Jedro

Naznanilni list št. 31/72 Občine Jesenice za k.o. ... z dne 19. 9. 1972 in posestni register Občine Jesenice za k.o. ... z dne 20. 10. 1970 nimata pravne narave upravne odločbe, ker tedanji predpisi postopka nove izmere niso urejali kot upravnega postopka, v katerem bi bila navedena akta izdana kot posamična upravna akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Območna geodetska uprava Kranj, Geodetska pisarna Radovljica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo prve tožnice, da se za nična izrečeta naznanilni list št. 31/72 Občine Jesenice za k.o. ... z dne 19. 9. 1972 in posestni register Občine Jesenice za k.o. ... z dne 20. 10. 1970, v delu, ki se nanašata na vzpostavitev meje med parcelama št. 109/1 in 107 ter med parcelama št. 109/1 in 885/3, vse k.o. ... Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je prva tožnica v zahtevi za izrek ničnosti naznanilnega lista in posestnega registra navajala, da je bil postopek za določitev meje v letu 1972 izveden nezakonito. Upravni organ je zahtevo prve tožnice zavrgel na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem se zahtevo zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Izpodbijani naznanilni list z dne 19. 9. 1972, s katerim je upravni organ v postopku nove izmere zemljiškoknjižnemu sodišču le sporočil nastale spremembe v oštevilčenju in površini parcel, ni upravna odločba, ki bi bila podvržena sankciji ničnosti v smislu 279. člena ZUP. Tudi po ustaljeni sodni praksi, na primer sodba Upravnega sodišča U 584/2001 z dne 17. 12. 2002, se naznanilni list ne more izreči za ničnega, ker nima pravne narave upravne odločbe. Šele na podlagi sklepa sodišča so se spremembe, kot izhajajo iz naznanilnega lista, izvedle oziroma evidentirale v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. Upravni organ navaja, da je bil sklep sodišča, Dn. št. 340/73 z dne 6. 3. 1973 med drugim vročen tudi prvi tožnici kot uživalki parcele št. 109/1. Posestni register pa je za potrebe razgrnitve podatkov nove izmere na pregleden način prikazal seznam vseh zemljišč v lasti enega lastnika oziroma enega posestnika v posamezni katastrski občini, skupaj s predvidenimi spremembami podatkov o teh zemljiščih, kot so bile ugotovljene v postopku nove izmere. Tudi posestni register tako očitno nima pravne narave upravne odločbe, saj z njim ni bilo odločeno o pravicah, obveznostih in pravnih koristih stranke ter ga posledično ni mogoče izreči za ničnega.

2. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 19. 3. 2014 zavrnilo pritožbo prve tožnice zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa.

