Jedro

Pri presoji pravnega standarda razžalitve dobrega imena in časti po prvem odstavku 200. člena ZOR mora sodišče uporabiti najprej merila, ki jih ureja civilno odškodninsko pravo. Če so ta pomanjkljiva, uporabi tudi merila, ki so se oblikovala na kazenskopravnem področju.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožnika v celoti zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Za negmotno škodo (duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti), ki je tožniku nastala zaradi izjave toženca v oddaji Omizje z naslovom "Primer N. G.", ki se je glasila: "Meni grozite ... in to grozite s smrtjo, ampak ne vem, komu ste to naročili", je prisodilo odškodnino v znesku 700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Sodišče druge stopnje je najprej pritožbo tožnika zavrnilo, ugodilo pa pritožbi toženca in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zoper to odločitev je vložil revizijo tožnik. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je reviziji ugodilo, drugostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je, da med izjavo toženca in tožnikovo nepremoženjsko škodo obstaja pravno odločilna vzročna zveza ter drugostopenjskemu sodišču naložilo, da mora v ponovnem postopku obravnavati še preostale pritožbene ugovore pravdnih strank. Svojo odločitev je oprlo na 34. in 35. člen v povezavi s četrtim odstavkom 15. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 200. člen v povezavi s 154. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Sodišče druge stopnje je nato v ponovljenem postopku zavrnilo pritožbo toženca in delno ugodilo pritožbi tožnika. Na prvi stopnji prisojeno odškodnino je zvišalo za 500.000,00 SIT in tako tožniku prisodilo skupaj 1,200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1994 dalje in pravdnimi stroški. V preostalem delu je tudi pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem zavrnilnem delu. Svojo odločitev je oprlo na 15., 34. in 35. člen (ne pa na pritožbeno uveljavljani 39. člen) Ustave ter na 200., 198. in (smiselno) na 154. člen ZOR.

Zoper slednjo sodbo sodišča druge stopnje je tokrat vložil revizijo samo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje "sodišču prve oziroma sodišču druge stopnje", podrejeno pa, da jo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 39. člen Ustave. Ustava v tej določbi ne napotuje na zakon, kar pomeni, da jo je treba uporabljati neposredno. Državljani so glede pravice do svobode izražanja izenačeni z novinarji, bistvo novinarskega poklica pa je obveščanje javnosti in nudenje informacij v interesu javnega nadzora. Toženec je v oddaji Omizje le izrazil in posredoval svoje "mnenje". Javnost je "obvestil" o grožnjah, ki so bile naslovljene nanj. Sodišči sta se pri presoji nedopustno oprli le na en stavek, ki je iztrgan iz celotnega konteksta dogajanja. Za razsojo je pomembno celotno ozadje - vsebina obeh oddaj (Omizja in Utripa). V oddaji Omizje je šlo le za konfrontacijo mnenj, na katero je bil tožnik pripravljen - tak odgovor je pričakoval. Tožnik je trdil, da so mu kazenski postopki zoper njega bili v veselje, ker mu dajejo priložnost, da svoje nasprotnike javno razkrinka. Veselje je doživel tudi v tej zadevi, v njej je užival nad razkrinkanjem svojega nasprotnika, kar pomeni, da ni imel duševnih bolečin. Revidentka nadalje trdi, da se je sodišče pri presoji civilnega delikta zmotno oprlo na 108. člen tedaj veljavnega Kazenskega zakonika (Ur.l. SRS 12/77-5/90, v nadaljevanju KZ). To kaznivo dejanje je mogoče storiti le z "afirmativno brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih". Izjava toženca je bila dana v stiski zaradi groženj po telefonu. Toženec nadalje podrejeno izpodbija tudi višino odškodnine. Trdi, da za "podobno utemeljene duševne bolečine" sodišča prisojajo bistveno nižje odškodnine. Kršene so bile končno tudi določbe pravdnega postopka, saj je sodišče druge stopnje ob zvišanju odškodnine za 500.000,00 SIT prisodilo tudi za ta znesek zamudne obresti od prvostopenjske sodbe, ne da bi to odločitev obrazložilo. Tako preizkus ni možen in je podana kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v obravnavanem sporu še vedno uporablja).

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (390. člen ZPP). Tožeča stranka v odgovoru povzema dele sodb revizijskega in prvostopenjskega sodišča ter navaja komentar tožnika k posameznim odlomkom v reviziji tožene stranke. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe, ki bo obrazložena v nadaljevanju, ni treba odgovarjati na očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z zamudnimi obrestmi od na drugi stopnji prisojene glavnice 500.000,00 SIT.

