Jedro

Če je vložena zahteva za spremembo pravnomočne sodne odločbe na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ali odpravljen predpis, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, gre za posebno vrsto obnove kazenskega postopka, za katero se smiselno uporabijo določbe ZKP o obnovi.

Izrek

Zahteva pooblaščenke M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 11.4.2007 zoper F.K. na podlagi določbe 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo postopek izveden na podlagi "Poročila MNOO - Oddelka za upravo narodne imovine za okrožno mesto Ljubljana z dne 6.11.1945" (točka 1 izreka sklepa) in razveljavilo "Poročilo MNOO - oddelka za upravo narodne imovine za okrožno mesto Ljubljana z dne 6.11.1945" in "Odločbo o izvedbi zaplembe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.1.1946" (točka 2 izreka sklepa) ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 9.12.2007 pritožbo pooblaščenke predlagatelja zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je pooblaščenka predlagatelja (sina pokojnega F.K.) dne 11.2.2008 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja, ker gre za "bistveno kršitev cele vrste določb kazenskega postopka, zlasti pa za bistveno kršitev določbe prvega odstavka 17. člena ZKP in določbe 416. člena ZKP, pa tudi določb o sodni preiskavi, o vlaganju in umiku obtožbe in o ustavitvi kazenskega postopka, prav tako pa tudi določb o obnovi kazenskega postopka". Vrhovnemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi. V zahtevi navaja, da je "priglasitev" okrajnega ljudskega odbora fikcijo kazenske sodbe predstavljala samo za tedanje, ne pa za sedanje sodišče, kot sta pravno zmotno menili sodišči prve stopnje; da je ustavno sodišče s svojo odločbo, opr. št. U-I-249/96 razveljavilo, prepovedalo uporabo določbe 28. člena Zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanju konfiskacije (ZKIK) v sedanjih postopkih, da dejansko zaplembe premoženja, četudi je izrečena na še tako fiktivni podlagi, ni mogoče odpraviti z nobenim novim fiktivnim postopkom ali dejanjem niti s fiktivno obnovo fiktivnega kazenskega postopka, niti s tožilčevimi fiktivnim umikom obtožbe in ne s fiktivno ustavitvijo fiktivnega kazenskega postopka. Zaplemba je bila izrečena na podlagi domneve iz 28. člena ZKIK, to določbo je ustavno sodišče razveljavilo, torej je bila zaplemba premoženja izvedena brez veljavne pravne podlage in je zato neveljavna; izdati je bilo potrebno samo sklep iz 416. člena ZKP, da se razveljavijo odločbe o zaplembi premoženja brez kakršnekoli fikcije o obnovi kazenskega postopka.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 29.4.2008 navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Sodišče je nepravilno ravnalo, ko je obnovilo kazenski postopek po določbah ZKP o obnovi postopka. V danem primeru je šlo zgolj za to, da sodišče spremeni odločbo o zaplembi premoženja, ki je temeljila na 28. členu ZKIK, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila predlagatelj M.K. dne 17.5.2008 in njegova pooblaščenka dne 8.5.2008 seznanjena.

