Jedro

Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve zavzelo stališče, da je čas pripravljenosti, ki je bila odrejena tožniku, delovni čas v smislu Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Zahtevek je z izpodbijanim delom sodbe kljub temu pravilno zavrnilo, saj je presodilo, da se za dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku pripravljenost odrejena, določbe direktive ne uporabljajo. To pomeni, da se pripravljenost skladno s 97.e členom ZObr ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, delavec (kot tožnik) pa prejme za čas pripravljenosti določen dodatek v višini 50 odstotkov urne postavke, kot je določen v KPJS (drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS). V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe je sodišče prve stopnje jasno navedlo, na podlagi katere alineje sodbe Sodišča EU C-742/19, s katero je razsodilo o predhodnem vprašanju, predlaganem v istovrstnem sporu zoper toženko (v katerem je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo in sklepom VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022), je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. Gre za izjemo po 1. alineji, in sicer za dejavnost, ki poteka v okviru operativnega urjenja.

Sodišče prve stopnje je za tožnika, vojaka specialista (oziroma specialista voznika, kot izhaja iz povzete izpovedi priče A. A., ki ji je sledilo) ugotovilo, kar priznava sam, da je opravljal delo voznika valuka. V pritožbi del izpovedi priče jemlje iz konteksta, saj priča ni izpovedal le, da je bila tožnikova naloga na vaji priprava vozila za terensko usposabljanje, premik vozila in moštva na terensko usposabljanje, ampak tudi, da je nato sledilo "v skladu s konceptom vaje vožnja, napad, obramba etc.". Takšni izpovedi je, kot že navedeno, sodišče prve stopnje pravilno sledilo in tako ugotovilo, da je bil tožnik na vajah, ki se jih je udeležil, vadbenec, torej se je operativno uril. Operativno se je uril, kot je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo iz skladnih pisnih izjav prič B. B. in C. C., saj so se na vajah vzpostavili pogoji, ki so bili v največji možni meri približek vojnega stanja, izrednih razmer ali razmer v določenem območju delovanja, torej je šlo za kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih vojaške operacije v pravem pomenu besede potekajo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plači za čas odrejene pripravljenosti v zvezi s stražo v zneskih, ki so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2019 do plačila; v presežku je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (točka I izreka). Zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači v zvezi z vajami je zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 141,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2.Zoper odločitev v točkah II in III izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je bil voznik specialist; opravljal je delo voznika valuka. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se pripravljenost šteje v delovni čas, hkrati pa zahtevek neutemeljeno zavrnilo. Podano je nasprotje med razlogi sodbe in odločitvijo, vsebovano v izreku. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katera izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES je podana. Tožnik ni bil vadbenec. Tako izhaja iz obrazložitve, da je pripravil vozila in jih premaknil. Na vajah se ni uril, bil je že izurjen. Izjema po 2. alineji v primeru logistične podpore ne pride v poštev (sklep VS RS VIII Ips 16/2024). Ta izjema, da gre za dejavnost, za katero rotacije niso primerne, se nanaša le na visoko usposobljene vojake ali izjemno občutljive naloge. Enako stališče je bilo zavzeto v sodni praksi pritožbenega sodišča (sodba Pdp 257/2024). Glede na to, da se tožnik ni uril, bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati morebitno soodvisnost med vajami in njegovim delom, podporno dejavnostjo - logistično podporo. Glede možnosti rotacij logistične podpore bi moralo dokazno oceniti izpovedi prič. Če bi logistična podpora rotirala, bi se še vedno popolnoma prilagodila vajam, le da bi naloge logista opravljali različni vojaki. Tako je bilo izpostavljeno v citirani sodbi pritožbenega sodišča; če bi tožnik zbolel, bi se njegovo delo razdelilo. Enako velja za tožnika v tem sporu. Bil je nadomestljiv. To je potrdil priča A. A. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika. Poudarja, da je bil tožnik na vajah vadbenec in se je operativno uril. Tudi če bi le zagotavljal logistično podporo, bi bila podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo z izpostavljanjem nasprotja med izrekom in razlogi sodbe uveljavlja tožnik v pritožbi.

