Jedro

V primerih iz tretjega odstavka 9. člena ZDen mora vlagatelj zahteve za denacionalizacijo izkazati tudi dodatni pogoj za priznanje pravice do vračanja premoženja tujemu državljanu, to je obstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in drugo državo z območja nekdanje Jugoslavije, katere državljan je bil prejšnji lastnik.

Določbe 12. člena ZDen se ne nanašajo na primere iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15. 12. 2006, v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve, ki sta jo R. C. in revidentka vložili 29. 5. 1992, v preostalem delu pa je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper navedeno odločbo tožene stranke zavrnilo. Tožena stranka je z navedeno odločbo ugodila pritožbi A. A. d.d., odpravila delno odločbo Upravne enote z dne 16. 5. 2006 ter zavrnila zahtevi za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A. C., ki sta ju dne 29. 5. 1992 in 17. 7. 1992 vložili R. C. in revidentka. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odpravljeno odločbo sicer odločil, da upravičencu A. C. za tam navedene nepremičnine pripada odškodnina v obliki obveznic družbe A.A. d.d. v višini 44.206,80 DEM.

2. Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve z dne 29. 5. 1992, zavrglo, ker o tej zahtevi z obravnavano odločbo prvostopnega organa ni bilo odločeno. V preostalem delu je presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Bistveno za odločitev je, da se je prejšnji lastnik A. C. štel za jugoslovanskega državljana, ne pa tudi za slovenskega, zato glede na določbo tretjega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen ne more biti denacionalizacijski upravičenec. Glede na pravnomočno odločitev pristojnega organa o državljanstvu A. C., ki temelji na ugotovitvi, da je bil domovinsko pristojen v občini ... na Hrvaškem, je upravni organ imel dovolj zanesljivo podlago za stališče, da ga je šteti za hrvaškega državljana. Vzajemnosti v denacionalizacijskih zadevah z Republiko Hrvaško pa revidentka ni izkazala. Revidentki ne gre položaj nadomestne upravičenke, saj se določba 12. člena ZDen ne nanaša na primere iz tretjega odstavka 9. člena ZDen.

3. Revidentka dovoljenost revizije uveljavlja iz vseh razlogov po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 4. V reviziji uveljavlja obstoj bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in kršitev materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede ugotovitve, da je bil pokojni A. C. hrvaški državljan, saj se sklicuje na posredni dokaz, razlogi, na katere se sklicuje, pa so v nasprotju z listinskimi dokazi. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker zaradi retorzije prejšnjemu lastniku ni priznalo statusa upravičenca, čeprav sta državi sklenili sporazum o sukcesiji. V zvezi s tem se sklicuje tudi na predlog Zakona o zaključku postopkov vračanja podržavljenega premoženja. Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri razlagi določbe 12. člena ZDen. Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-23/93 je bila uporaba 12. člena ZDen razširjena na vse osebe iz 9. člena ZDen, zakonodajalec pa z novelo ZDen kroga upravičencev ni skrčil. Trdi, da je drugačna razlaga v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Meni, da navedenih določb ZDen ni mogoče razlagati s t.i. teleološko redukcijo, saj je to treba uporabljati ozko in strogo v skladu z namenom zakonodajalca.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka se v reviziji glede dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1 smiselno sklicuje na sedaj odpravljeno odločbo prvostopnega upravnega organa, s katero je bila prejšnjemu lastniku priznana odškodnina v obveznicah družbe A.A. d.d. v višini 44.206,80 DEM (tj. 22.602,92 EUR), pri čemer izpodbija pravilnost odprave te odločbe. Ker je zato v obravnavani zadevi dovoljenost revizije podana, se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo s preizkusom obstoja ostalih zatrjevanih razlogov za dovoljenost revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi revidentka izpodbija tako pravilnost ugotovitve, da prejšnjemu lastniku obravnavanega premoženja A. C. ne gre položaj denacionalizacijskega upravičenca iz razloga po tretjem odstavku 9. člena ZDen-B, kakor tudi stališče, da revidentki glede na to, da so za prejšnjega lastnika podane ovire iz tretjega odstavka 9. člena ZDen, ne gre položaj nadomestne upravičenke iz 12. člena ZDen.

