Jedro

Tožnika uveljavljata nepravo priposestvovanje stvarne služnosti. Zanjo zadošča, da se stvarna služnost dejansko izvršuje daljše obdobje in da način izvrševanja ni nepošten.

Lastniki služečih nepremičnin niso nujni sosporniki. Le v primeru, da bi bila služeča zemljišča v solasti tožencev, bi bili slednji enotni in nujni sosporniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da pripada vsakokratnemu lastniku gospodujoče nepremičnine s parc. št. 000/1, k. o. ... (ID 008) stvarna služnostna pravica poti, hoje, vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi in kmetijskimi stroji po parc. št. 000, k. o. ... (ID 006) in parc št. 000/2, k. o. ..., ki sta služeči nepremičnini v lasti toženca (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločilo, da se v korist gospodujoče nepremičnine in v breme vsakokratnega lastnika služečih nepremičnin v zemljiško knjigo vpiše stvarna služnostna pravica poti, hoje ter vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi in kmetijskimi stroji. Toženca je zavezalo k opustitvi vsakršnih posegov v stvarno služnostno pravico poti, hoje ter vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi in kmetijskimi stroji (3. točka izreka), v 4. točki pa je zapisalo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Toženec v pravočasni pritožbi izraža svoje nestrinjanje s sprejeto odločitvijo in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka; podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Sodišču očita neuravnotežen odnos do strank in opozarja, da mu zamudna sodba glede drugih tožencev ni bila vročena. To predstavlja kršitev določb pravdnega postopka, saj so v izreku navedeni tudi A. A. in B. B. ter C. C. in D. D., v uvodu sodbe pa jih ni. Zamudna sodba mu ni bila vročena, niti niso bili pojasnjeni razlogi za izdajo dveh ločenih sodb ob enotnem tožbenem zahtevku. Del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na služečo nepremičnino s parc. št. 000/1, k. o. ..., v lasti C. C. in D. D., sodišče sploh ni obravnavalo. Potek poti je lahko enak le za vse, zato so toženci enotni sosporniki. Očitno je prišlo do dogovora med tožnikoma ter drugim, tretjim, četrtim in petim tožencem že pred pravdo. Kljub temu je tožba zajemala vse tožence.

Sodba ne prinaša odgovora na vprašanje obdobja in obsega domnevne rabe poti. Sporna pot ni edina prometna povezava, po kateri lahko tožnika dostopata do svojih zemljišč. Tožnika ne trdita, da bi kadarkoli vozila po spornih nepremičninah s kmetijskimi stroji, zato je sodišče neutemeljeno prisodilo dovoljenost voženj z nečim, za kar sploh ni bilo potrebne trditvene podlage.

Sodišče je ugodneje dokazno ocenilo izpovedbe prič, ki sta jih predlagala tožnika. Tistih delov izpovedb, ki so govorile o krožni poti – med drugim jo je omenjala E. E. – ni sprejelo. Izostala je ocena v zvezi z verodostojnostjo prič. Zaključki o njegovi izpovedbi so netočni, zato podaja svoje videnje in razlago izpovedbe.

Izpovedbi prič F. F. in G. G., ki živita na spornem območju, potrjujeta, da je tožnik peljal mimo le enkrat. Takrat so avto umaknili. H. H. pa je zanikal možnost voženj preko zemljišča v času gradnje, ki je potekala slabo leto dni.

Okoliščine, ki se nanašajo na pot pred letom 1995, so nerelevantne. Enako velja za aeroposnetek. Ta ne podaja odgovora na vprašanje o poteku poti po celotni trasi. Del poti, ki poteka mimo zidanice do javne poti, ni tako osvetljen/obarvan, da bi ga lahko šteli za kakršno koli pot. Uporabljal se je kot pešpot, kar nikoli ni bilo sporno.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo pritrjujeta argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje. Predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo na naslednjem dejstvenem substratu: - sporna pot je obstajala že v času Marije Terezije, po njej pa se je vozilo z živinsko vprego; - že pred letom 1995 so se vožnje opravljale s traktorji in avtomobili; - tožnika sta po sporni poti izvajala občasne vožnje, vezane na potrebe zemljišča, objekta in letni čas; - tožnika sta sporno pot brez nasprotovanja uporabljala (tudi) v času gradnje toženčevega objekta (v letih 2003 in 2004) in vse do leta 2016. 6. Materialnopravno podlago za odločanje predstavljajo določbe o priposestvovanju stvarne služnosti (člen 217 v zvezi s členoma 213 in 269 Stvarnopravnega zakonika.2 Stvarna služnost je pravica lastnika gospodujoče nepremičnine izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji (služeči) nepremičnini (prvi odstavek 213. člena SPZ). Priposestvovanje predstavlja enega od pravnih načinov za pridobitev stvarnih pravic z osnovno funkcijo uskladitve dejanskega in formalnega stanja stvarnih pravic. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (drugi odstavek 217. člena SPZ).

