Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek za povračilo stroškov odprave napak na avtomobilu pravilno zavrnilo, saj tožnik od tožene stranke kot komisionarja ni zahteval odprave napake in ji za to ni dal na voljo primernega dodatnega roka, niti ni iz toženkinega ravnanja jasno izhajalo, da ta v dodatnem roku napake ne bo odpravila.

Tožeča stranka navedb o tem, da je prodajalec – komisionar za napako na avtomobilu vedel in mu je vedoma prodal avtomobil z napako, v postopku ni podala, prav tako ne trditev, da prodajalcu napaka ni mogla ostati neznana, zato tudi pritožbene navedbe, da je tožniku tožeča stranka zatrjevala, da avtomobil deluje brezhibno, niso relevantne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 2.193,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je od tožene stranke kot komisionarja tožnik dne 15. 2. 2012 kupil osebni avtomobil znamke Alfa Romeo, leto izdelave 2004, za prodajo katerega je komitent V. L. sklenil pogodbo o komisijski prodaji s toženo stranko. Za plačilo kupnine je tožnik sklenil posebno pogodbo o finančnem leasingu in v skladu z 9. točko pogodbe je sestavni del tudi splošni del pogodbe, ki določa, da leasingodajalec prenese na leasingojemalca vse svoje pravice do ugovorov iz naslova odgovornosti za stvarne in pravne napake ter ugovore na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari ter pravice do sodnega uveljavljanja zahtevkov. Tožena stranka je tožniku prodala osebni avtomobil kot vozilo brez napak, zagotavljala je, da osebni avtomobil ni bil nikoli karamboliran. Že tretji dan po nakupu osebnega avtomobila je tožnik ugotovil, da avtomobil ne deluje brezhibno, saj so se začele že kmalu po nakupu pojavljati prve težave pri vožnji. Tožnik posebej poudarja, da je o napakah po telefonu nemudoma obvestil toženo stranko in od nje zahteval odpravo napak. Na glavni obravnavi je izpovedal, da je zahteval zamenjavo avtomobila ali vračilo denarja, prav tako jo je seznanil z obsegom potrebnega popravila oziroma zamenjave delov, vendar tožena stranka o tem ni želela niti slišati. Tožnika je enostavno napotila h komitentu. Ker tožena stranka ni imela posluha ne za pregled vozila niti za odpravo napak, je bil tožnik prisiljen napake odpraviti na svoje stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodni del pritožbe predstavlja povzemanje ugotovitev, ki med pravdnima strankama niso sporne (sklenitev pogodbe, leasing, odgovornost za stvarne in pravne napake).

5. V nadaljevanju tožeča stranka ponavlja navedbe, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje, s tem pravzaprav delno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar neutemeljeno. Razlogi sodišča prve stopnje in dokazna ocena so pravilni, več o tem v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka konkretnih navedb o tem, da bi tožnik od tožene stranke zahteval, da napako v določenem, primernem roku odpravi (glej 468. člen v zvezi s 470. členom Obligacijskega zakonika, OZ) sploh ni podala. Le v takem primeru lahko namreč kupec napake odpravi sam na stroške prodajalca (oziroma dodatnega roka kupec prodajalcu ni dolžan dati, če iz prodajalčevega ravnanja izhaja, da ta napake v primernem roku ne bo odpravil). Kot že navedeno, je sodišče napravilo pravilno dokazno oceno. Med drugim je ugotovilo, da je sam tožnik izpovedal, da je napako opazil v soboto popoldne in poskušal poklicati prokurista tožene stranke B. in prvotnega prodajalca L., ko ju ni dobil, je avtomobil peljal k mehaniku v P. Šele zvečer je dobil predstavnika tožene stranke B., od njega pa ni zahteval popravila avtomobila, saj je bil ta tedaj že na popravilu in B. je rekel, da naj mu vrne denar. Takšna izpovedba pa trditve, da tožena stranka ni imela posluha za pregled vozila in odpravo napak, ne potrjuje. V nadaljevanju se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje na sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ker tožnik ni ravnal po napotilu L. in avtomobila ni pripeljal k njemu ali predstavniku tožene stranke, kot izhaja tudi iz izpovedbe B., in ravnanja predstavnika tožene stranke ni mogoče označiti kot ravnanja, iz katerega nedvomno izhaja, da ta napake tudi v dodatnem roku ne bo odpravil, tožnik ne bi smel pričeti z odpravo napak s svojim mehanikom in je neutemeljena pritožbena navedba, da je bil tožnik prisiljen napake odpraviti na svoje stroške. Sodišče prve stopnje je zato tožnikov tožbeni zahtevek za povračilo stroškov odprave napak na avtomobilu pravilno zavrnilo, saj tožnik od tožene stranke kot komisionarja ni zahteval odprave napake in ji za to ni dal na voljo primernega dodatnega roka, niti ni iz toženkinega ravnanja jasno izhajalo, da ta v dodatnem roku napake ne bo odpravila.

6. Pritožbena navedba, da o obsegu potrebnega popravila tožena stranka ni želela slišati, zato ni utemeljena, niti ne relevantna (glede na to, da je tožnik napako odpravil sam, brez da bi bili za to izpolnjeni pogoji). Izpovedba tožnika, da je od tožene stranke zahteval zamenjavo avtomobila ali vračilo denarja, v slednjem delu kaže na tožnikovo namero k odstopu od pogodbe in v tem primeru tožniku prav tako znesek popravila ne gre. Hkrati pa tudi zahteva za zamenjavo avtomobila ne potrjuje potrebnega ravnanja, torej zahteve in postavitve dodatnega roka za odpravo napake.

7. Tožeča stranka navedb o tem, da je prodajalec – komisionar za napako na avtomobilu vedel in mu je vedoma prodal avtomobil z napako, v postopku ni podala, prav tako ne trditev, da prodajalcu napaka ni mogla ostati neznana, zato tudi pritožbene navedbe, da je tožniku tožeča stranka zatrjevala, da avtomobil deluje brezhibno, niso relevantne. Sicer pa razlog za zavrnitev zahtevka ni bil v tem, da napake ne bi bilo, pač pa dejstvo, da tožnik ni ravnal v skladu z že navedenimi določili OZ.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).