Jedro

Po prenehanju partnerske zveze tožnica ni upravičena do plačila za običajno pomoč in oskrbo, ki jo je sinovi partnerki nudila v trajanju partnerske zveze z njenim sinom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnic za nerazdelno plačilo 23.500,00 EUR z obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 664,90 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so navedbe tožeče stranke v sodbi pomanjkljivo in nepravilno povzete, kar je vplivalo na razlogovanje sodišča. Povzema svojo navedbo, da zahtevek temelji na neupravičeni obogatitvi zaradi obsežne pomoči, ki sta jo tožnici nudili toženki od marca 2008 do toženkinega odhoda iz družinske skupnosti. Gre za pomoč v času trajanja toženkine bolezni in nosečnosti. Tožnici sta argumentirano zavrnili pobotni ugovor in predlagali postavitev izvedenca. Opozarja, da tožeča stranka ni seznanjena, da je sodišče izvedlo poizvedbe pri izvajalcih terapij in pri Občini X ter pribavilo zdravstveno dokumentacijo. Dokaz, ki je zavrnjen zaradi nepravočasne predložitve, je bil predložen pravočasno. Tožeča stranka ni prejela prepisa zvočnega zapisa naroka. Prepis ni točen. Opozarja na spregledano bistveno okoliščino, da je toženka v začetku leta 2008 zanosila in v času bolezni rodila hčerko. S tem je bil položaj toženke v družini bistveno spremenjen, saj je izvenzakonska skupnost postala resna in razmerja trajna. Med strankama je sporen tudi obseg pomoči. Opozarja, da ima 190. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tri odstavke. Obveznost vrnitve obstaja tudi, če kdo nekaj prejme iz podlage, ki se ni uresničila. Tožnici sta toženki nudili pomoč, ki je presegala normalno pomoč. Toženka je za pomoč prosila; tožnici ji je nista odrekli, čeprav je formalno nista bili dolžni nuditi. Običajno pa je, da si člani družinske skupnosti v okviru možnosti pomagajo. Pričakovati je bilo, da bo toženka kdaj v bodočnosti podobno pomoč nudila tožnicama. Toženka je vedela za vsebino Pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja. Ker je toženka s prenehanjem izvenzakonske skupnosti izstopila iz družinske skupnosti, je pravna podlaga za opravljeno brezplačno naklonitev odpadla in posledično smeta tožnici zahtevati vrnitev danega. Trditev o olajšanju življenja sinu oz. bratu tožnic je treba razlagati drugače, kot jo razlaga in nekritično povzema sodišče. Sin oz. brat tožnic je moral poleg dela v službi opravljati še veliko drugih opravil, zato je bila partnerkina bolezen zanj dodatna obremenitev. Tožnici sta varovali toženkino hčerko, M. je toženki odstopila svojo sobo, da hčerka toženke ponoči ni budila. Opozarja na zavrnitev dokaza z izvedencem, medtem ko je mnenje sedanje toženkine osebne zdravnice upoštevano kot neoporečen dokaz. Sodba nima jasnih in popolnih razlogov, materialno pravo je nepravilno uporabljeno. Podana je absolutna bistvena kršitev postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena trditev, da so navedbe tožeče stranke v sodbi pomanjkljivo in nepravilno povzete, je nekonkretizirana; prav tako trditev, da je ta kršitev postopka vplivala na „razlogovanje“ sodišča. Trditve tožeče stranke o toženki nudeni oskrbi in pomoči so povzete v prvi, tretji in peti točki obrazložitve. Nasprotovanje toženkinemu pobotnemu ugovoru je povzeto v peti točki obrazložitve. Drugih pomanjkljivosti pri povzemanju navedb pritožba ne omenja. Po oceni pritožbenega sodišča so v sodbi povzete trditve o vseh pravno pomembnih dejstvih, ki sta jih stranki zatrjevali (četrti odstavek 324. čl. ZPP). Obe stranki sta svoje trditve po nepotrebnem ponavljali v številnih vlogah, zato vseh vlog sodišču ni bilo treba omenjati. Trditve tožeče stranke, ki naj bi ne bile povzete pravilno, v pritožbi niso navedene, zato je ta pritožbeni očitek nepreverljiv. Pritožbeno sodišče pomanjkljivosti in nepravilnosti pri povzemanju navedb strank ne najde.

6. Dokazi se izvajajo neposredno na naroku. Dokazovanje z rezultati poizvedb pri izvajalcih terapij, Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, L. d.o.o. in Občini X so se izvedli na naroku dne 29.9.2015. Dokazni sklep, da se ti dokaz izvedejo, je bil sprejet na naroku dne 30.6.2015. Ni potrebno, da bi bili rezultati poizvedb strankama posredovani v pisni obliki, saj sodišče odloča na podlagi ustnega in neposrednega obravnavanja (prvi odstavek 4. čl. ZPP). Očitek, da se tožeča stranka o teh dokazih ni mogla izjaviti, ni utemeljen.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da sta bili tožnici seznanjeni s toženkino rehabilitacijo v R. S., zato bi pribavo zdravstvene dokumentacije pri tej ustanovi tožeča stranka lahko predlagala do zaključka prvega naroka (prvi odstavek 286. čl. ZPP). Tožnici v pritožbi ne navajata na kateri dokaz oz. katero izkazano dejstvo sta se odzvali z dokaznim predlogom po pribavi dokumentacije pri tej zdravstveni ustanovi.