3. Iz tožbe izhaja, da je prva tožnica z izročilno pogodbo v mesecu novembru 2013 prenesla lastninsko pravico na zemljišču s parc. št. 109/1 na drugega tožnika, ki je tako postal zemljiško knjižni lastnik navedenega zemljišča in aktivno legitimiran za tožbo. Tožnika v tožbi navajata, da je takšna praksa in postopanje, kot ga navaja prvostopenjski upravni organ, veljala po uveljavitvi Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74, v nadaljevanju ZZKat/74). Pred tem pa je bil v veljavi Temeljni zakon o izmeritvi zemljišč in zemljiškem katastru (Uradni SFRJ, št. 15/1965, v nadaljevanju TZZKat/65). Po tem zakonu pa so se vse upravne zadeve v zvezi z izmeritvijo zemljišč kot tudi vse druge zadeve v zvezi z izdelavo zemljiškega katastra ter njegovim vzdrževanjem opravljale po republiških oziroma občinskih organih, pristojnih za geodetske zadeve. Za spremembo glede oštevilčbe, vrste rabe, kulture, razreda parcel, površine parcel, spremembe posestnih meja so bili torej pristojni upravni organi za geodetske zadeve. Sodišča v postopkih sprememb katastrskih podatkov zemljišč niso imela funkcije odločanja, temveč zgolj funkcijo poočitve podatkov v zemljiški knjigi na podlagi listin, ki so jih predložili upravni organi, to pa je naznanilni list in posestni register. Takratni sklepi zemljiškoknjižnih sodišč o poočitvi sprememb katastrskih podatkov so odrejali poočitve in so se izvršili po uradni dolžnosti ter niso imeli pravnega pouka, zato zoper njih ni bila možna pritožba. Naznanilni list št. 31/72 k.o. ... pa ima značaj odločbe, saj je bila strankam v postopku zoper ugotovljene spremembe v površini in kulturi na parcelah iz naznanilnega lista dana možnost ugovora; ko je potekel predpisani rok za ugovor zoper podatke iz naznanilnega lista, torej po njegovi pravnomočnosti, pa je upravni organ predlagal vpis novega stanja v zemljiško knjigo, kar je iz samega naznanilnega lista tudi razvidno. Naznanilni list pomeni samostojno materialno pravno podlago za poočitenje sprememb katastrskih podatkov v zemljiški knjigi, saj takratni zakon ni zahteval, da se v vseh primerih izda odločba. Naznanilni list je upravna ugotovitev o zemljiško katastrskih podatkih in predstavlja predvsem podlago za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. V smislu določb ZUP ima naznanilni list torej značaj upravne odločbe. Tožnika pa imata pravni interes, da se ugotovi ničnost upravne odločbe – naznanilnega lista št. 31/72 k.o. ..., saj to predstavlja predhodno vprašanje v nepravdnem postopku, ki se pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah vodi pod opr. št. N 3/2005. Podlaga za današnje katastrsko stanje so namreč bile meritve, narejene v letu 1972. Pri natančnem pregledu listin takratnih meritev pa je bilo ugotovljeno, da je bila meja, ki je bila takrat postavljena, napačna in nezakonita. Listine meritev in naznanilne liste, ki so bili podlaga za spremembo v katastru, je namreč podpisala A.A., ki pa takrat ni bila več zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine s parc. št. 109/1. Poleg tega v postopku nove izmere leta 1972 meje niso bile pravilno določene, če jih primerjamo z mejami iz originalnih katastrskih načrtov, izdelanih pred letom 1972. To dokazuje tudi povečanje površine parcele št. 107 iz 126 m2 na 228 m2, kot izhaja iz naznanilnega lista št. 31/72. Iz listin tako izhaja, da je bila meja med parcelama št. 107 in 109/1 leta 1972 spremenjena, zato so te listine nezakonite in nepravilne ter posledično nične. Tožnika se iz previdnosti sklicujeta tudi na prvi odstavek 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V konkretnem primeru je po njunem mnenju kršen prvi odstavek 23. člena Ustave, utegnil bi pa biti kršen tudi 33. člen Ustave. Prva tožnica ponovno opozarja, da izpodbijanega naznanilnega lista ni podpisala ona kot nova lastnica parc. št. 109/1, saj zanj sploh ni vedela in se ni mogla pritožiti; sklep sodišča pa je bil poočitvene narave, zoper njega pa pritožba ni bila mogoča. V dokazne namene se tožnika sklicujeta na listine upravnih spisov v zadevi, po potrebi predlagata vpogled v spis opr. št. N 3/2005, predlagata pa tudi svoje zaslišanje. Sodišču predlagata, naj odloči, da se naznanilni list št. 31/72 z dne 19. 9. 1972 in posestni register za k.o. ... z dne 20. 10. 1970 v delu, ki se nanašata na mejo, ki poteka med parcelama št. 109/1 in 107 ter med parcelama 109/1 in 885/3, izrečeta za nična in se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred tem, izpodbijani sklep pa se odpravi. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavni zadevi je sporno zavrženje zahteve prve tožnice, da se za nična izrečeta naznanilni list št. 31/72 Občine Jesenice za k.o. ... z dne 19. 9. 1972 in posestni register Občine Jesenice za k.o. ... z dne 20. 10. 1970, v delu, ki se nanašata na vzpostavitev meje med parcelama št. 109/1 in 107 ter med parcelama št. 109/1 in 885/3, vse k.o. ...

