Jedro

Ker vsakršnih vplivov s sosednje nepremičnine ni mogoče izključiti, sosedsko pravo ne šteje za protipravne vsake imisije, ampak imisije do določene mere tolerira. Zaradi gradnje 1,80 m visoke betonske ograje imisije obstajajo (okrnjeno je osončenje in razgled), presoditi pa je treba, ali gre za bistvene ali nebistvene imisije in če gre za bistvene imisije, ali so krajevno običajne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za odstranitev zidane ograje iz zemljišča tožne stranke parc. št. 401/5 in 401/20, obe k.o. X.. Tožeči stranki je naložena obveznost, da toženi stranki povrne 1.037,89 EUR pravdnih stroškov.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je hiša tožeče stranke od zgrajenega zidu oddaljena manj kot 3 m. Podana je kršitev ZGO-1, ker se brez pisnega soglasja mejaša noben objekt ne sme postaviti bliže kot 4 m od posestne meje. Sklicuje se na lokacijsko informacijo, ki gradnjo ograje dovoljuje v višini 1,80 m in 0,5 m stran od posestne meje. Če je zgrajena v nasprotju s tem in mejaš s tem ne soglaša, je sankcija odstranitev objekta. Ograja je enostaven objekt, za gradnjo katerega je potrebno sosedovo soglasje, če je v vplivnem območju. Kot materialnopravno zmotno označuje odločitev prvostopenjskega sodišča, ki se sklicuje na nesorazmernost stroškov odstranitve ograje na eni strani in škodo, ki jo mora trpeti tožeča stranka. Povzema svoje trditve o škodi: trte so se posušile, ker niso bile osončene; prenehala je rasti navadna trava in je bilo potrebno posejati travo za senčne razmere, pozimi nista osončena fasada in okno dnevne sobe, zaradi česar so stroški ogrevanja večji; ni razgleda na okoliško zelenje. Vzrok škode je sporna ograja. Ker SPZ ne vsebuje določila oz. načela nesorazmernosti, na katerega se prvostopenjsko sodišče sklicuje, je kršeno materialno pravo. Sodišče nima pristojnosti, da dovoli protipravno stanje glede odmikov od sosednje parcele. Navaja, da je želela doseči sporazumno znižanje ograje za dve vrsti betonskih zidakov, pa tožena stranka ni pristala. Na ta način bi bilo doseženo ravnovesje. Graja ugotovitev, da je ograja krajevno običajna. Opozarja, da je predlagala ogled ograj v S.. Tožena stranka je predložila fotografije protihrupnih ograj ob cestah, ki so višje. V S. prevladujejo polja, sadovnjaki, gozd in zelenje in je tako visoka ograja tujek in neobičajna. Pomeni emisijo, ker zastira pogled na naravo in zastira sonce. Ker dokaz z ogledom ograje ni bil izveden, je 75. čl. SPZ napačno uporabljen.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja na nasprotje med navedbami tožnikov in pritožbo glede oddaljenosti ograje od objekta, vzrokov za odstranitev trte, osončenja stanovanjske hiše, razgleda. Omenja gradnjo tožnikov in ravnanje tožnikov označuje za šikaniranje. Meni, da bi z znižanjem ograja izgubila svojo funkcijo. Navaja, da imata tožnika ograjo na meji z drugim sosedom visoko 2,2 m, njun brat oz. svak pa 1,80 m visoko leseno ograjo. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na podlagi 73. čl. in 75. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pravilno odločilo. Zatrjevane procesne kršitve niso bile storjene. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje pa so preobširni, saj sodišče v civilnem sporu obravnava zasebnopravne omejitve lastninske pravice (omejitve sosedskega prava), medtem ko je obravnava javnopravnih omejitev oz. skrb za javne interese (gradnja skladno s prostorsko ureditvenimi predpisi, odmik zgradbe od posestne meje ...) stvar upravnega postopka bodisi pri izdaji upravnih dovoljenj za gradnjo ali v inšpekcijskih postopkih. Povsem po nepotrebnem se je zato sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, ali je ograja zgrajena skladno z izdano lokacijsko informacijo (višina, odmik od posestne meje), kajti o skladnosti objekta z izdanim dovoljenjem in sankcijah odločajo upravni organi. Zaradi neskladnosti, tudi če obstaja, v civilnem postopku zaradi prirejenosti civilnih in upravnih postopkov ni mogoče ukrepati. Ugotovljeno (minimalno) odstopanje ograje od upravne odločbe oz. lokacijske informacije ni pravno pomembna okoliščina za odločanje v tem postopku, zato je sklicevanje na (ne)sorazmerje med stroški odstranitve v nasprotju z upravno odločbo zgrajenega zidu in škodo, ki naj bi zaradi zidu nastajala tožeči stranki, nepotrebno, pritožbene navedbe, ki sodbo v tem delu grajajo, pa brezpredmetne.

