Jedro

Drži, da poseg v ugled in dobro ime lahko predstavlja težko nadomestljivo škodo. Da bi tovrstna škoda nastajala, pa ni izkazano že s tem, da dolžnik posluje na enak način kot prej in v javnosti domnevno ustvarja vtis, da je povezan z upnikom. Obstoj navedene povezave in dejstvo, da upnik ne more vplivati na poslovanje dolžnika, za izkazanost posega v ugled in dobro ime upnika, ki bi opravičeval takojšno regulacijo spornega razmerja, ne zadoščata. Upnik ni pojasnil, kako naj bi te okoliščine negativno vplivale na njegov ugled. Takšen poseg bi na primer utemeljevale okoliščine, ko bi dolžnikove storitve, ki bi jih javnost povezovala z upnikom, bile slabše kvalitete, ali če bi dolžnik sicer ravnal v smeri, ki bi razvrednotila upnikov koncept, tako da bi slednje morebiti utegnilo ime upnika in njegov ugled razvrednotiti. Zaradi izostanka negativnih posledic dolžnikovega poslovanja na ugled upnika zatrjevana težko nadomestljiva škoda v obravnavanem primeru ni verjetno izkazana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik mora dolžniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.493,28 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa.

Obrazložitev

1. Upnik je vložil predlog za izdajo začasne odredbe zaradi dejanj nelojalne konkurence in kršitev avtorske pravice. Primarno je predlagal, naj se dolžniku v zavarovanje nedenarne terjatve upnika naloži, da preneha s poslovanjem Hiše iluzij/House of illusions na naslovu A., na način, da dolžnik bistveno posnema koncept upnika "Muzej iluzija", med drugim s tem, da v prostorih na navedenem naslovu razstavlja določene eksponate1, da se dolžniku naloži, da navedene eksponate preneha razstavljati ali oglaševati, da se dolžniku naloži, da s spletne strani umakne predstavitve eksponatov in sicer fotografije, imena eksponatov in opise eksponatov, da se dolžniku naloži, da umakne iz prodajalne Hiše iluzij in preneha tržiti vse prodajne artikle proizvajalca B. Ltd. Podredno je upnik predlog opredelil z besednim opisom eksponatov. Podredno navedenim zahtevkom je upnik podal predlog, da se dolžniku naloži, naj preneha s poslovanjem Hiše iluzij/House of illusions na naslovu A., na način, da delno ali v celoti reproducira, javno prikazuje, daje na voljo javnosti oziroma bistveno posnema koncept upnika "Muzej iluzija", ki je avtorsko delo upnika, med drugim na način, da v svojih prostorih razstavlja že prej navedene eksponate, jih odstrani iz javnega predstavljanja, jih shrani in jih preneha v bodoče razstavljati ali oglaševati, jih umakne s spletne strani in umakne iz prodajalne ter preneha tržiti vse prodajne artikle proizvajalca B. Ltd. Podredno navedenemu podrednemu predlogu je upnik uveljavljal predlog še z besednim opisom eksponatov.