Drugih kršitev ZPP revidentka ni opredeljeno navedla in jih zato revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Ker tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), revizijsko sodišče temu revizijskem ugovoru ni ugodilo.

Neutemeljen pa je tudi revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na izpodbijanje pravilnosti odločitve o temelju tožbenega zhatevka. Odločitev o obstoju civilnega delikta je v skladu s 34. in 35. členom Ustave ter 200. členom v povezavi s 154. členom ZOR. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno ugotovili vse elemente tožnikove odškodninske obveznosti.

Nedopustno (protipravno) škodno dejanje Revizijsko sodišče soglaša z razlago 39. člena Ustave v drugostopenjski sodbi. Res je sicer, da Ustava v 39. členu ne napotuje na zakon in da jo je zato treba uporabljati neposredno.

Vendar enako velja tudi za 34. in 35. člen Ustave. Ni jasno, zakaj revidentka povezuje novinarski poklic z obravnavanim primerom.

Toženec ni novinar. Ne gre za informacijo novinarja o dialogu med tožnikom in tožencem. Toženec je (sicer kot poslanec državnega zbora in član preiskovalne komisije v zadevi X.) bil v oddaji Omizje le gost, novinarka pa je bila voditeljica Vida Petrovčič. Enako vlogo kot toženec je v tej oddaji imel tudi tožnik (čeprav sicer tedaj po položaju svetnik v državnem svetu in glavni direktor X.). Toženec je navedene besede izrekel v neposrednem dialogu s tožnikom, pa čeprav pred javnostjo (v televizijski oddaji Omizje). Zato izjava ne more imeti narave "mnenja". Tudi ne drži, da je toženec zgolj "obvestil" javnost o grožnjah, ki so bile naslovljene nanj. O teh je govoril v oddaji Utrip (ki si jo je sodišče prve stopnje v nasprotju s trditvami revidentke, ogledalo in tudi dokazno ocenilo - str. 5 prvostopenjske sodbe). V Utripu je toženec govoril o grožnjah, o naravi teh groženj (po telefonu), povedal pa je tudi, da imajo te grožnje gotovo svojega "naročnika". Ne v njej ne pozneje toženec ni nikoli javno izjavil, da žaljiva obdolžitev ni bila namenjena tožniku.

V pravdnem postopku toženec tudi ni ponudil dokaza, da je takšna obdolžitev resnična. Zato revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnika žaljivo obdolžil le na podlagi sumničenj. Sodišče druge stopnje pravilno poudarja, da v takšnem primeru ni mogoče (vrhovno sodišče dodaja, da ni treba) tehtati, katera od pravic, tj. pravici iz 34. in 35. člena Ustave, kamor sodi tudi pravica do časti in dobrega imena, ali pravica iz 39. člena Ustave, bi imela lahko prednost. Ustava ne varuje tako hudih žaljivih obdolžitev, ki jih kdo izreče drugi osebi v dialogu z njo, še posebej, če so izrečene v medijih (odmevni televizijski oddaji Omizje), njihova resničnost in javna korist za seznanitev javnosti pa nista dokazani. V takšnem primeru gre lahko le za zlorabo pravice iz 39. člena Ustave.

Toženec neutemeljeno ugovarja, da sta se sodišči pri odločanju omejili le na en stavek, ki je iztrgan iz celotnega konteksta dogajanja. Celotna oddaja Omizje je zajemala problematiko lastninjenja in ureditve igralništva v N. G.. Kot je že bilo navedeno, je toženec v oddaji nastopal kot član preiskovalne komisije v zvezi z delovanjem X. in kot poslanec državnega zbora, tožnik pa kot svetnik v državnem svetu in glavni direktor X. ter obenem kot edini predstavnik "igralniškega lobija" iz N. G.. Naslov oddaje Omizje z dne 11.10.1993 je bil "Primer N. G.". Toženec je kot član preiskovalne komisije odgovarjal na vprašanja voditeljice oddaje o postopku te komisije. Ko je v zvezi z nadaljnjim delovanjem preiskovalne komisije (z zaslišanjem prič) na tožnika naslovil omenjeni očitek, je sam izstopil iz konteksta oddaje.

