Jedro

Nesorazmerno zadolževanje iz 399. člena ZFPPIPP ne pomeni kakršnegakoli zadolževanja, zaradi katerega dolžnik ni sposoben poravnati svojih dolgov. Zadolževanje samo po sebi še ne pomeni, da gre za obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim stanjem. Toda čeprav je šlo za poslovanje gospodarskega subjekta, pa iz dolžnikovih navedb niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni mogoč zaključek, da je bilo dolžnikovo ravnanje razumno in poslovno logično.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Dolžnik in upnik sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugovoru upnika proti odpustu obveznosti ugodilo, postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil dolžnik ter predlagal spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik je pritožbi nasprotoval, predlagal potrditev izpodbijanega sklepa ter priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma odgovarja na pritožbeni očitek, da dolžniku ni bila vročena vloga upnika z dne 5.12.2016 (p.d. 232). Slednje drži, saj to izhaja iz podatkov v spisu, kljub temu pa s tem ni podana absolutno bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni namreč utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo tudi navedbe upnika v tej vlogi. V njej upnik ni navedel ničesar novega, pač pa je zgolj ponovil svoje že do tedaj podane ugovorne razloge ter predvsem opozarjal na nedokazanost in pavšalnost dolžnikovih trditev o domnevno zadostnem denarnem toku za sprotno poravnavanje obveznosti upnikom. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje sledilo upnikovemu predlogu, s katerim je umaknil dokazni predlog za zaslišanje priče B.R. (in posledično tega dokaza ni izvedlo), v ničemer ne vpliva na kršitev načela kontradiktornosti. Dolžnik dokaznega predloga za zaslišanje imenovane priče ni podal, niti ne trdi, da bi v posledici umika dokaznega predloga sam predlagal isti dokaz, zaradi česar ni moglo priti do kršitve načela kontradiktornosti. Res je, da pravica do kontradiktornega postopka zagotavlja vsaki stranki, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, se opredeli do navedb nasprotne stranke ter vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča, vendar pa ta pravica dolžniku glede na povedano ni bila kršena.

6. Sodišče prve stopnje je upnikovemu ugovoru proti odpustu obveznosti, v katerem je uveljavljal vse ugovorne razloge, ki predstavljajo ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZPP, ugodilo z nosilnimi razlogi, da je po njegovi oceni utemeljen ugovor v smislu 3. točke 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP, ker je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. Pojasnilo je, da je bil dolžnik v relevantnem obdobju (v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja) lastnik nepremičnin, katerih skupna vrednost po podatkih GURS znaša 1.707.715,00 EUR (v stečajnem postopku so bile nepremičnine ocenjene na 1,7 mio EUR in 680.000,00 EUR likvidacijske vrednosti), pri čemer so nepremičnine obremenjene s hipotekami, osnovnih sredstev v ocenjeni vrednosti 5.000,00 EUR in poslovnega deleža v družbi v družbah I. E. d.o.o. in I. d.o.o. v ocenjeni višini 10.000,00 EUR. Ker je bil dolžnik od leta 2010 dalje upniku N. dolžan odplačevati dva kredita v skupni višini 6.950.000,00 EUR (po kreditni pogodbi št. 4071-LD100880056-LU z dne 30.3.2010 z dodatki kredit v višini 3.295.000,00 EUR in po kreditni pogodbi št. 4071-LD100880057-LU z dne 30.3.2010 z dodatki kredit v višini 3.295.000,00 EUR, v zvezi s katerima je z dodatkom 3 z dne 17.7.2013 in z dodatkom 4 z dne 17.9.2013 dolžnik podaljševal in povečeval obveznosti odplačila), je mogoče trditi, da sklenitev leasing pogodbe št. 1013509 z dne 2.7.2012, s katero se je dolžnik zavezal upniku K. d.o.o. - v likvidaciji plačevati mesečne leasing obroke v skladu s planom plačil (glede na plan plačil z dne 2.7.2012, ki je sestavni del pogodbe, se je dolžnik zavezal upniku plačati denarni znesek v višini 1.318.015,36 EUR v 168 zaporednih mesečnih obrokih v višini 4.921,52 EUR mesečno) in plačati lastno udeležbo v znesku 324.000,0 EUR in DDV v višini 167.200,00 EUR, predstavlja prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim stanjem. Dolžnik je tako v relevantnem obdobju prevzemal obveznosti do številnih upnikov (ki so specificirano razvidne iz ugovora upnika z dne 5.4.2016; p.d. 197), ki so ostale nepoplačane. Ničesar od navedenega dolžnik ni izpodbil. 7. Pritožnik ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da sodišče v ponovljenem postopku ni presojalo, ali je bilo dolžnikovo ravnanje v zvezi s sklenitvijo leasing pogodbe št. 1013509 z dne 02.07.2012 lahkomiselno in neodgovorno, niti naj ne bi navedlo jasnih in prepričljivih razlogov, da je bila prevzeta obveznost dolžnika v nesorazmerju z njegovim takratnim premoženjskim položajem.

