Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dokazal izpolnjevanje pogoja iz 8. stopnje funkcionalnih znanj le za dve leti. S tem ni odločilo, da tožnik v letu 2020 nazaduje, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je presojalo le utemeljenost tožnikovega zahtevka po dodatnem plačilu, ali izpolnjuje pogoje iz 40. člena podjetniške kolektivne pogodbe ter delovnega navodila, in ugotovilo, da je tožnikov zahtevek le delno utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku iz naslova dodatka za dodatno usposobljenost in fleksibilnost za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2019 plačati razliko med izplačanim dodatkom v višini 8 % ter dodatkom v višini 12 % z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za predhodni mesec (točka I izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek, in sicer za plačilo razlike med izplačanim dodatkom v višini 8 % ter dodatkom v višini 24 % od 1. 7. 2016 do 1. 1. 2018; med dodatkom v višini 12 % ter dodatkom v višini 24 % od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2019 in med izplačanim dodatkom v višini 8 % ter dodatkom v višini 24 % od 1. 1. 2020 dalje (točka II izreka). Odločilo je, da mora tožnik povrniti toženki stroške postopka v višini 638,38 EUR (točka III izreka) in da je toženka zavezanec za plačilo sodne takse do ene petine (točka IV izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, in sicer v delu, ki se za obdobje od 1. 7. 2016 dalje nanaša na izplačilo razlike iz naslova dodatka za usposobljenost in fleksibilnost med izplačanim 8 % dodatkom ter dodatkom v višini 16 %, ter zoper odločitev o stroških postopka in sodni taksi, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v zgoraj navedenem obsegu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženka delno pripoznala tožbeni zahtevek (za 4. stopnjo napredovanja), šele v drugi pripravljalni vlogi, po prvem naroku za glavno obravnavo, pa je podala navedbe, da tožnik izpolnjuje pogoje le za uvrstitev v 3. stopnjo napredovanja. S temi navedbami je bila prekludirana, kar je tožnik uveljavljal na naroku dne 14. 12. 2022, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. S tem je kršilo prvi odstavek 286. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na preventivno vzdrževanje, je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na izpoved priče A. A., čeprav toženka v tem delu ni podala trditvene podlage. Nepravilen je tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je izpoved priče A. A. prepričljiva, saj je priča B. B. v zvezi z usposabljanjem glede preventivnega vzdrževanja izpovedala drugače. Iz preventivnega vzdrževanja se izvajajo le usposabljanja, v katera ni zajet izpit, oziroma izpit ni predpisan. Zato je tožnik vseskozi ponavljal, da se je udeležil vseh usposabljanj, na katera je bil vabljen. Tudi v tem delu je podana kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, tožniku pa je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in pravica do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče odločilo mimo trditvene podlage strank. Ker sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, oziroma so razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede spornega usposabljanja sodba tudi nima razlogov o tem, od kdaj tožnik navedenega pogoja ne izpolnjuje. Če je veljavnost usposabljanj