Toženec nadalje neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da se je pri presoji obstoja civilnega delikta zmotno oprlo na 108. člen KZ, ker da je mogoče kaznivo dejanje po tem členu storiti le z "afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih". Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta se sodišči pri presoji, ali je bilo storjeno nedopustno škodno dejanje, pravilno oprli predvsem na 34. in 35. člen Ustave. Sodišče prve stopnje je pri razlagi navedenih določb res uporabilo tudi merila iz 108. člena tedaj veljavnega KZ, vendar zato, ker teh meril ne Ustava ne ZOR nimata. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tvorita 34. in 35. člen Ustave celoto, vsaj v delu, ko 34. člen govori o dostojanstvu, 35. člen pa o človekovi telesni in duševni celovitosti. Gre le za posamezne pojme splošne osebnostne pravice (primerjaj glede 35. člena Ustave Ada Polajnar Pavčnik, Temeljne pravice kot osebnostne pravice v delu Temeljne pravice, CZ, Ljubljana, 1997, str. 154). Ustava le primeroma našteva pomembnejše vrednote. Navedena pravica je torej tudi v Ustavi opredeljena le načelno in splošno. Zato ima naravo pravnega standarda. Posamezni elementi te pravice in njihovo vrednotenje se oblikujejo v določenem širšem družbenem okolju, meje in vsebino pa jim ob vsakem konkretnem primeru določa predvsem sodna praksa (primerjaj zlasti Marijan Pavčnik, Argumentacija v pravu, CZ, Ljubljana, 1998, str. 142 in 178). Vsebine obravnavane osebnostne pravice ne Ustava ne zakoni ne morejo vnaprej v celoti pomensko določiti, ker je ta odvisna od preveč spremenljivk, ki so vezane na čas, kraj in način storitve ter lastnosti posameznega oškodovanca. V okvir te pravice sodita tudi čast in dobro ime, ki kot ožja pojma (vrednoti) v Ustavi posebej nista navedena, sankcije za poseg pa so urejene tako v kazenskem (z ureditvijo več kaznivih dejanj - med njimi je tudi žaljiva obdolžitev) kot v civilnem pravu.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je predmet tega spora odškodninski zahtevek na podlagi prvega odstavka 200. člena ZOR. Zato morajo sodišča pri presoji, ali je bilo storjeno nedopustno škodno dejanje, uporabiti predvsem merila, ki jih ureja civilno odškodninsko pravo. Če so ta merila pomanjkljiva, je za razlago (določitev vsebine) pravnega standarda dopustna tudi uporaba meril, ki so se oblikovala na kazenskopravnem področju. Še posebej v obravnavanem primeru, ko je bila razžalitev dobrega imena in časti storjena z žaljivo obdolžitvijo, ki je posebej opredeljena kot kaznivo dejanje (v času škodnega dogodka veljavnem 108. členu KZ). Sodišče prve stopnje zato ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tako ravnalo. Ker pa vsi elementi za obstoj kaznivega dejanja niso identični z elementi civilnega delikta, jih je treba razlagati v povezavi še z drugimi merili, ki so se na civilnopravnem področju razvila v zvezi s takšnimi dejanji. Tudi sodišče druge stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je iskalo razlago (vsebino) obravnavanega pravnega standarda tudi s pomočjo meril, ki so se oblikovala pri uporabi prvega odstavka 198. člena ZOR, čeprav ta ureja povrnitev gmotne škode. Rezultat razlage obeh sodišč skupaj je tako materialnopravno pravilen.

Revizijsko sodišče zato soglaša z razlogi v prvostopenjski sodbi, ki jih je kot pravilne sprejelo tudi sodišče druge stopnje, da je poseg v čast in dobro ime podan, če so trditve takšne, da vzbujajo do oškodovanca negativne občutke, če so zaradi takšnih trditev ljudje do njega negativno razpoloženi, ga zaničujejo, ga prezirajo, ga podcenjujejo, ali celo, da imajo tistega, ki mu je izjava namenjena, za kriminalca (v obravnavanem primeru je šlo za očitek kaznivega dejanja zoper življenje in telo na način, ki je značilen za mafijske združbe). Sodišči sta tako nedopustnost (protipravnost) škodnega dejanja materialnopravno pravilno opredelili.

