Jedro

Ker tožena stranka z vložitvijo pritožbe zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe, ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper ta dela sodbe.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je družba X. d. o. o. opravljala redna vzdrževalna dela na poslovni stavbi. Ta zaključek predstavlja ugotovitev pravno odločilnega dejstva. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dovoljen.

Izrek

I. Pritožba se v delu, v katerem upnik izpodbija I. in III. točko izreka, zavrže, v preostalem izpodbijanem delu (glede II. in IV. točke izreka) pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 103519/2017 z dne 9. 11. 2017 (v nadaljevanju: Sklep o izvršbi) in postopek nadaljevalo kot po tožbi. Ugodilo je tožbenemu zahtevku za plačilo 424,91 EUR s pripadki (II. točka izreka), v preostalem delu, za znesek 15,89 EUR s pripadki, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 233,91 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (IV. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka v zvezi s poslovnim prostorom na naslovu Ljubljana na podlagi Pogodbe o upravljanju poslovnega objekta z dne 22. 1. 1996 (v nadaljevanju: Pogodba o upravljanju) dolžna tožeči stranki, kot upravniku, plačati zaračunane stroške iz naslova upravljanja, vzdrževanja in obratovanja, razen „ostalih stroškov - izvršbe.“

2. Proti tej sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stranka, kršitve določil pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek zavrne in toženi stranki naloži v plačilo tožnikove pravdne stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z določbo prvega odstavka 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 se kot gospodarski spori majhne vrednosti obravnavajo vsi gospodarski spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. V postopkih v sporih majhne vrednosti se v skladu z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Ker se v obravnavanem primeru tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev v višini 440,80 EUR, gre torej nedvomno za spor majhne vrednosti. Zato sta dovoljena le pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve bistvenih določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka).

7. Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. Tožena stranka se pritožuje proti celotni izpodbijani sodbi. V I. točki izreka je sodišče prve stopnje Sklep o izvršbi razveljavilo in postopek nadaljevalo kot po tožbi. Takšna odločitev sodišča prve stopnje nima vpliva na uspeh katerekoli od strank v pravdi. V III. točki izreka pa je sodišče prve stopnje odločilo v korist tožene stranke, saj je tožbeni zahtevek za plačilo „Ostalih stroškov - izvršba“ v višini 15,89 EUR s pripadki zavrnilo. Ta odločitev za toženo stranko nedvomno ne predstavljajo neugodne odločitve. Ker tožena stranka z vložitvijo pritožbe zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe, glede na pojasnjeno, ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper ta dela sodbe (četrti odstavek 343. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke proti I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je v skladu z določilom prvega odstavka 125. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ),2 ki določa, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbene stranke ter določilom prvega odstavka 9. člena OZ, ki določa da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (pacta sunt servanda), pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna plačati v Pogodbi o upravljanju pavšalno določne mesečne zneske za posamezne vrste opravil (vzdrževanje, obratovanje, upravljanje). Pritožbeno sodišče se z jasnimi in prepričljivi razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v celoti strinja.

9. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da tožeča stranka ne opravlja nobenih nalog v okviru taksativno naštetih opravil v postavki „Obratovanje,“ predstavlja ugotovitev pravno odločilnega dejstva. Zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje „ni upoštevalo, da tožeča stranka ne izvaja zapisana dela iz postavke Obratovanje,“ predstavlja očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog pa v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dovoljen (prvi odstavek 458. člena ZPP).

10. Enako velja tudi glede pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo: (1) da storitev „Vzdrževanja“ in „Čiščenja“ nista podvojeni ter (2) da stroški odvoza kartona, po računih družbe Y., vzdrževanje d. o. o. ne predstavljajo podvojenega zaračunavanja komunalnih storitev. Zato se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih očitkov ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka v skladu z določilom četrte točke drugega odstavka 9. člena Pogodbe o upravljanju dolžna nositi stroške intervencij. Iz tega določila namreč izhaja, da se storitev varovanja, ki vključuje tudi stroške intervencij, obračuna na osnovi dejanskega stroška izvajalca storitev in se poračuna med lastnike poslovnih prostorov po kriteriju m2 poslovnega prostora. Pri razdelitvi stroškov varovanja med etažne lastnik je, v skladu z določili prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 125. člen OZ, treba spoštovati dogovorjeni razdelilni ključ. V Pogodbi o upravljanju dogovorjeni razdelilni ključ, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne daje podlage za delitev stroškov intervencij po povzročitelju. Že zato vsa razpredanja tožene stranke o tem, kako se sproži alarm in kdo je za to odgovoren, za odločitev v tem primeru niso pravno odločilna. Pritožbeno sodišče se upoštevajoč pojasnjeno do navedenih pritožbenih očitkov ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pravno podlago za sklenitev pogodbe z družbo X. d. o. o., kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 18. točki izpodbijane sodbe, predstavlja četrti odstavek 118. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).3 V tem določilu je naveden obseg upravnikovih nalog, med katere spada tudi skrb za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih prostorov stavbe. Ker v Pogodbi o upravljanju ni nobenega določila, ki bi upravniku določal dodatne pogoje za veljavnost sklenjenih poslov povezanih z rednim vzdrževanjem poslovne stavbe, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka lahko sklenila pogodbo z družbo X. d. o. o. za izvajanje rednega vzdrževanja skupnih delov poslovne stavbe in da za to ni potrebovala dovoljenja etažnih lastnikov. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da tožeča stranka ni predložila dokaza, da se ji dovoljuje sklepanje pogodbe in dodatna finančna obremenitev lastnikov.

13. Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je družba X. d. o. o. opravljala redna vzdrževalna dela na poslovni stavbi. Ta zaključek predstavlja ugotovitev pravno odločilnega dejstva. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja namreč v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dovoljen (prvi odstavek 458. člena ZPP).

14. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče pojasnjuje, da predstavlja trditev o tem, da je družba X. d. o. o. izvajala zahtevnejša in poglobljena redna vzdrževalna dela, ki so navedena v Poročilih upravnika, element dejstvenega substrata. Ta utemeljuje tožbo v smislu zagotovitve njene sklepčnosti. Pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker navkljub njenim trditvam, da „družba X. d. o. o. ne opravlja nobenih storitev na objektu“ in da „na objektu ni prisotna“, ni štelo, da je trditveno in dokazno breme (ponovno) prešlo na tožečo stranko, predstavlja očitek o nepravilni razporeditvi procesnega (oziroma subjektivnega) trditvenega in dokaznega bremena.4 Torej sodišču prve stopnje očita relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka.5 Pritožbeni razlog, ki se nanaša na relativno bitstveno kršitev določil pravdnega postopka pa v postopku v sporih majhne vrednosti, kot je bilo že pojasnjeno v točki 5 in 6 obrazložitve te sodbe, ni dovoljen. Zato tožena stranka s tem pritožbenim razlogom ne more uspeti.

15. Tudi sicer takšen očitek v konkretni zadevi niti ni utemeljen. Le pavšalne in posplošene trditve, da družba X. d. o. o. ne opravlja nobenih storitev na objektu in da na objektu ni prisotna, namreč ob konkretnih trditvah tožeče stranka o opravljenih delih (sklicevanje na prilogi A306 in A307), ne zadostujejo za prehoda trditvenega in dokaznega bremena na nasprotno stranko. Pritožbene trditve, da opravljena dela ne bi bila poglobljena oziroma zahtevnejša, da tožena stranka ni bila seznanjena s Pogodbo sklenjeno z družbo X. d. o. o., da so dela izvajali drugi izvajalci, ki so izstavili druge račun in bili plačani, pa predstavljajo pritožbene novote. Ker tožena stranka v pritožbi ni z ničemer pojasnila, zakaj teh trditev ni mogla navesti že pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi morala stroške pravdnega postopka trpeti tožeča stranka. V pravdnem postopku mora stranka, ki v pravdi ne uspe, v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP, nasprotni stranki povrniti njene stroške (stroške, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka). Glede na navedeno je za odločitev o pravdnih stroških odločilen le uspeh v pravdi, ne pa tudi morebitne druge okoliščine, ki jih v pritožbi navaja tožena stranka. Da bi sodišče prve stopnje napačno odmerilo pravdne stroške, upoštevajoč uspeh strank v pravdi, pa tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje.

17. Pritožbeno sodišče se je v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena opredelilo le do tistih pritožbenih trditev, ki so bile za odločitev v pritožbenem postopku pravno odločilnega pomena.

18. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

19. Čeprav tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora tožeča stranka sama kriti stroške, ki so ji nastali z odgovorom nanjo. Ta namreč ni v ničemer prispeval k odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 87/2002 in naslednji. 4 Primerjaj: Sodba in sklep II Ips 755/2007, II Ips 756/2007 z dne 9. 12. 2010 in sodba II Ips 504/2005 z dne 8. 11. 2007. 5 Primerjaj: sodba I Cpg 508/2012 z dne 20. 6. 2013.