7. Upravni organ je kot razlog za odločitev navedel 1. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri se zahtevo zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva; po 279. členu ZUP se namreč le upravna odločba lahko izreče za nično, naznanilni list in posestni register pa (po tedaj veljavnih predpisih) to nista bila. Obrazložil je, da je z izpodbijanim naznanilnim listom geodetski organ v postopku nove izmere zemljiškoknjižnemu sodišču le sporočil nastale spremembe v oštevilčenju in površini parcel, posestni register pa je za potrebe razgrnitve podatkov nove izmere na pregleden način prikazal seznam vseh zemljišč v lasti enega lastnika oziroma enega posestnika v posamezni katastrski občini, skupaj s predvidenimi spremembami podatkov o teh zemljiščih, kot so bile ugotovljene v postopku nove izmere, ter tako navedena akta nimata pravne narave upravne odločbe.

8. Sodišče se s tako presojo organa o pravni naravi navedenih izpodbijanih aktov, naznanilnega lista in posestnega registra strinja. Ni sporno, da sta bila navedena dokumenta izdana v zvezi z izdelavo zemljiškega katastra oziroma t.i. novo izmero. To iz (hrtbtne strani) naznanilnega lista tudi izhaja, namreč da so v njem navedene spremembe v površini in kulturi na parcelah, ki so bile ugotovljene v zvezi z novo izmeritvijo ter izdelavo novega katastrskega operata v merilu 1 : 1000 ter ki so (spremembe v površini) nastale zaradi nenatančno določenega starega operata, in da so bili z njimi seznanjeni posestniki in koristniki na javni razgrnitvi ter da so soglašanje z novimi podatki potrdili z lastnoročnim podpisom na razgrnjenem dokumentu in da v predpisanem roku ni bilo ugovorov, zato se predlaga vpis novega stanja v zemljiško knjigo. Tako je bil postopek tudi urejen v tedaj veljavnih predpisih, in sicer v TZZKat/65, da se podatki izmeritve razgrnejo na vpogled na območju katastrske občine in da prizadeti lahko zoper podatke izmeritve ugovarjajo v 8 dneh (prvi in drugi odstavek 10. člena) ter v Uredbi o izdelavi izmeritve in zemljiškega katastra in njunem vzdrževanju (23., 24. člen), v kateri je bilo še določeno, da se po končani razgrnitvi podatkov izmeritve na tej podlagi za vsako katastrsko občino izdela katastrski operat. Gre torej za identično ureditev kot v ZZKat/74 (tudi ta zakon še določa, da se na podlagi podatkov, dobljenih z zemljiškokatastrsko izmero izdela zemljiškokatastrski operat) ter tožnika brez podlage zatrjujeta drugače. Iz izpodbijanega naznanilnega lista št. 31/72 pa po že povedanem izhaja, da vsebuje podatke o izmeritvah, za katere komisija za razgrnitev – po opravljenem postopku javne razgrnitve - predlaga, da se kot novo stanje vpišejo v zemljiško knjigo. Naznanilnega lista TZZKat/65 ne omenja, ZZKat/74 pa v 31. členu naznanilni list omenja tudi le posredno, ko geodetskim organom