Negmotna škoda Naslednji element odškodninske obveznosti je obstoj tožnikove negmotne škode. Sodišči druge in prve stopnje sta jo ugotovili. Gre predvsem za dejanske ugotovitve, ki na revizijski stopnji niso več predmet preizkusa (izrecna prepoved iz tretjega odstavka 385. člena ZPP). To velja predvsem za dejstva v zvezi s počutjem tožnika v času dane izjave in po njej: da je tožnik doživel jezo, žalost, občutek manjvrednosti, da je izjava prizadela njegov osebni občutek vrednosti in vrednost, ki jo ima v družbi, čast in dobro ime ter osebno dostojanstvo. Sodišče druge stopnje je še dodalo, da je bilo duševno trpljenje tožnika dolgotrajno in intenzivno, da je bil pretresen in šokiran. Sodišči pa nista soglašali s tožnikovo izpovedjo, da je moral prav zaradi tega dogodka obiskati zdravnika psihiatra. Šteli sta, da je bil tožnik glede na vse ostale dogodke v tistem času dovolj močan, da je takšno žalitev prenesel brez posebne zdravniške pomoči. Nedovoljena in zato na revizijski stopnji neupoštevna revizijska novota so trditve o "veselju" tožnika nad tem postopkom, v katerem naj bi "užival nad razkrinkanjem svojega nasprotnika" in s tem v zvezi, da ni mogel imeti duševnih bolečin. Tudi trditve o reakciji tožnika takoj po navedeni izjavi, so v revizijskem postopku neupoštevne, ker posegajo v dejansko podlago spora (že navedeni tretji odstavek 385. člena ZPP).

Vzročna zveza Nadaljnji element odškodninske obveznosti je vzročna zveza med škodnim ravnanjem in škodo. Revizijsko sodišče je svoje stališče o tem, ali je podana pravno odločilna vzročna zveza med toženčevo izjavo in tožnikovo škodo, obrazložilo že v svojem sklepu z dne 26.3.1998, opr. št. II Ips 280/96. Posebej je poudarilo, da izjava, dana širšemu krogu ljudi, vključuje najmanj tisto osebo, kateri je bila v živem dialogu dana, če sodi v ta širši krog. V takšnem primeru bi prišlo do pretrganja vzročne zveze le, če bi toženec jasno razmejil igralniški lobi od tožnika. Moralo bi torej iz njegove izjave izhajati, da je obdolžitev namenjena članom "njegove" skupine, ne pa njemu. Ker česa takega sodišči nista ugotovili, je revizijsko sodišče zaradi zmotne materialnopravne presoje vzročne zveze (da v takšnih dejanskih okoliščinah tožnika ni mogoče šteti za neposrednega oškodovanca), tedanjo sodbo druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Drugostopenjsko sodišče je nato v ponovnem sojenju spre-jelo navedeno materialnopravno presojo vrhovnega sodišča. Odgovornost

Ugotovljen je končno še zadnji element za nastanek odškodninske obveznosti, to pa je toženčeva odgovornost. Ugovor, da je bila izjava toženca dana v stiski zaradi groženj po telefonu, je nedovoljena revizijska novota (že navedeni tretji odstavek 385. člena ZPP).

Toženec bi lahko zmanjšal svojo odgovornost s sklicevanjem na stisko ("silobran"), če bi pravno odločilna dejstva in dokaze pravočasno uveljavljal. Toženec je javna osebnost oziroma še več, v tej oddaji je nastopal tudi v zahtevni vlogi člana preiskovalne komisije v zvezi s primerom X.. Prav zato bi moral besede bolj tehtati in kljub temu, da je bil tožnik v tistem času zelo izpostavljen, toženec ne bi smel izkoriščati svojega statusa za tako hude in resne izjave, kot je očitek grožnje s smrtjo. Revizijsko sodišče tudi soglaša s poudarkom sodišča druge stopnje, da izmikanje toženca, češ da je bila izjava namenjena širšemu krogu ljudi, kvečjemu kaže na to, da ni imel razlogov za sklepanje, da grožnja izvira od tožnika. Enako velja za poudarek, da toženec tudi pozneje ni prispeval k zmanjšanju tožnikovega trpljenja ter da je treba upoštevati tudi težo in resnost izjave in odmevnost medija (televizija) oziroma odmevnost oddaje Omizje. Pravno odločilna za presojo odgovornosti je tudi že navedena ugotovitev, da toženec v pravdnem postopku ni ponudil dokaza, da je takšna obdolžitev resnična. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v primeru, ko kdo trdi nekaj žaljivega zgolj na podlagi nekih sumničenj, ki jih ne more dokazati, mora "sprejeti tudi breme kazenske ali civilne sankcije oziroma obeh". Zato je odškodninska odgovornost toženca v celoti podana (154. člen ZOR).

Vsi elementi toženčeve odškodninske obveznosti so tako podani in zato toženec tožniku odgovarja za povzročeno škodo. Odločitev o temelju tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna.