2. Upnik je navedel, da je imel dolžnik z upnikom sklenjeno franšizno pogodbo za opravljanje storitev "Muzej Iluzij" na podlagi "Strateškega načrta" upnika, ki vsebuje koncept, ki na edinstven način omogoča izobraževalni pristop k iluzijam. Pogodba je bila zaradi kršitev dolžnika po nekaj več kot dveh letih odpovedana. Dolžnik kljub prenehanju pogodbe brez podlage še naprej opravlja povsem enake storitve kot v času trajanja pogodbe, pod podobnim imenom "Hiša Iluzij". Gre za nelojalno konkurenco, protipravno izkoriščanje znanja, vsebine in eksponatov, kar je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Gre za ustvarjanje zmede in suženjsko posnemanje, dejanja dolžnika so usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja z drugimi poslovnimi partnerji. Dolžnik škoduje ugledu upnika, ker njegova ravnanja in odločitve javnost povezuje z upnikom, upnik pa na poslovanje dolžnika nima vpliva. S tem dolžnik posega v osebnostne pravice upnika, saj posega v manevrski prostor njegovih odločitev, s kom bo sklenil franšizno pogodbo. Koncept "Muzej iluzij" je avtorsko delo, v katerem so elementi zbrani na inovativen in edinstven način po zamisli upnika. Podana je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena. Pravnomočna odločitev po poteku nekaj let bo imela za posledico nepovraten poseg v ugled in dobro ime upnika. Upniku nastaja težko nadomestljiva škoda najmanj 3.500,00 EUR mesečno, pri bankah težje pride do financiranja, zaradi obratovanja dolžnika trpi njegov ugled in ne more širiti poslovanja. Ker na trgu že posluje dolžnik, ima upnik zaradi obstoja dolžnika manj obiskovalcev, tudi druga podjetja pa bodo posnemala dolžnika in odpovedala franšizne pogodbe. Upnik dolžniku ne preprečuje, da odpre svoj muzej.

3. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Presodilo je, da upnik ni izkazal predpostavk za izdajo začasne odredbe, ki so določene v drugem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju2 (v nadaljevanju ZIZ) in tudi ne po določilih 170. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah3 (v nadaljevanju ZASP). Zavzelo je stališče, da dolgotrajnost sodnih postopkov ne more utemeljevati izdaje začasne odredbe, v smislu obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode je presodilo, da gmotna škoda, ki naj bi nastajala upniku v višini 3.500,00 EUR ni težko nadomestljiva. Upniku pa z ostalimi navedbami o nastanku tovrstne škode ni uspelo opravičiti izdaje začasne odredbe. Upnik tudi ni izkazal, da bi v primeru izdaje začasne odredbe utrpel hujše posledice kot dolžnik v primeru, če bi bila začasna odredba izdana.

4. Upnik je zoper uvodoma navedeno odločitev sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagal, naj pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe in dolžniku naloži v plačilo stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno pa naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje ter dolžniku naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V bistvenem v pritožbi uveljavlja naslednje pritožbene razloge: - Sodišče prve stopnje je kršilo pravila postopka, ker se ni opredelilo do ključnih navedb upnika, obrazložitev izpodbijane odločitve je nejasna oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb upnika, da je imetnik materialnih avtorskih pravic po ZASP na konceptu "Muzej iluzija" in posledično ni jasno, ali šteje, da je terjatev na navedeni podlagi izkazana. Spregledalo je tudi navedbe upnika o težko nadomestljivi škodi, še posebej, da je upnik nastanek težko nadomestljive škode zatrjeval z vidika posegov v ugled in dobro ime upnika.

- Sodišče je kršilo določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da je zapisalo, da upnik ne zatrjuje, da je dejansko skušal pridobiti finančna sredstva s strani bank, saj je upnik zatrjeval ravno to, da zaradi ravnanja dolžnika težje pride do financiranja ali pa ga dobi pod slabšimi pogoji. Nadalje je sodišče prezrlo navedbe upnika, da zaradi ravnanja dolžnika ne more širiti franšizne mreže na nove trge, ne more pridobiti potrebnih sredstev, ne more z drugim podjetjem skleniti franšizne pogodbe, da obstaja realna možnost odpovedi franšiznih pogodb drugih partnerjev in da bo daljše trajanje kršitev povzročilo nastanek težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da upnik ne zatrjuje, da na trg dejansko namerava vstopiti, saj je bil upnik nedvomno na trgu že navzoč.

- Zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, da upnik v zvezi z verjetnostjo obstoja predpostavk za zahtevek, ki se nanaša na prepoved oglaševanja na spletnih straneh dolžnika, ni zatrjeval. Upnik je utemeljil verjetnost obstoja terjatve in verjetnost obstoja predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki so enake, kot v primeru ostalih prepovednih in odstranitvenih zahtevkov.