nalaga, da sproti seznanjajo sodišče o vseh spremembah glede oštevilčbe, posestne meje, površine in vrste rabe parcele, ki jih je ugotovil ali po zahtevi ali po uradni dolžnosti, ter določa, da sodišča obveščajo geodetske organe o vpisih, ki so bili na podlagi navedenih naznanil izvršeni v zemljiški knjigi. Navedeno vsekakor ne pomeni, da se naznanilni list opredeljuje kot upravno odločbo (ali akt s pravno naravo upravne odločbe), v kateri bi bilo odločeno o spremembi meje ali površine (kot o pravici oziroma pravni koristi), in zoper katerega bi prizadeti imeli pravico uporabiti pritožbo in druga pravna sredstva v upravnem postopku. Tudi iz Pravilnika za voditev zemljiških knjig iz leta 1931 – ta pa se je, podobno kot Zakon o zemljiških knjigah iz leta 1930 ter še drugi predpisi Kraljevine Jugoslavije, ki so se nanašali na ureditev zemljiške knjige, kot pravna pravila uporabljal do uveljavitve ZZK v letu 1995 - pa izhaja, da s prijavnimi listi (kot poimenuje naznanilne liste) geodetski organi morajo obveščati zemljiškoknjižno sodišče o vseh spremembah, ki se nanašajo med drugim na površino zemljišča (§ 160.), v zvezi s postopanjem s prijavnimi listi pa med drugim, da se prijavni listi rešujejo z zemljiškoknjižnimi sklepi, ki se vročajo ne le osebam, na katere se po vsebini nanašajo, pač pa tudi geodetskemu organu (§ 170.). Glede na to sodišče zavrača navedbe tožnikov o tem, da je izpodbijani naznanilni list št. 31/72 imel značaj upravne odločbe, da so stranke zoper njega lahko ugovarjale ter da je po pravnomočnosti naznanilnega lista geodetski organ predlagal vpis novega stanja v zemljiško knjigo, saj v predpisih o zemljiškem katastru in zemljiški knjigi po navedenem podlage za taka pravna stališča ni. V zvezi z ostalimi navedbami tožnikov, da je naznanilni list predstavljal samostojno materialno pravno podlago za poočitenje sprememb katastrskih podatkov v zemljiški knjigi ter da je bil upravna ugotovitev o zemljiško katastrskih podatkih, ki je bila podlaga za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi, sodišče še dodaja: glede na citirane določbe je naznanilni list po vsebini predstavljal sporočilo o spremenjenih zemljiško katastrskih podatkih parcel (oštevilčbi, vrsti rabe, površini, meji itd.), kot so bili po zaključku javne razgrnitve v postopku nove zemljiškokatastrske izmere izvedeni v zemljiškokatastrskem operatu ter so morali biti – zaradi predpisane obveze soglašanja zemljiške knjige in zemljiškega katastra (§ 27. in § 28. Zakona o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in pripisih) - nato vpisani v zemljiški knjigi, po pravni naravi pa javno listino, ki jo je izdal geodetski organ, vendar ne z značajem upravne odločbe, s katero bi bilo odločeno o pravici oziroma pravni koristi stranke, pač pa z značilnostmi potrdila iz uradne evidence.