B-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP); - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da Ustavno sodišče Republike Slovenije (Ustavno sodišče) z odločbo z dne 12.3.1998, opr. št. U-I-249/96 ni razveljavilo 28. člena ZKIK, kot v zahtevi za varstvo zakonitosti zmotno navaja vložnica in v odgovoru na zahtevo tudi državni tožilec, temveč je odločilo, da določba 28. člena ZKIK ni bila v skladu s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njene uveljavitve priznavali civilizirani narodi, niti s tedanjimi ustavnimi načeli, kolikor je omogočala, da so bile na njeni podlagi brez pravnomočne kazenske sodbe posamezne osebe proglašene za vojne zločince ali narodne sovražnike in da bi njena uporaba v današnjih sodnih postopkih bila v neskladju z ustavo. Iz razlogov navedene odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je sam institut zaplembe po določbi 28. člena ZKIK predstavljal institut kazenskega prava in da je priglasitev okrajnega ljudskega odbora v vseh primerih, ko ni temeljila na kazenski sodbi, po svoji vsebini nadomestila kazensko sodbo (točka 22 odločbe); da Ustavno sodišče določbe 28. člena ZKIK zaradi njene siceršnje neveljavnosti ni moglo razveljaviti, zato pa je na enak način in iz istih razlogov kot pri Uredbi o vojaških sodiščih (UVS) odločilo o tem, da se določba kot protiustavna v postopkih pred državnimi organi v Republiki Sloveniji ne sme uporabljati in da ima takšna odločitev z vidika 416. člena ZKP po svoji vsebini enake učinke kakor bi jih imela razveljavitev še veljavnega predpisa, ki bi opredeljeval kaznivo dejanje in je torej treba v skladu s 416. členom ZKP dopustiti osebam, ki so bile s priglasitvami brez kazenskih sodb razglašene za vojne zločince in narodne sovražnike, da zahtevajo v postopku obnove spremembo pravnomočne odločitve (to je priglasitve okrajnega ljudskega odbora, ki ne temelji na kazenski sodbi - kot je to tudi v konkretni zadevi) na podlagi te odločbe Ustavnega sodišča (točka 23 odločbe) ter da je v primeru, ko posameznik doseže razveljavitev priglasitve okrajnega ljudskega odbora, ki je bila podlaga za izrek zaplembe z odločbo okrajnega sodišča po 28. členu ZKIK treba šteti, da je s tem ustvarjen tudi pravni temelj za vračilo premoženja po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (točka 24 odločbe); - da je v konkretni zadevi Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi določila 416. člena ZKP s sklepom z dne 13.1.2006 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.10.2006 ugodilo zahtevi pooblaščenke M.K. za spremembo pravnomočne sodne odločbe, dovolilo spremembo pravnomočne sodne odločbe in sicer "Poročila MNOO - oddelka za upravo narodne imovine za okrožno mesto L. z dne 16.11.1945" in "Odločbe o izvedbi zaplembe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.1.1946" izdane na podlagi tega poročila zoper F.K. ter odločilo, da se zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje na glavni obravnavi.

B-2 6. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 371. člena ZKP), vendar konkretno ne navede nobene določbe zakona iz prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prekršilo. Zato Vrhovno sodišče takšnih posplošenih navedb o kršitvah zakona ni moglo preizkusiti (424. člen ZKP).

7. Sodišče je s pravnomočnim sklepom (sklep okrožnega sodišča z dne 13.1.2006 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.10.2006) na podlagi določbe 416. člena ZKP (ki določa, da se določbe poglavja o obnovi kazenskega postopka v členih 406 do 415 ZKP smiselno uporabljajo tudi, kadar je vložena zahteva za spremembo pravnomočne sodne odločbe na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ali odpravljen predpis, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba) dovolilo spremembo pravnomočne sodne odločbe ("Poročila MNOO - oddelka za upravo narodne imovine za okrožno mesto L. z dne 6.11.1945" in "Odločbe o izvedbi zaplembe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.1.1946" izdane na podlagi tega poročila zoper F.K.) ter odločilo, da se zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje na glavni obravnavi. Zoper navedeni pravnomočni sklep pooblaščenka pravnega naslednika F.K. zahteve za varstvo zakonitosti ni vložila.

8. Z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijanim pravnomočnim sklepom je zatem sodišče razveljavilo "Poročilo MNOO - oddelka za upravo narodne imovine za okrožno mesto L. z dne 6.11.1945 in odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.1.1946 o zaplembi premoženja" ter zoper sedaj pokojnega F.K. ustavilo postopek izveden na podlagi navedenega Poročila MNOO. Tako je s tem pravnomočnim sklepom sodišče v postopku obnove razveljavilo priglasitev okrajnega ljudskega odbora, ki je bila podlaga za izrek zaplembe premoženja pokojnemu F.K. z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani po 28. členu ZKIK. S tako odločitvijo je sodišče tudi ustvarilo pravni temelj za vračilo premoženja pravnim naslednikom pokojnega F.K. Ker sodišče izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni izdalo na podlagi 416. člena ZKP, tudi ni moglo prekršiti navedene zakonske določbe; v čem pa naj bi sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prekršilo določbo prvega odstavka 17. člena ZKP (načelo iskanja resnice) pa vložnica v zahtevi niti ne konkretizira (3. točka prvega odstavka 420. člena ).

C.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).