potekla v letu 2021 ali 2022, bi moralo sodišče prve stopnje izpolnjevanje pogoja priznati vsaj do takrat. Če delavec po petih letih ne opravi novega usposabljanja, se šteje, da je poteklo, vendar pa delavec ne nazaduje. Stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme o izpolnjevanju pogojev na tožniku, je pravilno le do takrat, ko toženka ne želi predložiti listin, ki veljajo kot skupne za obe stranki, kar listine o usposabljanju delavca nedvomno so, ter zatrjuje, da z njimi ne razpolaga. Toženka je na predlog tožnika predložila personalno mapo, ki pa je bila pomanjkljiva in za spor nezadostna, na kar je tožnik opozoril, toženka pa je podala neresnično trditev, da se v njej nahajajo vsi podatki, ki se nanašajo na tožnika. Priča B. B. je namreč izpovedala, da v personalni mapi ni internih usposabljanj in da so zavedena v informacijskem sistemu toženke. Svoji pripravljalni vlogi je tožnik priložil tudi sezname predlogov izboljšav, s katerimi je dokazoval izpolnjevanje pogojev za napredovanje na podlagi 8. stopnje funkcionalnih znanj. Hkrati je predlagal, naj za ostala obdobja sezname predloži toženka. Kljub nesporni ugotovitvi, da hrani listine oziroma podatke v informacijskem sistemu, listin oziroma podatkov ni predložila. Zato bi se moralo šteti, da bi tožnik v celotnem obdobju napredoval tudi na podlagi 8. stopnje funkcionalnih znanj. Nesprejemljivo je, da je sodišče prve stopnje dokazno breme glede predlaganja izboljšav v celoti prevalilo na tožnika. Napačno so odmerjeni tudi stroški postopka, saj je sodišče toženki priznalo stroške dveh pripravljalnih vlog, čeprav bi lahko že v odgovoru na tožbo podala navedbe, ki jih je podala šele v prvi pripravljalni vlogi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v svojih navedbah pojasnila, da ni podala predloga za napredovanje tožnika, saj ni izpolnil kriterijev za napredovanje. Pri njem ni dokazana interdisciplinarnost, inovativnost in samostojnost, katerih ocena bi dosegala vsaj oceno "dobro" (3). Sodišče prve stopnje je dokazno breme neutemeljeno prevalilo na toženko, ko je štelo, da ni dokazala, da bi bil tožnik po teh kriterijih podpovprečen. Nobena listina ali izpoved priče ne potrjuje izpolnjevanja povprečne tožnikove interdisciplinarnosti, inovativnosti in samostojnosti. Zaključek sodišča prve stopnje ne temelji na ugotovljenih dejstvih, sodba pa je sama s seboj v nasprotju in je ni mogoče preizkusiti. Priča C. C., ki je zaposlen pri toženki kot vodja centra D., je izpovedal, da pri tožniku ni bilo predlogov inovacij. Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe iz pritožbe nasprotne stranke, predlagata njuno zavrnitev in potrditev po nasprotni stranki izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodba ima jasne razloge, da se jo preizkusiti, zato pritožbi neutemeljeno uveljavljata kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa se opredeljuje le do pritožbenih navedb, ki so bistvene za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Tožnik od toženke zahteva plačilo razlike v plači iz naslova dodatka za dodatno usposobljenost in fleksibilnost od 1. 7. 2016 v višini med plačanim 8 % dodatkom in 24 % dodatkom. Trdi, da ima na podlagi 40. člena Kolektivne pogodbe E., d. d. (podjetniška kolektivna pogodba) pravico do višjega dodatka za dodatno usposobljenost in fleksibilnost od priznanih 8 %.

