Jedro

Ker je preiskovalna sodnica ugotovila priporni razlog begosumnosti v skladu s 1. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP na osnovi dejstev, da je obdolženec italijanski državljan s prebivališčem v Švici in ga na ozemlje naše države nič ne veže, to opravičuje zaključek, da bi obdolženec pobegnil, če bi bil spuščen na prostost. Očitek kršitve ustavnih določb o enakopravnosti tujcev z državljani Republike Slovenije v zvezi z odrejanjem pripora je zato brez podlage.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zoper obd. M.R. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 5.9.2000 od 9. ure dalje.

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika z uvodoma navedenim sklepom zavrnil kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je 6.12.2000 vložil zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. in 2. odstavka 371. člena ZKP, zlasti pa kršitev po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ter 2. odstavka 371. člena v zvezi s členi 200, 201 in 2. ter 4. odstavkom 202. člena ZKP ter 13., 14., 19., 20., 22. in 23. člena Ustave RS s predlogom, da Vrhovno sodišče sklep o odreditvi pripora razveljavi in odredi obdolženčevo izpustitev na prostost. Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da vložnik zahteve očitanih kršitev ZKP sploh ne obrazloži, ker ne navaja na kakšen dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali dokaz, na katerega se sklep o priporu po določbah ZKP ne more opirati, se napadeni sklep opira. Vložnik tudi ni obrazložil, s čim naj bi sodišče zagrešilo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka 371. člena ZKP, pač pa zatrjuje, da priporni razlog in utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ni podan. S takšno trditvijo zagovornik v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker je sodišče vendarle ugotovilo obstoj utemeljenega suma in priporni razlog. Ko pa zagovornik kršitev določb kazenskega postopka ni obrazložil, niti niso podane, in ko zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti, jo je potrebno zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti zatrjuje, da sodišče v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora ni konkretiziralo, na katera dejstva in podatke, zbrane v dosedanjem postopku, opira zaključek o utemeljenem sumu, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, zato v tej smeri sklepa ni mogoče preizkusiti. Sicer pa takih dokazov v spisu ob odločanju o odreditvi pripora sploh ni bilo. V spisu zbrani podatki o potovanju ilegalcev iz Turčije oziroma Sarajeva ni relevantna okoliščina, ki bi utemeljevala sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Iz dejstev in podatkov je razvidno le, da je obdolženec skupino v vozilo sprejel v bližini avtoceste pri R. in jo peljal krajši čas proti kraju K., vsekakor po državnem ozemlju RS in ne čez katerokoli državno mejo. Tudi trditev, da je obdolženec peljal skupino proti državni meji je preveč splošna, saj je vsaka vožnja glede na smer proti meji, vožnja proti mejam sosednjih držav.

Obdolžencu tudi ni moč očitati niti posebne organiziranosti oziroma združevanja zaradi izvrševanja kaznivih dejanj. Ni namreč podatka v spisu, da je taka združba že spravila čez mejo več oseb, kakor tudi ni podlage za zaključek, da je to obdolženec počel že večkrat. Tako po mnenju vložnika ni utemeljenega suma kot pogoja za odreditev pripora.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev določbe 2. odstavka 202. člena ZKP ni podana. Po navedeni določbi se pripor odredi s pisnim sklepom, ki med drugim obsega kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen tisti, ki mu je odvzeta prostost, in obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje. Razloge o obstoju utemeljenega suma imata tako sklep o odreditvi pripora kot pritožbeni sklep. Ko se vložnik ne strinja z oceno preiskovalnemu sodniku predloženih dokazov, napada dejansko stanje, ki po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Glede na to, da imata oba uvodoma navedena napadena sklepa zadostne in zakonite razloge glede obstoja utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, vložnik v tej smeri z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vložnik napada tudi razloge napadenega sklepa o obstoju begosumnosti kot pripornega razloga. Zgolj okoliščina, da obdolženec ni slovenski državljan, sama po sebi ne utemeljuje odreditve pripora. Obdolženčevo navzočnost v kazenskem postopku je mogoče zagotoviti tudi z drugimi sredstvi, tudi z vabilom; tako naj ne bi bilo nujno, da bi moral obdolženec bivati na območju Republike Slovenije v času kazenskega postopka. Pripor tako ni bil neizogibno potreben, zato ocena o pričakovani nevarnosti pobega ni utemeljena. Izostanek vezanosti obdolženca na ozemlje Republike Slovenije ni odločilnega pomena za odločanje za odreditev in podaljšanje pripora, predvsem po mnenju vložnika Ustava RS v določbah 13. in 22. člena zagotavlja popolnoma enako varstvo pravic in postopkov pred sodiščem, to je tudi v kazenskem postopku, zato drugačno obravnavanje tujcev v primerjavi z državljani Slovenije pomeni kršenje ustavnih določb in pravic.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi očitek navedenih kršitev določb postopka in Ustave RS v zvezi z obstojem pripornega razloga begosumnosti ni utemeljen. V 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je določeno, da se sme pripor odrediti zoper osebo, zoper katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Preiskovalna sodnica je v napadenem sklepu ugotovila priporni razlog begosumnosti na osnovi dejstva, da je obdolženec italijanski državljan s prebivališčem v Švici in da ga na ozemlje naše države nič ne veže. Pritožbeno sodišče je ocenilo zaključek preiskovalne sodnice, da navedena dejstva opravičujejo zaključek o obstoju nevarnosti, da bi obdolženec pobegnil, če bi bil spuščen na prostost. Vrhovno sodišče ugotavlja, da imata tako napadeni sklep preiskovalne sodnice kot tudi pritožbeni sklep povsem zakonite in zadostne razloge za ugotovitev obstoja begosumnosti kot pripornega razloga. Očitek kršitev ustavnih določb o enakopravnosti tujcev z državljani Republike Slovenije, tudi v zvezi z odrejanjem pripora, je zaradi povedanega brez podlage. Kolikor se z dokazno oceno zgoraj navedenih dejstev vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne strinja, napada dejansko stanje kot zmotno, kar pa ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti, kot je to določeno v 2. odstavku 420. člena ZKP. V čem naj bi bila kršitev 8. in 11. točke 371. člena ZKP, razen očitka, da vsebuje pritožbeni sklep enake kršitve kot napadeni prvostopenjski sklep, vložnik ne pove. Zato se z navedenim očitkom Vrhovno sodišče ni ukvarjalo (1. odstavek 424. člena ZKP).

Po mnenju vložnika zahteve naj bi bila podana tudi kršitev 6. odstavka 202. člena ZKP, ker je bilo o pritožbi zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora odločeno šele 11.9.2000, torej po preteku 48 ur, saj je bila pritožba vložena 7.9.2000. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitek izvenobravnavnemu senatu kot pritožbenemu sodišču v obravnavani zadevi ni utemeljen. Po podatkih spisa je izvenobravnavni senat odločil istega dne, ko mu je bil spis predložen v rešitev vložene pritožbe. Do očitne zamude pri predložitvi spisa izvenobravnavnemu senatu je prišlo pri ravnanju s spisom pri preiskovalnem sodniku, ki bi moral spis z vloženo pritožbo brez odlašanja poslati v rešitev izvenobravnavnemu senatu, vendar pa ta zamuda nima nobenega vpliva na zakonitost sklepa izvenobravnavnega senata glede zavrnitve zagovornikove pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora. Tudi v tej smeri vložnik svojo zahtevo ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti ni podana nobena uveljavljana kršitev zakona in Ustave, na katero se sklicuje vložnik oziroma, da zagovornik prvenstveno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.