Jedro

Zahtevek za plačilo procesnih obresti od vložitve tožbe do 21. 11. 2003 je postavljen poleg glavnice 25.654,58 EUR, čeprav ta v tem primeru predstavlja znesek kapitaliziranih obresti, ki so se natekle v času do vložitve tožbe. Zato te procesne obresti pomenijo stransko terjatev in v tem delu revizija ni dovoljena.

Revizija zoper obresti, ki se uveljavljajo kot glavni zahtevek je dovoljena le takrat, ko je že v času vložitve tožbe mogoče ugotoviti višino terjatve, bodisi tako, da jo je mogoče izračunati na podlagi podatkov o višini glavnice, obrestne mere in dolžine časa v katerem so tekle, ali tako, da so zahtevane v kapitalizirani obliki.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica je zoper toženko vložila tožbo, s katero je zahtevala: 1) 25.654,58 EUR, prej 6.147.863,47 SIT, (to so kapitalizirane zakonske zamudne obresti od glavnice 36.606,16 EUR, prej 8.772.300 SIT, ki so se natekle v času od dneva zamude do vložitve tožbe) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe in 2) plačilo glavnice v višini 36.606,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo za plačilo glavnice 36.606,16 EUR zavrglo, ker je tožnica že imela izvršilni naslov. V pravdi, ki se je začela le zaradi plačila zakonskih zamudnih obresti, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

3. Pritožbeno sodišče je (z delno sodbo) pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako: 1) da je toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 25.654,58 EUR le od 21. 11. 2003 do plačila in ne od vložitve tožbe (ni pa pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi zoper odločitev o plačilu obresti od vložitve tožbe do 21. 11. 2003 in bo moralo v tem delu še odločiti) in 2) da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 36.606,16 EUR od vložitve tožbe do plačila. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnica zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena zoper pravnomočno sodbo v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 4.172,93 EUR, prej 1,000.000 SIT. Merilo za ugotovitev vrednosti spornega predmeta določa 39. člen ZPP, in sicer, da se vzame samo vrednost glavnega zahtevka, medtem ko se obresti in druge postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Kadar je zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg zahtevka za plačilo glavnice, se torej šteje kot postranska terjatev.

8. Zahtevek za plačilo procesnih obresti od vložitve tožbe do 21. 11. 2003 je postavljen poleg glavnice 25.654,58 EUR, čeprav ta v tem primeru predstavlja znesek kapitaliziranih obresti, ki so se natekle v času do vložitve tožbe. Zato te procesne obresti pomenijo stransko terjatev. Na dovoljenost revizije tudi ne vpliva dejstvo, da je v reviziji sporna samo še odločitev o procesnih obrestih, medtem ko je bilo o glavnici 25.654,58 EUR že pravnomočno razsojeno. Le če bi bile obresti osnovni oziroma edini razlog za začetek pravde, bi se štele kot glavni zahtevek, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Ker so torej v reviziji sporne samo zamudne obresti kot stranska terjatev, ki po pravilih procesnega prava nimajo nikakršne vrednosti spornega predmeta, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

9. Glede zahtevka za plačilo obresti od 36.606,16 EUR od vložitve tožbe do plačila, glavnica res ni bila predmet postopka (tožba je bila v tem delu zavržena), in se je pravda začela zgolj zaradi plačila obresti. Kljub temu revizija v tem delu ni dovoljena. Vrednost spornega predmeta mora namreč biti opredeljena z določenim denarnim zneskom ob vložitvi tožbe, kar za postranski obrestni zahtevek ni mogoče, saj obresti šele nastajajo tekom pravde.(1) Tako je tudi v tem primeru. Višina obrestnega zahtevka v času vložitve tožbe je ostala odvisna od glavnice (oziroma od tega, kdaj bo ta plačana), ne glede na to, da sama glavnica ni bila predmet postopka, zato zahtevek ni izgubil narave postranskega obrestnega zahtevka. To torej pomeni, da je revizija dovoljena zoper obresti, ki se v pravdi ne uveljavljajo poleg glavnice, le takrat, ko je že v času vložitve tožbe mogoče ugotoviti višino terjatve, bodisi tako, da jo je mogoče izračunati na podlagi podatkov o višini glavnice, obrestne mere in dolžine časa v katerem so tekle, ali tako, da so zahtevane v kapitalizirani obliki.

Revizija zoper odločitev o obrestih je torej vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

.Op. št. (1): Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 216.