8. Višje sodišče pritožbenim očitkom ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je namreč lahkomiselno in neodgovorno ravnanje v primerjavi s premoženjskim stanjem dolžnika obravnavalo kot celoto in skupek dolgotrajnega prevzemanjem obveznosti v času, ko je bilo že jasno, da dolžnik prevzetih obveznosti ne bo mogel poplačati. Odločilnega pomena je namreč vprašanje, ali so bile dolžnikove prevzete obveznosti (ne)sorazmerne z njegovim takratnim premoženjskim stanjem ter njegovo ravnanje takšno, da ga je mogoče opredeliti kot lahkomiselno in neodgovorno.

9. Zatrjevanja dolžnika, da je bila vrednost bioplinarne ob najemanju kreditov pri NLB d.d. ocenjena v višini najetega kredita in da je še 2.6.2015 vrednost bioplinarne znašala nekaj manj kot 3.500.000,00 EUR, ne morejo biti uspešna za izpodbitje ugotovitev sodišča prve stopnje. Dolžnik predvsem z ničemer ni izkazal, da bi bila vrednost njegovega premoženja takrat, ko se je z leasing pogodbo zavezal odplačati 1.318.015,36 EUR in plačati lastno udeležbo v znesku 324.000,0 EUR ter DDV v višini 167.200,00 EUR, ob hkratnem nadaljnjem prevzemanju obveznosti, ocenjena na več, kot so znašali njegovi na novo prevzeti dolgovi skupaj z že obstoječimi dolgovi (predvsem do upnika N. d.d.). Investicijska vrednost projekta sama zase ne izkazuje vrednosti dolžnikovega premoženja, prav tako pa ocenjena tržna vrednost, izračunana na podlagi na donosu zasnovanega načina od leta 2015 do 2017 ne daje opore za sklepanje, da je njena vrednost na dan sklepanja leasing pogodbe v letu 2012 znašala toliko, kot to zatrjuje dolžnik.

10. Matematični izračuni sami po sebi ne morejo dokazovati prevzemanja nesorazmernih obveznosti; toda vsakršna odsotnost izračuna, ki bi upošteval zatrjevani vidik donosnosti projekta oziroma pričakovanih denarnih tokov, dolgov in denarne tokove ter njihova diskontirana neto sedanja vrednost, kar bi v tem postopku moral izkazati dolžnik (upoštevajoč, da je trditveno in dokazno breme glede vrednosti premoženja na njem), pa se v konkretnem primeru – upoštevajoč vse ostale trditve in dokaze – izkažejo kot odločilnega pomena. Dolžnik namreč z ničemer ni opisal projekta bioplinarne, še manj je izkazana njena donosnost. Ob odsotnosti kakršnihkoli tovrstnih pojasnil pa zgolj sklicevanje na ocenjene vrednosti nepremičnin ne more zadostovati.

11. Vrednost (ki jo oceni pooblaščeni ocenjevalec) je le gospodarska zasnova, ki izraža ceno, za katero bi se v primeru prodaje najverjetneje pogodili kupci in prodajalci. Vrednost ni dejstvo, pač pa ocena možne cene. Tržna cena je tista cena, za katero je v resnici (v konkretnih okoliščinah) mogoče prodati premoženje in se izoblikuje (šele) na podlagi konkretnih ponudb, ki jih zainteresirani kupci dajejo v postopku prodaje. Zato zgolj na podlagi za potrebe stečajnega postopka pridobljeno cenilno poročilo (s strani upnice N. d.d.), na podlagi katerega dolžnik izkazuje vrednost svojega premoženja, ne potrjuje njegovih trditev o vrednosti njegovega premoženja, še zlasti ne v času prevzemanja obveznosti do upnika.