9. ZDen v tretjem odstavku 9. člena določa, da v primeru, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec.

10. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, iz katerega izhaja, da se je glede na pravnomočno odločbo pristojnega upravnega organa prejšnji lastnik štel za jugoslovanskega državljana, ne pa tudi za slovenskega. Glede na te pravno odločilne okoliščine (jugoslovansko, ne pa tudi slovensko državljanstvo prejšnjega lastnika obravnavanega premoženja) bi morala revidentka skladno z določbo tretjega odstavka 9. člena ZDen poleg jugoslovanskega državljanstva upravičenca na dan 9. 5. 1945, izkazati tudi dodatni pogoj za priznanje pravice do vračanja premoženja tujemu državljanu, to je obstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in drugo državo z območja nekdanje Jugoslavije, katere državljan je bil prejšnji lastnik. Tega revidentka ni izkazala s sklicevanjem na Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN, Ur. l. RS, št. 72/2002), saj se ta ne nanaša na upravičenja iz naslova denacionalizacije. Prav tako se revidentka neutemeljeno sklicuje na predlog zakona o zaključku postopkov vračanja podržavljenega premoženja, saj tega zakona Državni zbor RS ni sprejel. 11. Izpodbijana sodba, ki temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, iz katerega izhaja, da se je glede na pravnomočno odločbo pristojnega upravnega organa prejšnji lastnik obravnavanega premoženja štel za jugoslovanskega državljana, ne pa tudi za slovenskega, ter da revidentka ni izkazala obstoja vzajemnosti v smislu določbe tretjega odstavka 9. člene ZDen, po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je njeno pravilnost in zakonitost mogoče presoditi. Zato Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača revizijske trditve o tem, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (tretji odstavek 75. člena ZUS-1). Revizijskega očitka, da naj bi bili navedeni pravno odločilni razlogi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, v nasprotju z listinskimi dokazi, revidentka ni pojasnila. Če s tem meri na listino, priloženo tožbi (listina Ministrstva za zunanje zadeve Republike Hrvaške), Vrhovno sodišče opozarja, da se tožba na to listino ne sklicuje in ne navaja okoliščin iz 52. člena ZUS-1. Revizijski ugovori o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede državljanstva prejšnjega lastnika A. C. pa glede na določbo drugega 85. člena ZUS-1 niso dopustni.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podana očitana zmotna uporaba določb 12. člena ZDen. Po določbah 12. člena ZDen je v primeru, če oseba iz 9. člena ni upravičenec po tem zakonu, upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se 12. člen ZDen ne nanaša na primere iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona. Drugačna razlaga 12. člena v zvezi s tretjim odstavkom 9. člena ZDen, kot ga je razlagalo sodišče prve stopnje, bi bila v nasprotju z namenom novele ZDen-B, ki je v 9. členu vgradila nov tretji odstavek. Ta onemogoča vračanje podržavljenega premoženja prejšnjim lastnikom, ki so bili ob podržavljenju jugoslovanski državljani in so imeli to državljanstvo tudi na dan 9. 5. 1945, če taka pravica ni priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je prejšnji lastnik premoženja. Ta določba je bila v ZDen vnesena zato, da bi se vzpostavilo med državami (nekdanjimi jugoslovanskimi federalnimi enotami) razmerje vzajemnosti glede vračanja premoženja, s katerim naj bi se zagotovil slovenskim državljanom položaj upravičenca v državah, ki imajo zakonsko urejeno vračanje podržavljenega premoženja, in katerih državljanom ZDen daje položaj upravičenca. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi (npr. II Ips 394/2005 z dne 2. 11. 2005, I Up 1145/2006 z dne 18. 10. 2007, I Up 542/2004 z dne 14. 11. 2007, I Up 317/2006 z dne 7. 11. 2007, I Up 197/2007 z dne 13. 3. 2008, II Ips 160/2009 z dne 9. 4. 2009, II Ips 236/2009 z dne 17. 12. 2009) že večkrat pojasnilo, da se sicer zdi, da se 12. člen ZDen sklicuje na 9. člen ZDen kot celoto, vendar je bilo besedilo 12. člena ZDen uzakonjeno še pred novelo ZDen-B. Ob noveliranju 9. člena ZDen pa 12. člen ZDen ni bil noveliran in torej ni bil usklajen z zakonodajnim ciljem, ki ga je Slovenija zasledovala z novelo 9. člena ZDen. To pa iz razloga, ker zakoncu oziroma dedičem prvega dednega reda ob takšni dikciji 12. člena ZDen niti ne bi bilo treba izpolnjevati pogoja slovenskega državljanstva, ki je nosilni pogoj, na katerem temelji tretji odstavek 9. člena ZDen, kar bi pomenilo izničenje namena zakonodajalca, ki ga je zasledoval ob noveliranju 9. člena ZDen.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča takšna razlaga 12. člena ZDen ne pomeni neenakega obravnavanja iz 22. člena Ustave RS in ni kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Takšna razlaga 12. člena ZDen zgolj dosledno sledi namenu in vsebini določbe tretjega odstavka 9. člena ZDen, za katero je zakonodajalec utemeljil potrebnost razlikovanja med prejšnjimi lastniki in je temu pritrdilo tudi Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998. Iz istih razlogov revizijsko sodišče meni, da razlikovanje pravnih naslednikov (zakonca in dedičev prvega dednega reda po 12. členu ZDen) glede na državljanski status prejšnjega lastnika, ki ga specialno urejajo določbe 9. člena ZDen, ne pomeni neutemeljenega razlikovanja.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.