8. Podjetniška kolektivna pogodba v 40. členu predvideva, da so delavci toženke upravičeni do dodatka za dodatno usposobljenost in fleksibilnost, če imajo oceno delovne uspešnosti najmanj 10, funkcionalna znanja, ki so določena v opisu delovnega mesta in dodatnih zadolžitvah, širino znanja - interdisciplinarnost, inovativnost in samostojnost pri delu. Delavce se kvartarno razvršča v stopnjo usposobljenosti in fleksibilnosti, določenih pa je 8 stopenj, pri čemer glede na sprejeto delovno navodilo ni nujno, da delavec izpolnjuje zaporedne stopnje. Za vsako dodatno izpolnjeno stopnjo funkcionalnih znanj, je delavec upravičen do 4 % dodatka.

9. Za tožnikovo delovno mesto so bile določene naslednje stopnje funkcionalnih znanj: zahtevano funkcionalno zanje - izpit za voznika motornih vozil C kategorije (1. stopnja) ter želena funkcionalna znanja: preventivno vzdrževanje (2. stopnja), izpit za upravljanje liške mehanizacije v PC (3. stopnja), dodatna usposobljenost za delo ali dodatna specifična znanja mehanizacije ali izpit protieksplozijska zaščita električnih naprav (4. stopnja), uporaba pridobljenih znanj in izkušenj v smislu hitrosti, kvalitete dela, novih zadolžitev (5. stopnja), prenos znanja v smislu uvajanja v delo, nadomeščanje delavcev na drugem delovnem mestu (6. stopnja), uporaba znanj in izkušenj na nivoju družbe ali sodelovanje v timih in delovnih skupinah (7. stopnja) in prijava dveh predlogov izboljšav na leto (8. stopnja).

10. Med strankama ni bilo sporno, da je imel tožnik 15 % delovno uspešnost, izpolnjeval je zahtevano funkcionalno znanje (1. stopnja) ter dodatno še 3. in 4. stopnjo želenih funkcionalnih znanj, zato je prejemal 8 % dodatek. Sodišče prve stopnje je po izvedenemu dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik v letih 2018 in 2019 izpolnjeval tudi 8. stopnjo želenih funkcionalnih znanj, zato mu je za navedeni leti priznalo še 4 % dodatek. Pri tem je štelo, da tožnik izpolnjuje tudi pogoj interdisciplinarnosti, inovativnosti in samostojnosti oziroma da je pri tem kriteriju imel vsaj oceno "dobro" (3).

_K pritožbi tožnika:_

11. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je toženka delno pripoznala njegov zahtevek. Iz odgovora na tožbo in prve pripravljalne vloge jasno izhaja, da je toženka ugovarjala, da tožniku ne pripada višji dodatek za dodatno usposobljenost in fleksibilnost kot že priznanih 8 %. Izjava o pripoznavi (dela) zahtevka mora biti jasna in nedvoumna, toženka pa ni ne v odgovoru na tožbo ne v prvi pripravljalni vlogi zahtevka pripoznala, ampak je predlagala, da se tožnikov zahtevek v celoti zavrne.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo navedbe toženke iz njene druge pripravljalne vloge. Tožnik je v tožbi navajal, da izpolnjuje pogoj za napredovanje, da ima dodatna funkcionalna znanja s področja preventivnega vzdrževanja, nato pa je v prvi pripravljalni vlogi navedel, da se je udeležil vseh usposabljanj, na katere ga je napotila toženka. Toženka je na te navedbe odgovorila z drugo pripravljalno vlogo, kjer je v razpredelnici navedla, da tožnik ni uspešno opravil preventivnega vzdrževanja. Čeprav je bila druga pripravljalna vloga vložena po prvem naroku, je toženka z njo odgovarjala na nove specificirane navedbe tožnika iz njegove pripravljalne vloge z dne 11. 10. 2022, katero je toženka prejela na prvem naroku dne 12. 10. 2022, poleg tega pa njena vloga ni zavlekla postopka, saj je sodišče prve stopnje po tem opravilo še tri naroke, in sicer dne 30. 11. 2022, 14. 12. 2022 in 5. 4. 2023. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko je upoštevalo drugo pripravljalno vlogo toženke, ni storilo očitane relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena v povezavi z 286. členom ZPP. Tožnik je drugo pripravljalno vlogo toženke prejel dne 10. 11. 2023, vendar na naslednjem naroku, to je dne 30. 11. 2022, ni ugovarjal, da je bila toženka z navedbami v vlogi prekludirana. To je storil šele na naroku dne 14. 12. 2023, pri čemer ni navedel, zakaj tega ni mogel storiti prej (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Posledično se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati do njegovega prepoznega ugovora prekluzije.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ugotovitev glede neizpolnjevanja pogoja dodatnega funkcionalnega znanja s področja preventivnega vzdrževanja oprlo na izpoved priče A. A., da tožnik ni uspešno opravil izpita s področja preventivnega vzdrževanja, čeprav toženka o tem ni podala trditvene podlage, oziroma da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z določbo 7. člena in 212. člena ZPP. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pogoj preventivnega vzdrževanja ne izpolnjuje, ne temelji na ugotovitvi, da tožnik ni opravil izpita, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje 2. stopnje funkcionalnih znanj, ker ni uspešno opravil preventivnega usposabljanja, kot je to trdila in dokazala toženka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da tožnik zaslišan ni povedal, da izpolnjuje ta pogoj, saj ni potrdil, da se je usposabljanja res udeležil, ampak je rekel le, da misli, da je opravil to usposabljanje. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo prepričljivejši izpovedi A. A., ki je povedal, da tožnik tega pogoja ne izpolnjuje. Predloženi vabili na usposabljanje iz preventivnega vzdrževanja iz leta 2014 ne dokazujeta, da se je tožnik usposabljanja tudi udeležil. Tožnik sam ni potrdil, da je imel v vtoževanem obdobju to usposabljanje opravljeno, da tožnik ni imel vseh funkcionalnih znanj, je potrdila tudi priča C. C., zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo priči A. A., da tožnik tega pogoja ni izpolnjeval, čeprav se pri preventivnem izobraževanju ni opravljalo izpita.