9. Tožnika v svoji zahtevi, da se za ničen izreče tudi posestni register z dne 20. 10. 1970 (v delu), prav tako nista izkazala pravne podlage, glede na katero bi ga bilo mogoče – glede na pravno naravo - opredeliti kot upravni akt. Sodišče v celoti sprejema kot pravilno razlago upravnega organa (glede na vsebino, časovni nastanek), da gre za akt, nastal v postopku nove izmere - zaradi potreb razgrnitve podatkov nove izmere – in ki ni imel pravne narave upravne odločbe, kajti vseboval je stare in predvidene nove zemljiškokatastrske podatke, izjavo stranke o seznanitvi s podatki ter danem pravnem pouku ter podatek o morebitni vloženi pritožbi.

10. Ob tem ko sodišče pritrjuje zaključku upravnega organa, da naznanilni list št. 31/72 Občine Jesenice za k.o. ... z dne 19. 9. 1972 in posestni register Občine Jesenice za k.o. ... z dne 20. 10. 1970 nimata pravne narave upravne odločbe, ker tedanji predpisi postopka nove izmere niso urejali kot upravnega postopka, v katerem bi bila navedena akta izdana kot posamična upravna akta, na drugačno presojo sodišča tožnika tudi ne moreta vplivati z navedbami, da je bil postopek nove izmere nepravilno voden, ker je v njem sodelovala A.A., ki lastnica nepremičnine s parc. št. 109/1 tedaj več ni bila ter da so bile tudi meje v postopku nove izmere nepravilno določene. Če pri izpodbijanih aktih ne gre za upravno odločbo oziroma sklep, izdan v upravnem postopku, in s katerim je odločeno o vsebinskih vprašanjih (279. člen ZUP), to namreč pomeni, da se zahteva tožnikov, da se akta izrečeta za nična, ne nanaša na pravico oziroma pravno korist, o kateri se odloča v upravnem postopku ter je zato zahtevo mogoče reševati le formalno, ne meritorno. Z odločitvijo organa, ki je zahtevo prve tožnice po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel, se tako sodišče strinja. Tudi morebitna ugotovitev nepravilnosti sama po sebi namreč še ni razlog za ugotovitev kršitve ter njeno odpravo, pač pa je tako ukrepanje organa mogoče uveljavljati (doseči) ob uporabi pravnih sredstev, ki jih določa zakon ter pod pogoji zakona. Za nično je po že navedenem mogoče izreči odločbo, izdano v upravnem postopku ali sklep, izdan v takem postopku, če je z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih, poleg tega pa mora biti za to podan (zatrjevan in izkazan) tudi kateri od ničnostnih razlogov iz 1. do 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP; kot izhaja iz spisne dokumentacije v zadevi, pa prva tožnica v zahtevi nobenega zakonskega ničnostnega razloga niti ni navedla.

11. Sodišče še dodaja, da je tako stališče glede pravne narave naznanilnega lista (da ni upravni akt), to sodišče zavzelo v sodbah U 584/2001 z dne 17. 12. 2002 in I U 1487/2010 z dne 13. 9. 2011 ter da ga je izrecno potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 474/2003 z dne 6. 7. 2006. 12. Kolikor tožnika opirata tožbo (iz previdnosti) tudi na 4. člen ZUS-1, sodišče odgovarja, da je njuna tožba oblikovana (vsebina, tožbeni predlog) kot izpodbojna ter jo je sodišče kot tako tudi obravnavalo (ob tem ko dodaja, da tožbenega predloga, kot ga podajata pod 1. točko – naj sodišče kot posamična upravna akta izreče za nična naznanilni list in posestni register – v postopku upravnega spora ni mogoče podati, saj se izpodbija lahko le upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in sklep iz drugega odstavka 5. člena tega zakona ter se po 4. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 tudi zgolj za tak akt lahko predlaga sodišču, da ga izreče za ničnega). Tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa je tudi mogoče uveljavljati le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1), za kar v obravnavanem primeru ne gre, saj je dopustna izpodbojna tožba. Tudi v izpodbojni tožbi uveljavljane kršitve ustavnih pravic pa sodišče mora preizkusiti. Vendar v tem primeru ne ugotavlja, da bi tožnikoma bila kakšna ustavna pravica kršena. Tožnika zatrjujeta, da jima je kršena ustavna pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Vendar ob tem ko sodišče o njuni tožbi odloča, kršitve te pravice ne ugotavlja; na navedbo pa drugače tudi ni mogoče odgovoriti, saj ni podrobneje obrazložena. Tožnika zatrjujeta tudi kršitev 33. člena Ustave (pravice do zasebne lastnine in dedovanja). Vendar sodišče tudi kršitve te ustavne pravice ne ugotavlja, saj je, kot iz sodbe izhaja, presodilo, da je upravni organ pravilno odločil, da morebitnega nezakonitega posega v lastninsko pravico tožnikov zaradi zmanjšanja površine njune parcele v postopku nove zemljiškokatastrske izmere ni mogoče sanirati z uveljavljanim pravnim sredstvom.

13. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je sodišče presodilo, da v upravnem postopku izvedenih dokazov ni potrebno dopolnjevati ali ponavljati, ker lahko o tožbi odloči na podlagi teh, predlaganih drugih dokazov kot nepotrebnih ni izvedlo.

14. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.