8. Pritožbeni očitek, da je prepis zvočnega posnetka naroka z dne 29.9.2015 netočen, ni argumentiran. Nobene od netočnosti ali nepravilnosti pritožnici ne navajata. Kateri del izpovedb naj ne bi bil zapisan, pritožnici ne navajata. Tožnici in njun pooblaščenec so bili na naroku prisotni; prepis zvočnega posnetka je bil strankama vročen. Eventualne neskladnosti med dogajanjem na naroku in prepisom zvočnega posnetka bi zato tožnici in njun pooblaščenec lahko zaznali. Nobenih indicev, da prepis ne bi bil verna kopija dogajanja na naroku, ni. Zakaj bi bilo treba izvesti primerjavo prepisa z zvočnim posnetkom, tožnici nista navedli niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi. Neresnična je pritožbena trditev, da je tožeča stranka na naroku zahtevala zvočni posnetek. Iz zapisnika naroka je razvidno, da sta pooblaščenca pravdnih strank prosila za prepis zvočnega posnetka naroka, kar sta tudi prejela.

9. Dejstvo, da je toženka po izbruhu bolezni (septembra 2008) rodila hčerko, je med strankama nesporno. Ker tožnici uveljavljata plačilo zaradi pomoči, ki sta jo toženki nudili zaradi njene bolezni in ne zaradi poroda, čas poroda in druge okoliščine v zvezi s porodom niso bistvene. Dejstvo, da je bila toženka del širše družine, ki je živela na ..., da je bila partnerska zveza toženke s sinom oz. bratom tožnic takrat mišljena kot trajno in resno razmerje, je upoštevano. Tudi to dejstvo je bilo med strankama nesporno.

10. Ne samó mnenje toženkine osebne zdravnice, tudi odpustni pismi, ki dokumentirata dve operaciji, izkazujeta toženkino zdravstveno stanje v letu 2008 in 2009. Iz izpovedi tožnic ni razvidno, da bi toženki nudili drugačno pomoč, kot jo je potrebovala zaradi zdravstvenega stanja, ki ga izkazujejo te listine. Kaj naj bi bilo več ali drugače dokazano z izvedenskim mnenjem, na katerega se pritožnici sklicujeta, iz pritožbe ni razvidno. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da po prvi operaciji toženka pomoči praktično ni potrebovala. To dejstvo je mogoče razbrati tudi iz izpovedi prve tožnice. Občasne pomoči pri čiščenju in pranju perila ter občasnih obrokov pri skupni mizi (po drugi operaciji) tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot pomoči, ki bi odstopala od pomoči, običajne med družinskimi člani. Šlo je za običajno pomoč; zaslišani so izpovedali tudi o toženkinem delu na kmetiji in kmečkem turizmu v času, ko je bila zdrava. Enako velja za pomoč pri fizioterapiji, ki jo je toženki, kateri je bila rehabilitacija nudena v za to specializirani ustanovi, nudila druga tožnica.

11. V izvedenem dokaznem postopku je bilo torej ugotovljeno, da tožnici toženki nista nudili pomoči, ki bi presegala pomoč, ki je običajna med člani družinske skupnosti. Ker taka pomoč ni bila ugotovljena, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je s prenehanjem partnerske skupnosti odpadla pravna podlaga za nudeno pomoč. Kako naj bi na odločitev vplivalo dejstvo, da je bila toženka seznanjeno z izročilno pogodbo, s katero je toženkin takratni partner dobil v last kmetijo, iz pritožbe ni razvidno. Toženka z izročilno pogodbo ni dobila ničesar. Obveznosti do matere, očeta in babice je prevzel prvotožničin sin oz. toženkin partner. Glede na obseg pomoči, ki sta jo toženki nudili tožnici, ni pravno pomembno, da je bilo s prenehanjem partnerske zveze izjalovljeno upanje prve tožnice, da ji bo toženka pomagala v starosti in onemoglosti. Tudi trditev tožeče stranke, da sta tožnici s pomočjo, ki sta jo nudili, olajšali življenje svojemu sinu oz. bratu, je bila z zaslišanjem tožnic potrjena. Ne gre za pomoč, ki je toženkin partner ne bi bil sposoben nuditi. Obseg nudene pomoči torej ni tak, da bi bili tožnici zaradi prenehanja partnerske skupnosti od tožnice upravičeni zahtevati odmeno v denarju. Materialno pravo, ki ga je sodišče pri presoji razmerja uporabilo, je 190. čl. Obligacijskega zakonika. Na to materialno določilo se sklicujeta tudi pritožnici.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

13. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 761/2016 z dne 6-4-2016 prenesena iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.