Jedro

Sodišče mora ob odločanju o višini preživnine ugotoviti možnosti obeh staršev in potrebe otroka, nato pa v sorazmerju z ugotovljenimi dejstvi določiti znesek preživnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačevati za preživljanje tožnika namesto preživnine, določene z dogovorom o preživljanju št. 56-576/79-12 z dne 1.10.1984 pri CSD Ljubljana-Šiška in ki je po zadnji valorizaciji znašala 9.503,30 SIT, preživnino v znesku 30.000,00 SIT mesečno od 7.3.1996 dalje, pri čemer je dolžan že zapadle obroke plačati v 15-ih dneh. Tožencu je obenem naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 69.920,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v petnajstih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik navaja, da je prvo sodišče v celoti in nekritično sledilo navedbam tožnika glede njegovih potreb. Tožnik naj bi svoje potrebe in stroške ocenil kar sam ter ni predložil nikakršnih dokazov. Pritožnik tudi dvomi, da bi moral tožnik za bivanje pri starih starših plačevati kakršnekoli stroške, če pa jih, navaja dalje pritožnik, potem pa naj za to predloži dokaze. Pritožnik nadalje napada tudi ocenitev premoženjskega stanja toženca. Prvo sodišče naj bi laično in nepravilno obravnavalo premoženje družbe D. d.o.o. kot premoženje toženca. Gre za samostojen pravni subjekt, pri katerem je toženec udeležen le pri plači in delitvi dobička.

Podatki o zadolženosti, terjatvah, stanju na žiro računu in ostali podatki, s katerimi je operiralo sodišče prve stopnje, so po mnenju pritožnika povsem irelevantni. Ne glede na to pa je sodišče podatke tudi povsem napačno interpretiralo, saj pravilna razlaga le-teh vodi do zaključka, da družba komajda omogoča eksistenco enemu zaposlenemu, kajti čisti dobiček v letu 1998 je bil 38.000,00 SIT. Tudi nakup solidnega osebnega avtomobila s strani družbe ni in ne more biti dokaz o toženčevem premoženjskem stanju. Avto je bil namreč kupljen na leasing in ga družba še vedno odplačuje, poleg tega pa je za samo dejavnost nujno potreben. Pritožnik nadalje navaja, da prvo sodišče ni enakovredno ocenjevalo gmotnih razmer njega in tožnikove matere.

Slednja namreč prejema kar trikrat višjo plačo in pritožniku ni jasno, zakaj je sodišče odločilo, da znaša preživninska obveznost vsakega od staršev do 1/2. Tožnik je po svoji pooblaščenki odgovoril na pritožbo. Tožnik navaja, da je dosedanja preživnina prenizka, zatorej je pravdanje o takšnem znesku sramotno in nemoralno. Tožnik sicer res ni predložil dokazov o ceni športne opreme, ki jo potrebuje, vendar je sodišče navedbam sledilo, saj so splošno znano dejstvo. Dalje navaja, da tudi mati tožnika skrbi za petčlansko družino, naposled pa še navaja, da je toženec zaposlen v lastni družbi in si lahko izplačuje takšno plačo, kakor želi.

Pritožba je utemeljena.

129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR določa, da se preživnina določi po potrebi upravičenca ter možnostih zavezanca. Tožnik ima dva starša. Ker je reden študent sta tako oba dolžna zanj materialno skrbeti. Sodišče mora pri določanju višine preživnine najprej ugotoviti, kakšne so zmožnosti obeh staršev, nato pa ugotavlja potrebe otroka. Oba pravna standarda pa sta medsebojno odvisna. Od materialnih danosti je namreč odvisno, v kolikšni meri bo lahko ugodeno otrokovim potrebam. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedeno določbo uporabilo napačno, poleg tega pa se poraja tudi dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Citirana določba sodišču nalaga, da preživninsko obveznost odmeri glede na možnosti obeh staršev. Sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s tem pravilom, upoštevalo, da znaša preživninska obveznost vsakega izmed staršev eno polovico. Pritožbeno sodišče lahko sodbo v primeru napačne uporabe materialnega prava sicer spremeni, vendar pa v obravnavani zadevi takšna odločba iz več razlogov ni mogoča. Izpodbijana sodba namreč ne vsebuje nobenih podatkov o finančnih zmožnostih tožnikove matere. To pa je odločilno dejstvo za uporabo določbe 129. člena ZZZDR, ki ga prvo sodišče ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje možnosti toženca nepopolno ugotovilo. Toženec je sicer res edini družbenik D. d.o.o., vendar pa to dejstvo samo po sebi ne dokazuje njegovega premoženjskega stanja. Iz listinskih dokazov ne izhaja, da bi omenjena družba poslovala z znatnejšim dobičkom. Podatki o tem, da žiro račun v zadnjem času ni bil blokiran ter da družba nima nobenih kreditov niso razlog, ki bi utemeljeval izpodbijano odločitev.

Pritožbeno sodišče sledi navedbam pritožnika, da je družba D. d.o.o. samostojen pravni subjekt ter da je toženec pri njem udeležen le pri razdelitvi dobička ter izplačilu plače. Sodišče prve stopnje pa finančnih koristi toženca iz teh dveh naslovov, ki naj bi presegali z njegove strani zatrjevane možnosti, ni ugotavljalo, marveč je, ne da bi za to navedlo razloge, zaključilo, da njegovo stanje ni tako slabo, kot ga želi prikazati sam. Pritožbeno sodišče se nadalje ne strinja z argumentom prvega sodišča, da tudi dejstvo, da si je podjetje privoščilo nakup solidnega osebnega avtomobila, dokazuje, da bo toženec dosojeno preživnino sposoben plačevati. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pripominja, da gospodarski subjekt, kar omenjena družba je, za svojo dejavnost potrebuje avtomobil in v tem primeru ne gre za luksuz, ki bi šel na rovaš tožnika. Poleg tega pa je bil avto kupljen potrditvah pritožbe na leasing in je družba še sedaj dolžna odplačevati obroke. Skratka, gre za poslovanje družbe, ki ne more utemeljevati toženčeve preživninske možnosti. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da tožnik ni edini toženčev otrok ter da je tudi iz tega razloga njegova možnost za plačevanje preživnine logično manjša. Nazadnje pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je potrebe otrok možno zadovoljevati glede na možnosti staršev. Najprej morajo biti tako zagotovljene osnovne biološke potrebe, nato stroški v zvezi s šolanjem, šele nato pa je moč ugoditi potrebam, ki predstavljajo boljše življenjske razmere in višji življenjski standard. Pritožbeno sodišče smatra, da je drago športno opremo mogoče upoštevati le, če je v sorazmerju s premoženjskim stanjem staršev in le v tem primeru je mogoče sprejeti razloge, na podlagi katerih je prvo sodišče ugotovilo tožnikove potrebe.

Ker je dejansko stanje glede možnosti staršev in potreb otroka zmotno in nepopolno ugotovljeno in ker je prvo sodišče tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo.

Sodišče naj v novem postopku najprej ugotovi, kakšne so preživninske možnosti obeh staršev, nato naj v skladu z le-temi ugodi potrebam tožnika, morebitno zvišano preživnino pa naj porazdeli med oba starša v sorazmerju z njunimi zmožnostmi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.