- Sodišče prve stopnje je narobe razumelo, da je upnik zahteval prepoved poslovanja dolžnika, zahteval je le prepoved poslovanja dolžnika v delu, ki se nanaša na obratovanje Hiše iluzij na naslovu A. v Ljubljani in še to samo v delu in na način, ki posnema koncept upnika. Pri tem sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj bi izdaja začasne odredbe zelo verjetno ogrozila obstoj dolžnika, saj v izpodbijanem sklepu ni nikjer navedeno, ali je obratovanje Hiše iluzij edina gospodarska dejavnost dolžnika in kolikšen del prihodkov dolžnika predstavlja navedena dejavnost. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno presodilo, da bi dolžniku v primeru izdaje začasne odredbe nastala vsaj taka ali večja škoda kot upniku.

- Prav tako se sodišče ni opredelilo do odločilnih dejstev o naravi avtorskih pravic in posledicah njihovega kršenja v zvezi z izključnostjo teh pravic, ki so časovno omejene.

- Glede na dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da se velik del obiskovalcev, ki si bo ogledal Hišo iluzij, verjetno ne bo odločil za obisk Muzeja iluzij, je sodišče prve stopnje spregledalo, da se prav v tem kaže nevarnost nezmožnosti uveljavitve zahtevka upnika zaradi časovne oddaljenosti. Dlje kot se dolžniku dovoli protipravno ravnanje, več obiskovalcev bo obiskalo Hišo iluzij, manj jih bo obiskalo upnikov muzej. Navedeno je pomembno tudi z vidika cene vstopnice v primerjavi z morebitnim novim franšiznim muzejem, saj je utemeljeno pričakovati, da se bo neplačevanje franšize odrazilo v višji ceni vstopnic novega ponudnika, kar bi še zmanjšalo obisk upnikovega muzeja. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo navedbe upnika zgolj na način, da je zapisalo, da si obiskovalci dolžnikovega muzeja ne bi ogledali še muzeja v Zagrebu, primarni argument upnika je bil, da si obiskovalci ne bi ogledali muzeja upnika v Ljubljani.

- V nasprotju z obstoječo sodno prakso je stališče sodišča, da dolgotrajnost postopka ne more utemeljevati izdaje začasne odredbe, saj je ravno to osnovni razlog instituta začasnih odredb. Upnik ni le pavšalno zatrjeval, da je izdaja začasne odredbe potrebna zaradi dolgotrajnosti postopka, pač pa je navedel, da ravnanja dolžnika pomenijo poseg v njegov ugled in dobro ime in povzročajo težko nadomestljivo škodo, intenziteta teh posegov pa bo toliko večja, dlje bo postopek trajal. Te škode pa ne bo mogoče odpraviti in popraviti. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo pogoj reverzibilnosti začasne odredbe, saj bi dolžnik, če upnik začasne odredbe ne bi opravičil, lahko nadaljeval z dosedanjim poslovanjem, obstoj dolžnika pa ni ogrožen, saj upnik ne prepoveduje poslovanja dolžnika vseobsežno.

6. Dolžnik je na pritožbo odgovoril. Pritožbenemu sodišču je predlagal, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve po ZIZ, če upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Razen tega mora izkazati še eno od navedenih predpostavk: 1) da obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; 2) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; 3) ali pa da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (prvi in drugi odstavek 272. člena ZIZ). Začasno odredbo v zavarovanje nedenarnih zahtevkov po ZASP pa sodišče izda, če upravičenec izkaže za verjetno, da je imetnik pravice iz tega zakona in da je bila njegova pravica kršena ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena ter izkaže še eno izmed predpostavk, ki so vsebinsko enake tistim, ki so določene v drugem odstavku 272. člena ZIZ (prvi in drugi odstavek 170. člena ZASP).

9. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da morajo biti za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po ZIZ in ZASP hkrati izkazane predpostavke iz prvega in ena izmed predpostavk iz drugega odstavka prej citiranih členov ZIZ in ZASP. Zgolj verjetno izkazan obstoj terjatve sam po sebi še ne utemeljuje izdaje začasne odredbe, če ni izpolnjena ena od predpostavk iz drugega odstavka prej citiranih členov ZIZ in ZASP.

10. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presodilo, da upnik ni izkazal verjetnosti obstoja nobene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ oziroma 170. člena ZASP.

11. Že iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih dejstev, ki zadevajo verjetnost obstoja upnikove terjatve. Glede na neobstoj predpostavk iz drugega odstavka citiranih zakonskih določil, dejstva v zvezi z verjetnostjo terjatev za odločitev v obravnavanem postopku zavarovanja niso odločilna.

12. Glede obstoja predpostavke težko nadomestljive škode je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da upnikove navedbe, kar zadeva nastanek gmotne škode, ne utemeljujejo izdaje začasne odredbe, saj je to škodo mogoče kvantificirati in ob pomanjkanju verjetne izkazanosti okoliščin, da dolžnik te škode ne bi mogel povrniti, v kolikor se zahtevki upnika izkažejo za utemeljene, ne gre za težko nadomestljivo škodo. S tem zaključkom pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Slednje velja tudi za škodo, ki bo upniku nastala zaradi manjšega števila obiskovalcev in morebitne nižje cene dolžnikovih vstopnic, saj se posledice navedenih dejstev kažejo v obliki premoženjske škode, ki je nadomestljiva.

13. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da upnik z navedbami o težavah pri financiranju, ovirah pri širjenju poslovanja, morebitnem odpiranju muzeja v Ljubljani, odpovedi franšiznih pogodb in podobno, ni uspel izkazati verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre pri tem navajanju za pavšalna predvidevanja, ki ne izkazujejo verjetnega nastanka škodljivih posledic, ki bi utemeljevale izdajo predlagane regulacijske začasne odredbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je trditveno in dokazno breme v zvezi z izkazanostjo predpostavk za izdajo začasne odredbe na upniku, ki trditvenega in dokaznega bremena v obravnavanem primeru ni zmogel. 14. Tudi s pritožbenimi trditvami, da je sodišče prve stopnje spregledalo upnikove navedbe o posledicah, ki nastajajo zaradi dolžnikovih posegov v ugled in dobro ime upnika, pritožnik ne more uspeti. Upnik je zatrjeval, da dolžnik izkorišča njegov ugled in dobro ime, saj posluje pod imenom, ki predstavlja minimalno razliko s prejšnjim imenom ter izkorišča prejšnjo podobo, ki jo je pridobil na račun upnika in njegovega ugleda. Dolžnik ugledu upnika škoduje, ker javnost njegova ravnanja in odločitve povezuje z upnikom, čeprav Hiša iluzij več ne predstavlja franšizne enote upnika. S posnemanjem upnikovega koncepta na način, na katerega upnik nima nobenega vpliva, bosta ugled in dobro ime upnika zmanjšana, do te mere, da ga ne bo mogoče več popraviti. Drži, da poseg v ugled in dobro ime lahko predstavlja težko nadomestljivo škodo. Da bi tovrstna škoda nastajala, pa ni izkazano že s tem, da dolžnik posluje na enak način kot prej in v javnosti domnevno ustvarja vtis, da je povezan z upnikom. Obstoj navedene povezave in dejstvo, da upnik ne more vplivati na poslovanje dolžnika, za izkazanost posega v ugled in dobro ime upnika, ki bi opravičeval takojšno regulacijo spornega razmerja, ne zadoščata. Upnik ni pojasnil, kako naj bi te okoliščine negativno vplivale na njegov ugled. Takšen poseg bi na primer utemeljevale okoliščine, ko bi dolžnikove storitve, ki bi jih javnost povezovala z upnikom, bile slabše kvalitete, ali če bi dolžnik sicer ravnal v smeri, ki bi razvrednotila upnikov koncept, tako da bi slednje morebiti utegnilo ime upnika in njegov ugled razvrednotiti. Zaradi izostanka negativnih posledic dolžnikovega poslovanja na ugled upnika zatrjevana težko nadomestljiva škoda v obravnavanem primeru ni verjetno izkazana.