6. Stvar civilnega, pravdnega postopka, je rešitev spora zaradi (ne)spoštovanja pravil sosedskega prava (4. oddelek SPZ). Tožeča stranka uveljavlja nespoštovanje pravil sosedskega prava, saj trdi, da na toženkinem zemljišču zgrajena ograja zaradi manjšega osončenja in okrnitve razgleda vpliva na možnost izkoriščanja njenega zemljišča: na delu zemljišča ne more gojiti istega rastlinstva kot prej (vinska trta, vrsta trave), dnevni prostori hiše se v zimskem času ne ogrevajo s soncem. Tožba je torej sklepčna.

7. Niso protipravne vse imisije, saj vsakršnih vplivov s sosednje nepremičnine ni mogoče izključiti. Prepoved imisij na eni strani namreč na drugi strani predstavlja omejitev lastninske pravice sosednje nepremičnine – zaradi prostorske povezanosti je lastninsko pravico nemogoče izvrševati tako, da vplivov na sosednjo nepremičnino ne bi bilo. Ker vsakršnih vplivov s sosednje nepremičnine ni mogoče izključiti, sosedsko pravo ne šteje za protipravne vse imisije, ampak jih do določene mere tolerira. Prepovedane imisije definira in merila za razmejitev od ostalih imisij določa 75. čl. SPZ. Iz tega določila je razvidno, da so imisije protipravne in zato nedopustne šele, če presežejo določen prag tolerance. Gre za prag, ki ga morajo v medsebojnih odnosih upoštevati lastniki sosednjih nepremičnin tako glede pasivnega obnašanja (trpljenja) kot glede aktivnega ravnanja. Varstvo je mogoče nuditi, če je presežen ta prag tolerance, ki je namenjen zagotavljanju ravnotežja pri izvrševanju lastninske pravice različnih upravičencev.

8. Sodišče prve stopnje zatrjevane imisije označuje za nebistvene, torej take, pred katerimi sosedsko pravo varstva ne predvideva. Pritožbeno sodišče se s tem strinja. Iz mapne kopije in fotografij je razvidno, da je Valburga poseljeno območje. V takem okolju mora lastnik nepremičnine trpeti tako zastrt razgled kot tudi omejeno osončenje zaradi objektov na sosednjih nepremičninah. Omejitev lastnika pri izbiri rastlinstva na površini, na katero meče senco 1,80 m visoka ograja (vplivno območje, večje ali manjše, odvisno od letnega časa oz. gibanja sonca) in nelagodje zaradi okrnjenega razgleda tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso imisije, ki jih sosedsko pravo ne tolerira. Tožnika sama navajata, da sta se novonastalim klimatskim razmeram z novo vrsto rastlinja prilagodila. V urbanih okoljih razgled iz vsake točke lastne nepremičnine in na celotno okolico ne more biti zagotovljen. Če pa gostota gradnje opravičuje tudi varstvo razgleda, torej če gre za bistveno imisijo, ki je prepovedana, ni mogoče spregledati, da so visoke ograje v naselju krajevno običajne. Tožnika ne zanikata, da fotografije prikazujejo okolico njune hiše, zato pritožbeno sodišče meni, da se je sodišče z vpogledom v te fotografije ustrezno seznanilo s stanjem ograje in okolico in ogleda ni bilo treba opravljati. Na fotografijah so tako obcestne kot medposestne ograje.

9. Upoštevajoč primere iz sodne prakse, je neosončenost stanovanjske stavbe lahko bistvena imisija, vendar so navedbe tožeče stranke v tej smeri tako skope, da onemogočajo zaključek, da se uveljavlja bistvena, torej pravno upoštevna imisija. Edina navedba, ki jo tožeča stranka podaja v tej smeri, je trditev, da se dnevni prostori hiše zaradi 2 m sence v zimskem času ne ogrevajo s soncem. Oddaljenost stavbe od ograje (3m) tožeča stranka navaja šele v pritožbenem postopku. Iz fotografij je razvidno, da v neposredni bližini ograje stavb ni. Razen tega je bil dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, ki bi okrnjeno osončenje stanovanjske stavbe lahko potrdil, podan na drugem naroku, kar je prepozno (286. čl. ZPP).

10. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s prvostopenjskim zaključkom, da z gradnjo zidu toženec nima namena tožnikoma škodovati. Kot razlog za gradnjo ograje navaja zaščito pred vplivi iz sosednje nepremičnine (družabni dogodki na nepremičnini tožnikov); tožnika vplivov s svojega zemljišča nista zanikala.

11. Zahtevek pa je treba zavrniti tudi zato, ker odstranitev ograje ni edini možen ukrep za odvrnitev zatrjevanih imisij. Ker tožencu ne dopušča odvrnitve imisij na druge možne načine (npr. druge vrste ograja, nižja ograja...), ampak diktira zgolj ta, najbolj radikalen ukrep, je skladno s sodno prakso zahtevek tudi iz tega razloga neutemeljen. Lastniku sosednje nepremičnine je način odprave imisij mogoče diktirati samo tedaj, kadar jih je po naravi stvari mogoče preprečiti oz. odvrniti le na en način(1).

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev po tožeči stranki priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

(1) Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS št. 1/95 z dne 22.6.1995