Jedro

Tožbo po 3. odstavku 1. člena ZUS je potrebno vložiti v roku 30 dni, kot to določa 1. odstavek 26. člena ZUS. Kadar se s tožbo izpodbija posamično dejanje, s katerim naj bi bilo poseženo v ustavne pravice, pa prične rok za vložitev tožbe teči takrat, ko je bilo posamično dejanje storjeno (1. odstavek 26. člena ZUS).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. II. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v ponovnem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 585/2003-3 z dne 20. 1. 2005 na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 17. 1. 2003, in zaradi kršitve ustavnih pravic (1. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške tega spora v znesku 280,80 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (2. točka izreka). Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo pritožbo zoper svoj sklep z dne 22. 11. 2002, s katerim je razredničarka tožniku kot dijaku ... razreda izrekla vzgojni ukrep - pisni opomin zaradi neupravičenega izostanka od pouka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da niti Zakon o gimnazijah (ZGim) niti Pravilnik o šolskem redu za gimnazije, poklicne, srednje tehnične in strokovne šole ne določata sodnega varstva zoper opomin. Ker izpodbijani akt tudi nima pravne narave akta v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) oziroma 1. odstavka 1. člena ZUS in z njim ni bilo odločeno o pravici ali obveznosti tožnika, ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zavrglo. Zaradi zavrženja tožbe sodišče ni presojalo, ali so bile tožniku z izpodbijanim aktom, zoper katerega upravni spor ni dopusten, kršene ustavne pravice, katerih kršitev zatrjuje.

3. Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo kršitve človekovih pravic, kot mu je bilo naloženo s strani Vrhovnega sodišča. Bil je žrtev sistematičnega mobinga in šikaniranja, odobrenega s strani vodstva šole in se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Sodišče mu je kršilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ker je tožbo zavrglo tri leta po vložitvi. Nasprotuje temu, da je dolžan plačati stroške postopka. Predlaga da sodišče obravnava kršitve človekovih pravic iz tožbe in zahtevku ugodi, sodne stroške pa naloži v plačilo toženi stranki, podredno pa, da razveljavi sklep o stroških.

4. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, prereka tožbene navedbe in predlaga, da se pritožba zavrne. Zahteva povračilo stroškov odgovora na tožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da izpodbijani akt ni upravni akt in ne drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ker ni presojalo obstoja zatrjevanih kršitev ustavnih pravic, ker naj bi bilo storjeno s tem aktom.

7. Ker pa je tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi uveljavljal tudi, da naj bi bilo s posamičnimi dejanji, po datumih navedenih v tožbi, poseženo v njegove ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen URS), do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen URS), do enakega varstva pravic ( 22. člen URS), do sodnega varstva (23. člen URS), pravice do pravnega sredstva (25. člen URS), do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS), do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS) in pravico do izobrazbe in šolanja (57. člen URS), je odločitev prvostopnega sodišča, to je zavrženje tožb, tudi v tem delu pravilna, le da iz razlogov, ki jih v tem sklepu navaja Vrhovno sodišče. To pa je zato, ker tožba zaradi zatrjevanih dejanj, s katerimi naj bi bile tožniku kršene ustavne pravice, ni pravočasna.

8. Tožbo po 3. odstavku 1. člena ZUS je namreč treba vložiti v roku 30 dni, kot to določa 1. odstavek 26. člena ZUS. Kadar se s tožbo izpodbija posamično dejanje, s katerim naj bi bilo poseženo v ustavne pravice, pa prične rok za vložitev tožbe teči takrat, ko je bilo posamično dejanje storjeno (1. odstavek 26. člena ZUS). Iz navedb v tožbi izhaja, da so bila posamična dejanja, ki jih tožnik šteje kot poseg v ustavne pravice, izvršena v času od 7. 10. 2002 do 27. 11. 2002, tožba pa je bila vložena dne 19. 2. 2003 oziroma dopolnitev le te dne 5. 5. 2005, to je po preteku prekluzivnega 30-dnevnega roka. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu kot prepozno zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 34. člena ZUS. Ta nepravilnost pa na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa ni vplivala.

9. Zaradi zavrženja tožbe tudi ni pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje odločalo o škodi, ki naj bi tožniku nastala zaradi zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

10. Pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z napotki sklepa Vrhovnega sodišča I Up 585/2003 z dne 20. 1. 2005, ni utemeljen. Z citiranim sklepom je bilo prvostopnemu sodišču naloženo, da opravi ponoven preizkus tožbe in glede na navedbe v tožbi preizkusi, ali ne gre morda za tožbo vloženo po tretjem odstavku 1. člena ZUS; in ne, kot napačno navaja tožnik, da naj vsebinsko obravnava in odloči o zatrjevanih kršitvah ustavnih pravic. Iz predloženih spisov izhaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z napotkom, saj je tožnika s sklepom dne 7. 4. 2005 pozvalo, da tožbo v tem delu popravi oziroma dopolni v skladu z drugim in tretjim odstavkom 28. člena ZUS.

11. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na povrnitev stroškov postopka toženi stranki. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, vendar iz razlogov, navedenih v tem sklepu.

13. Odločitev pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo, temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 22. člena Zakon o upravnem sporu - ZUS-1 ( Uradni list RS, št. 105/2006). Sodišče je ocenilo, da odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi v tej zadevi.