2.02., 3, 1.04 in točke 15 Priloge 1.02 sploh ni bila zavezana. Ker obveznost tožene stranke ni nastala, zahtevek tožeče stranke za plačilo nadomestila za nastale stroške ni utemeljen.

Tožeča stranka tudi ne more imeti uspeha z zahtevkom iz neupravičene pridobitve (drugi odstavek 210. člena ZOR). Za Občino M. je sicer res izdelala študijo upravičenosti in s tem izvršila dejanje v smislu tretjega odstavka 210. člena ZOR. Vendar pa zaradi tega še ni upravičena zahtevati plačila na temelju neupravičene pridobitve od tožene stranke (drugi odstavek 210. člena ZOR). Zahtevek iz neupravičene pridobitve ima namreč neupravičeno osiromašeni zoper pridobitelja le v primeru, da je prehod premoženja (dajatev ali storitev) koristen osebno za pridobitelja. To izhaja iz tretjega odstavka 210. člena ZOR. Če pridobitelj iz kakšnega razloga od prehoda premoženja nima koristi (četudi bi jo kdo drug na mestu pridobitelja sicer imel), potem zahtevek zoper pridobitelja ni utemeljen. Prav takšen je ta primer. Tožeča stranka je namreč izdelala študijo upravičenosti za mesto z označbo ... Tožena stranka je ugovarjala, da od študije upravičenosti nima koristi, ker se obrat za obdelavo odpadkov v ... sploh ne bo gradil. Ker opravljeno dejanje za toženo stranko (subjektivno) ni koristno, tudi Občina M. ni nič pridobila, tožeča stranka pa nima zahtevka iz neupravičene pridobitve.

Zahtevka tožeče stranke za povrnitev izdatkov za izdelavo študije in odškodninski zahtevek pa bi lahko bila utemeljena s točko 4.02 Raziskovalne pogodbe. Ta točka daje tožeči stranki zahtevek za povračilo izdatkov za opravljena dela in storitve in še odškodninski zahtevek, če bi Občina M. ne izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti.

Tožeča stranka je v reviziji utemeljeno opozorila na to, da niti drugo niti prvostopenjska sodba ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem pravnim temeljem. Manjkajoča dejstva so odločilna dejstva v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato, ker bi lahko pripeljala do vsaj delnega uspeha tožeče stranke v tem gospodarskem sporu.

Ker sodbi drugo in prvostopenjskega sodišča ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje prvostopenjskem sodišču (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.