6.Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve zavzelo stališče, da je čas pripravljenosti, ki je bila odrejena tožniku, delovni čas v smislu Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Zahtevek je z izpodbijanim delom sodbe kljub temu pravilno zavrnilo, saj je presodilo, da se za dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku pripravljenost odrejena, določbe direktive ne uporabljajo. To pomeni, da se pripravljenost skladno s 97.e členom Zakona o obrambi (ZObr) ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, delavec (kot tožnik) pa prejme za čas pripravljenosti določen dodatek v višini 50 odstotkov urne postavke, kot je določen v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS).

7.V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe je sodišče prve stopnje jasno navedlo, na podlagi katere alineje sodbe Sodišča EU C-742/19, s katero je razsodilo o predhodnem vprašanju, predlaganem v istovrstnem sporu zoper toženko (v katerem je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo in sklepom VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022), je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. Gre za izjemo po 1. alineji, in sicer za dejavnost, ki poteka v okviru operativnega urjenja.

8.Sodišče prve stopnje je za tožnika, vojaka specialista (oziroma specialista voznika, kot izhaja iz povzete izpovedi priče A. A., ki ji je sledilo) ugotovilo, kar priznava sam, da je opravljal delo voznika valuka. V pritožbi del izpovedi priče jemlje iz konteksta, saj priča ni izpovedal le, da je bila tožnikova naloga na vaji priprava vozila za terensko usposabljanje, premik vozila in moštva na terensko usposabljanje, ampak tudi, da je nato sledilo "v skladu s konceptom vaje vožnja, napad, obramba etc.". Takšni izpovedi je, kot že navedeno, sodišče prve stopnje pravilno sledilo in tako ugotovilo, da je bil tožnik na vajah, ki se jih je udeležil, vadbenec, torej se je operativno uril. Operativno se je uril, kot je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo iz skladnih pisnih izjav prič B. B. in C. C., saj so se na vajah vzpostavili pogoji, ki so bili v največji možni meri približek vojnega stanja, izrednih razmer ali razmer v določenem območju delovanja, torej je šlo za kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih vojaške operacije v pravem pomenu besede potekajo.

9.Tožnik v pritožbi izpostavlja svojo izpoved, da je na vajo prišel že usposobljen, saj sodišče prve stopnje izjeme od uporabe direktive ni utemeljilo z začetnim usposabljanjem; operativno urjenje se, kot izhaja iz obrazložitve sodbe Sodišča EU, (lahko) redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil.

10.Kot poudarja v pritožbi in je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka njegove izpovedi, je tožnik izpovedal še, da bi ga v primeru, če bi zbolel, na vaji "zamenjal" drug vojak ali pa ga ne bi nihče zamenjal, kar ni bistveno, saj se vprašanje rotacij v primeru izjeme po 1. alineji ne zastavlja (tožnik je izpovedal tudi, da rotacije niso bile možne, priča A. A. pa, da niso primerne). Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijani sodbi razlogovalo o primernosti rotacij, vendar to ne pomeni, da je štelo, da je podana kakšna druga izjema od uporabe direktive (tožnik v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da izjema po 2. alineji, in sicer za dejavnost, za katero sistem rotacij zaposlenih ni primeren, za vaje ne pride v poštev, ter se sklicuje na tovrstna stališča, zavzeta v sodni praksi). Glede na to, da so izjeme določene alternativno, zadošča, da je podana ena izmed njih.

11.Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožnik vadbenec, da se je na vajah operativno uril (niti tožnik, ko je bil zaslišan, ni izpovedal, da bi bila njegova vloga na vajah podporna), so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na morebitno izjemo od uporabe direktive za vojake, ki niso vadbenci, ampak na vajah zagotavljajo logistično podporo. Za te bi bila podana izjema po 4. alineji, kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

12.Tožnik se v pritožbi neutemeljeno na več mestih sklicuje na sprejeto sodno prakso. V izpostavljenem sporu, v katerem je Vrhovno sodišče RS odločilo s sklepom VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024 in pritožbeno sodišče po razveljavitvi s sodbo Pdp 257/2024 z dne 26. 6. 2024, je šlo za bistveno drugačne dejanske okoliščine, za vojaka, katerega delo je zagotavljalo logistično podporo: materialna sredstva, hrano in prevoz v zvezi s terenskim usposabljanjem bodočih častnikov.

13.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel, toženka pa sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ki v tem istovrstnem sporu ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

3Glej tudi članek Barbare Petrič: Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa, št. 34/2011, str. 22 in nasl.