7. Tožnika uveljavljata nepravo priposestvovanje stvarne služnosti. Zanjo zadošča, da se stvarna služnost dejansko izvršuje daljše obdobje (20 let) in da način izvrševanja ni nepošten. Bistveni pogoj za njen nastanek je, da se je služnost izvrševala tako, da je bilo izvrševanje opazno in da lastnik služeče nepremičnine temu ni nasprotoval. Pritožba pravilno opozarja, da časa, ko je sporno pot uporabljal pravni prednik tožnikov, ki je bil lastnik celotnega kompleksa – torej tudi dela, ki predstavlja služnostno pot – ni mogoče všteti v priposestvovalno dobo. Služnost je pravica na tuji stvari in preneha, kolikor pride do združitve lastninske pravice in služnosti v enem subjektu. Služnost na lastni stvari torej ni mogoča. Vendar pa ugotovitev sodišča o priposestvovanju, ki je začelo teči že v času pravnega prednika tožnikov, na pravilnost in zakonitost odločitve nima vpliva. Bistven je odgovor na vprašanje, ali sta tožnika zatrjevano pot dejansko in nemoteno uporabljala vse od leta 1995 do leta 2016. Odgovor v izpodbijani sodbi je pritrdilen, v celoti pa mu sledi tudi pritožbeno sodišče. 8. Zatrjevanja pritožbe o neuravnoteženem odnosu sodišča do strank nimajo opore v spisovnem gradivu. Sodišče je za svojo odločitev navedlo jasne in prepričljive argumente; iz celotnega postopka pa tudi ni razvidno, da bi kakor koli favoriziralo tožnika. Očitno gre za povsem subjektivni občutek pritožnika, ki s svojimi ugovori ni uspel. 9. Tožnika sta tožbo uperila zoper pet tožencev. Vendar pa drugi do peti toženec na tožbo niso odgovorili, zato je bila zoper njih 12. 3. 2019 izdana zamudna sodba. Ta zamudna sodba – kot pravilno ugotavlja pritožba – prvemu tožencu res ni bila vročena. Kljub temu pa njena nevročitev ne predstavlja katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V zamudni sodbi je ugotovljen obstoj služnostne poti za potrebe gospodujoče nepremičnine s parc. št. 000, k. o. ... po služečih nepremičninah s parc. št. 000/2 in 000/1, obe k. o. ..., ki sta v lasti A. A. in B. B. oz. C. C. in D. D. Obstoj stvarne služnosti preko teh dveh parcel toženca ne zadeva, ker gre za razmerje med tožnikoma in tretjimi, ki na razmerje med pritožnikom in tožnikoma ne vpliva.3 Dejstvo, da služnostna pot poteka po več nepremičninah, za presojo pasivne legitimacije ni odločilno. Lastniki služečih nepremičnin niso nujni sosporniki, kot zmotno razloguje pritožba.4 Le v primeru, da bi bila služeča zemljišča v solasti tožencev, bi bili slednji enotni in nujni sosporniki.5 Ker pa v obravnavanem primeru temu ni tako, toženca stvarna služnost preko parcel, ki niso njegova last, ne zadeva.

10. V izpodbijani sodbi ni odločeno o obstoju služnosti preko parcele, katere lastnika sta A. A. in B. B. O njej je bilo že pravnomočno odločeno v prej citirani zamudni sodbi. V 1. točki izreka je njuna parcela navedena le z namenom pojasnitve, do kje oz. od kje naprej poteka služnostna pot po toženčevih parcelah. Zato sodišče prve stopnje preostalih tožencev pravilno ni navedlo v uvodu izpodbijane sodbe, saj njihova služeča zemljišča niso bila predmet presoje v obravnavani zadevi.

11. Izdaja dveh sodb, še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko gre za različne procesne situacije – preostali toženci na tožbo sploh niso odgovorili in je bila glede njih izdana zamudna sodba – ne predstavlja nikakršne kršitve. Sodišče ima v skladu z določbama 314. oz. 318. člena ZPP pooblastilo za izdajo več odločb v istem postopku.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi jasne in prepričljive dokazne ocene ugotovilo, da sta tožnika služnost preko toženčevih parcel nemoteno izvrševala v obdobju od leta 1995 do leta 2016. Odločitev vsebuje prepričljivo in logično argumentacijo, ki ji pritožbeno sodišče v celoti sledi. Obstoj morebitnih drugih poti – kot je opozorilo že sodišče prve stopnje – je za izpolnitev zakonsko zahtevanih pogojev za priposestvovanje služnosti materialnopravno nepomemben.

