Jedro

Dolžnik v ugovoru sploh ne pojasni, kateri podatki se ne ujemajo z dejanskim stanjem, kakšno naj bi pravilno dejansko stanje bilo in kako naj bi zatrjevana neujemanja vplivala na njegovo obveznost do upnika, zato je njegov ugovor neutemeljen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave 792.857,20 SIT s pripadki.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da podatki ne izkazujejo dejanskega stanja, čeprav mu je upnik zatrdil, da jih bo korigiral, česar pa ni storil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga je po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor ni utemeljen.

Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in tudi predloži dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen.

Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Dolžnik v ugovoru sploh ne pojasni, kateri podatki se ne ujemajo z dejanskim stanjem, kakšno naj bi pravilno dejansko stanje bilo in kako naj bi zatrjevana neujemanja vplivala na njegovo obveznost do upnika, ki je izkazana z verodostojno listino v smislu 23. čl. ZIZ.

Za svoje povsem pavšalne in nekonkretizirane trditve tudi ne predlaga nobenih dokazov, čeprav je bil v pravnem pouku na sklepu o izvršbi na to svojo dolžnost iz 2. odst. 53. čl. ZIZ izrecno opozorjen. S takimi navedbami dolžnik ne bi mogel doseči zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik svojega ugovora ni obrazložil v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato je njegov ugovor neutemeljen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.