15. Pritožnik ne more uspeti z navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo neobstoj reverzibilnosti in nastanka hujših neugodnih posledic na strani dolžnika, ker v izpodbijanem sklepu ni navedeno, ali je obratovanje Hiše iluzij edina gospodarska dejavnost dolžnika in kolikšen del prihodkov dolžnika predstavlja navedena dejavnost pri poslovanju dolžnika. Upnik očitno ne razume, da je trditveno in dokazno breme za izkazanost predpostavk za izdajo začasne odredbe na upniku in ne na dolžniku. Upnik je predlagal izdajo začasne odredbe brez poprejšnjega obvestila in zaslišanja nasprotne stranke. Drži, da je predlagal, naj se dolžniku "le naloži, da preneha s poslovanjem Hiše iluzij/House of illusions na naslovu A., na način, da dolžnik bistveno posnema koncept upnika "Muzej iluzija", vendar je on tisti, ki bi moral pojasniti na primer, da dolžnik opravlja še druge storitve in dejavnosti in da zaradi prepovedi dolžniku ne grozi ustavitev poslovanja, oziroma na drug način pojasniti, zakaj je škoda, ki bi dolžniku nastala v primeru izdaje začasne odredbe, manjša od škode, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku.4 Sodišču prve stopnje glede na navedeno ni mogoče očitati zmotnega sklepanja in presoje neobstoja navedenih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Zaključek sodišča prve stopnje je razumljiv, logičen in zadostno obrazložen. Upnik navaja, da ima verigo franšiznih muzejev na Hrvaškem in v vrsti drugih držav, za dolžnika pa ni navedel, da bi se ukvarjal še s čim drugim, razen s Hišo Iluzij v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju slednjega pravilno ocenilo, da bi izdaja začasne odredbe dolžniku onemogočila poslovanje v celoti, kar bi zanj pomenilo hujše posledice, kot za upnika, ki bi ne samo lahko nadaljeval s poslovanjem na vseh ostalih lokacijah, ampak bi lahko odprl tudi nov muzej v Ljubljani. Dejstvo, da v Ljubljani posluje dolžnik, še ne pomeni, da upnik ne more odpreti novega muzeja.

16. Začasne odredbe v obravnavanem primeru tudi ne utemeljuje morebitna dolgotrajnost postopka. Postopek zavarovanja s takojšnjo regulacijo spornega razmerja pride v poštev le v primeru, ko so izpolnjene predpostavke, ki jih določa zakon, ne more biti pa dolgotrajnost postopka predpostavka, ki sama po sebi že utemeljuje izdajo začasne odredbe. Ker se je v obravnavanem primeru izkazalo, da predpostavke za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ oziroma 170. členu ZASP niso izpolnjene, upnik s sklicevanjem na dolgotrajnost postopka ne more uspeti.

17. Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene od kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ-1).

19. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške in je dolžan dolžniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.000 točk za odgovor na pritožbo po tarifni številki 27/6 veljavne Odvetniške tarife, 2 % materialnih stroškov (11. člen Odvetniške tarife) in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 1.493,28 EUR (četrti odstavek 154. in 155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Eksponati so v izreku izpodbijanega sklepa navedeni slikovno in s številčnimi oznakami 1.1‒1.23, 2.1‒2.23 in 3.1‒3.10. 2 Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl. US, 53/14, 58/14 – odl. US, 54/15, 76/15 – odl. US, 11/18, 53/19 – odl. US, 66/19 – ZDavP-2M in 23/20 – SPZ-B). 3 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08 110/13, 56/15, 63/16 – ZKUASP in 59/1 Z9). 4 Dolžnik je v odgovoru na pritožbo pojasnil, da predstavlja Hiša Iluzij v Ljubljani njegovo izključno dejavnost.