13. Pritožba zmotno meni, da tožnik ni podal trditvene podlage o vožnjah s kmetijskimi stroji. Ta je navedena v tožnikovi prvi pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2017. Obseg voženj je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič, povzetih v 12. do 14. točki obrazložitve, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tožnik je izpovedal, da se je po poti vozil tudi s kamionom, pretežno pa z avtom in prikolico. Tudi iz izpovedbe E. E. izhaja obstoj sporne služnostne poti. Priča je potrdila, da je pot vodila na toženčev vinograd. Pritožbeno zavzemanje za drugačno oceno njene izpovedbe ne more biti uspešno, saj je priča jasno potrdila, da so vožnje potekale po toženčevi parceli. Izpovedbi F. F. in G. G. je sodišče ocenilo v 19. točki obrazložitve. Njuni izpovedbi sta bili umeščeni v celoten kontekst in predvsem izkazujeta, da tožnikovim prehodom preko spornega zemljišča nista nasprotovala in sta celo umaknila avto. V zvezi z izpovedbo I. I. pa je treba poudariti, da tožnika nista zatrjevala vsakodnevnih voženj, marveč le občasne – glede na potrebe zemljišča, objekta in letni čas. Tisti, ki so bili na tem delu le občasno, voženj tožnikov, ki so potekale predvsem v dopoldanskem času, niti niso zaznali. Priča je predvsem opozorila na težavnost in nevarnost prehoda v času gradnje na toženčevem zemljišču. Ta del izpovedbe pa ni sporen in ne izkazuje, da vožnje po spornem delu trase v času gradnje sploh ne bi bile mogoče, kar je sodišče tudi prepričljivo pojasnilo v 14. točki obrazložitve.

14. Sodišče prve stopnje je oceno toženčeve izpovedbe podalo v 19. točki obrazložitve. Ni razloga, da ji pritožbeno sodišče ne bi sledilo, saj je jasna in prepričljiva. Sodišče prve stopnje jo je umestilo ob bok preostalim izvedenim dokazom in nato sprejelo zaključek o njeni (ne)prepričljivosti. Toženec je zemljišče poznal že pred nakupom. Pot je bila navzven zaznavna – potekala je v obliki kolovoza, kar izhaja tudi iz aeroposnetka iz leta 1995. 15. Pritožbena navedba o neverodostojnosti prič, ki jih je predlagal toženec, je posplošena. V točkah 7 do 11 obrazložitve izpodbijane sodbe je podana argumentirana ocena (ne)verodostojnosti prič. Ocenjen je vsak dokaz posebej, nato pa umeščen v celoten dokazni sklop, ki je bil prav tako deležen celovite presoje. Dodatno težo izpovedbam prič, ki sta jih predlagala tožnika, daje (tudi) aeroposnetek iz leta 1995. Pritožba mu neutemeljeno odreka relevantnost. Pravilno sicer opozarja, da je del poti, ki poteka mimo zidanice do javne poti, na aeroposnetku slabše osvetljen/pobeljen. To dejstvo je vzelo v obzir tudi sodišče prve stopnje, ki je v točki 10 obrazložitve pojasnilo, da to nakazuje na obstoj kolovozne poti. Vendar pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bela obarvanost lahko le posledica voženj in ne pešhoje. Ta takšne obarvanosti, vidne tudi iz zraka, ne bi povzročila. Da se je bilo mogoče po sporni poti voziti z vozili, nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe J. J. – priče, ki jo je predlagal toženec. Potrdil je obstoj dvometrske poti in možnost voženj z manjšimi stroji. Po sporni poti pa je videl voziti tako tožnika kot tudi druge.

16. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odgovor na pritožbo tožnikov pa ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki sta jih imela z njim, nosita sama (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Ur. list RS, 26-1210/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP. 2 Ur. list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju: SPZ. 3 Primerjaj sodbo II Ips 603/96 z dne 13. 5. 2018. 4 Primerjaj VSK sodba in sklep Cp 939/2008 z dne 25. 11. 2008. 5 Primerjaj VSK sodba I Cp 926/2004 z dne 13. 12. 2005 in VSL sodba II Cp 2131/2004 z dne 22. 6. 2005 ter VSL sodba in sklep I Cp 2618/2012 z dne 13. 3. 2013.