Višina odškodnine Toženec podrejeno izpodbija tudi višino prisojene odškodnine. V tem delu je revizija delno utemeljena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na prvi stopnji prisojeno odškodnino v znesku 700.000,00 SIT zvišalo na 1,200.000,00 SIT. Tudi pri odločanju o višini odškodnine sodišče upošteva delno dejansko, delno pa materialnopravno podlago posameznega škodnega primera (iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZOR). Dejanske narave so ugotovitve o intenziteti in trajanju duševnih bolečin ob škodnem dogodku in po njem. V te ugotovitve revizijsko sodišče ne sme več posegati.

Materialnopravne narave pa so, kot pravilno ugotavlja drugostopenjsko sodišče, elementi iz 200. člena ZOR, ki opredeljujejo pravni standard pravične odškodnine. Sodišče mora po eni strani izhajati iz vsakega konkretnega primera posebej (individualizacija - prvi odstavek 200. člena ZOR), po drugi strani pa mora upoštevati tudi objektivna merila, kot so pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi, da prisojena odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki bi bile v nasprotju z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Slednja določba zahteva od sodišča upoštevanje primerljivih škod in že prisojene odškodnine zanje. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse subjektivne in objektivne elemente za določitev odškodnine za tožnikovo škodo. Sodišče druge stopnje je še dodatno poudarilo duševno trpljenje in njegovo intenzivnost ter dolgotrajnost, ker je bil predvsem tožniku namenjen sporni očitek o grožnjah s strani igralniškega lobija. Poudarilo je še, da je bil očitek zaradi resnosti oddaje, v kateri je bil izrečen (Omizje), in statusa toženca, za tožnika še posebno težak. Opozorilo je tudi, da toženec niti kasneje, s tem, ko se je skliceval na poslansko nedotakljivost in z neprepričljivim izmikanjem, ni nič pomembnega prispeval, da bi se zmanjšalo tožnikovo duševno trpljenje. Zato je sodišče druge stopnje menilo, da je na podlagi 200. in 203. člena ZOR odškodnina, ki je bila odmerjena na prvi stopnji v znesku 700.000,00 SIT, prenizka, in jo je zvišalo še za 500.000,00 SIT.

Revizijsko sodišče se sicer strinja z materialnopravnim pristopom drugostopenjskega sodišča k določitvi pravične odškodnine za storjeno škodo. Ugotavlja pa, da je to sodišče nekatere pravno odločilne okoliščine zmotno ovrednotilo. Prisojena odškodnina za tožnikovo škodo je po presoji vrhovnega sodišča previsoka. Revizijsko sodišče je že v svojem razveljavitvenem sklepu posebej poudarilo, da utegne naslovitev izjave tudi na širši krog ljudi in ne samo na tožnika, v kontekstu tega spora vplivati na višino odškodnine. Ugotovljeno je bilo, da je bila izjava namenjena tudi tožniku, vendar ne izključno njemu. Kljub resnosti izjave in nedopustnosti takšnega posega v tožnikovo čast in dobro ime, vrhovno sodišče ugotavlja, da na drugi stopnji ni bilo razlogov za prisojo odškodnine za še nadaljnjih 500.000,00 SIT (skupaj 1,200.000,00 SIT). Predvsem pa revizijsko sodišče ugotavlja, da mora pri razsoji upoštevati (na podlagi že navedenega drugega odstavka 200. člena ZOR) v sodni praksi izoblikovan razpon med odškodninami za velike (tudi katastrofalne) škode in manjše škode ter pred razsojo o konkretni škodi proučiti še, kakšen razpon med posameznimi odškodninami je sodna praksa izoblikovala za škode, ki so primerljive s tožnikovo (zaradi individualnih posebnosti je odškodnina tudi za primerljivo škodo lahko višja ali nižja). Odškodnina v znesku 700.000,00 SIT je po presoji revizijskega sodišča pravična odškodnina, ob upoštevanju meril, ki so veljala v času razsoje na prvi stopnji za druge primerljive škode (seštevek tedanjih povprečnih neto plač), in ob upoštevanju načela individualizacije.

V tem obsegu je zato revizija utemeljena. Ker so bila vsa pravno odločilna dejstva za pravilno uporabo materialnega prava ugotovljena, je smelo revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP izpodbijano sodbo spremeniti in vzpostaviti prvostopenjsko sodbo.

Ker zaradi spremembe odločitve na revizijski stopnji obe pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, in ob dejstvu, da je tožeča stranka vložila odgovor na revizijo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 166. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP odločilo, da stroške pritožbenega in revizijskega postopka krijeta stranki vsaka svoje.