12. Upnik je v ugovoru zoper odpust obveznosti naredil sklepni izračun in navedel, da je dolžnik v relevantnem obdobju pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzel obveznosti v skupni višini 8.473.436,09 EUR, vrednost nepremičnin, katerih lastnik je stečajni dolžnik, pa je znašala 1.700.000,00 EUR (likvidacijska vrednost le 680.000,00 EUR), vrednost poslovnih deležev 10.000,00 EUR in vrednost osnovnih sredstev 5.000 EUR. Dolžnik ocene vrednosti premoženja, ki jo je podal upnik, ni izpodbijal, niti ni podal ustreznih trditev in dokazov, da bi bilo njegovo premoženje vredno več, kot izhaja iz ocene stečajne upraviteljice in ki jo je upnik povzel v ugovoru. Dolžnik sicer nasprotuje ugotovitvi vrednosti nepremičnin, kot jo je sodišče prve stopnje povzelo po podatkih GURS, vendar tudi v primeru, da bi višje sodišče sledilo njegovim navedbam (4.368.123,00 EUR na dan cenitve nepremičnin 20.3.2015), to še vedno dosega komaj polovico prevzetih obveznosti. Tudi sicer pa sedanja vrednost premoženja glede na zgoraj navedeno ne more biti odločilnega pomena pri presoji ugovornega razloga prevzemanja nesorazmernih obveznosti. Ne gre pa spregledati niti tega, da je dolžnikovo premoženje ves čas obremenjeno, saj so bile pri nepremičninah vpisane hipoteke, ki za več kot šestkrat presegajo (sedanjo) vrednost nepremičnin. Kljub vpisanim hipotekam v višini 6.590.000,00 EUR (česar pritožnik ne izpodbija), je dolžnik prevzel dodatne obveznosti do upnika NLB d.d. v višini 350.000,00 EUR in 81.000,99 EUR, kar je prav tako ostalo neizpodbito.

13. Dolžnik tudi z ničemer ni dokazal, da bi naj njegovi mesečni dohodki iz obratovanja bioplinarne in sončnih elektrarn znašali 140.000,00 EUR mesečno. Niti v ponovljenem postopku ni bilo pojasnjeno, v katerem obdobju naj bi dolžnik prejemal ta (pavšalno navedeni) znesek; pritožbena navedba, da je povsem logično, da je bioplinarna v začetku morala prinašati dohodek ter da je ta nedvoumno razviden iz knjigovodskih podatkov za leto 2012, pa njegovih navedb v ničemer ne konkretizirajo. Še manj zatrjevane mesečne dohodke v višini 140.000,00 EUR potrjujejo izpovedbe priče D.J., saj je dokaz z zaslišanjem priče za ugotavljanje dolžnikovih dohodkov povsem neprimeren dokaz. Za oceno realnih prihodkov bi moral dolžnik prikazati tudi mesečne obveznosti iz naslova kreditov in ostalega zadolževanja ter stroške poslovanja, česar pa dolžnik (kljub izrecnemu opozorilu upnika) ni storil, nepojasnjeno pa je ostalo tudi vprašanje, ali so ti stroški v znesku 140.000,00 EUR že upoštevani.

14. Zakonski standard, in sicer "da je dolžnik prevzemal obveznosti, nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem", ni strogo objektiven. Namen navedene določbe je predvsem zaščititi upnike, ki so bili žrtve dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja. Dolžnik v postopku na prvi stopnji ni podal nobenih trditev, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da njegovo zadolževanje ni bilo lahkomiselno in neodgovorno. Zgolj dejstvo, da je bil upnik delno poplačan s prodajo predmeta leasinga, v ničemer ne vpliva na zaključke o prevzemanju nesorazmernih obveznosti. Višje sodišče ob tem še pojasnjuje, da so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje lastninske pravice na bioplinskem motorju, v tem postopku nerelevantne; navedbe, s katerimi dolžnik izpodbija upnikovo legitimacijo za vložitev ugovora (domnevna ničnost leasing pogodb) pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), ki jih višje sodišče ne sme upoštevati.

15. Nesorazmerno zadolževanje iz 399. člena ZFPPIPP ne pomeni kakršnegakoli zadolževanja, zaradi katerega dolžnik ni sposoben poravnati svojih dolgov; če bi bilo tako, stečajni postopek sploh ne bi bil potreben. Drži pritožbeno opozorilo, da je sodišče v zadevi Cst 283/2012 zavzelo stališče, da je pomemben tudi razlog zadolževanja ter vse ostale okoliščine, ki jih je potrebno pravilno ovrednotiti. Zadolževanje samo po sebi še ne pomeni, da gre za obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim stanjem. Toda čeprav je tudi v obravnavanem primeru šlo za poslovanje gospodarskega subjekta, pa iz dolžnikovih navedb niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni mogoč zaključek (razen posplošenega zatrjevanja, ki temelji na citirani sodni odločbi), da je bilo dolžnikovo ravnanje razumno in poslovno logično bodisi v smislu reševanja poslovanja, bodisi da je tudi v tem primeru (kot v citirani zadevi) šlo za to, da bi dolžnik ob gospodarski krizi poskušal storiti vse, da bi lahko uspešno nadaljeval s poslovanjem, pa se to ni izšlo. Glede na to, da gre pri dolžniku za obveznosti, ki izhajajo iz podjetniške dejavnosti, so kriteriji za presojo ugovornega razloga strožji (prim. Cst 208/2014); nerealizirana dogradnja bioplinarne pa z nesorazmernim prevzemanjem obveznosti nima nikakršne zveze, zaradi česar dolžnikove navedbe v tej smeri ne morejo biti uspešne.

16. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

17. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške. Izrek o upnikovih stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 129. člena ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.