14. Tožnik je zatrjeval, da se je udeležil vseh usposabljanj, na katera je bil napoten, ni pa trdil, da je bil prav v vtoževanem obdobju napoten na usposabljanje s področja preventivnega vzdrževanja in kdaj. V pritožbi zato neutemeljeno navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, od kdaj navedenega pogoja ne izpolnjuje, saj ni podal trditev, katerega leta naj bi opravil to usposabljanje in kdaj je bil naslednjič napoten na obnovitev tega usposabljanja, pri čemer iz sodbe jasno izhaja, da v celotnem vtoževanem obdobju tega pogoja ni izpolnjeval. Zato ni podlage za pritožbeno sklepanje, da bi moralo sodišče prve stopnje izpolnjevanje tega pogoja priznati vsaj do leta 2021 ali 2022. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da delavec, tudi če po petih letih ne opravi novega usposabljanja, ne nazaduje. Tožnik namreč ni nazadoval, oziroma se mu plača ni zmanjšala, pri tem pa je potrebno tudi izpostaviti, da se po določbi devetega odstavka točke 3.1.2. delovnega navodila lahko delavca vrne eno stopnjo nižje, če svojega znanja ne izpopolnjuje konstantno, oziroma ne izpolnjuje vseh pogojev za stopnjo usposobljenosti, v katero je uvrščen.

15. Pritožbene navedbe o nepravilnosti stališča sodišča prve stopnje o trditvenem in dokaznem bremenu, ki se nanašajo na personalno mapo, niso utemeljene. Toženka je na predlog tožnika predložila tožnikovo personalno mapo, ki podatka o udeležbi na usposabljanju iz preventivnega vzdrževanja ni vsebovala. Toženka je trdila, da tega potrdila ni, ker tožnik ni opravil usposabljanja, zato se ne more šteti, da je s tem, ko v personalni mapi tega potrdila ni, dokazano, da je tožnik usposabljanje opravil. Priča B. B. je izpovedala, da so podatki o internih usposabljanjih zavedeni v elektronskem sistemu toženke, tožnik pa po njenem zaslišanju ni predlagal vpogleda v podatke elektronske evidence toženke oziroma ni predlagal, naj toženka predloži potrdilo iz elektronske evidence. Sklicevanje pritožbe na to, da toženka ni predložila potrdila iz informacijskega sistema in na pomanjkljivo personalno mapo, glede na navedeno ni utemeljeno.

16. Tožnik je zatrjeval, da izpolnjuje tudi pogoj 8. stopnje funkcionalnih znanj, zato je bilo dokazno breme, da je podal dva predloga izboljšav na leto, na njemu. S tem v zvezi je predložil seznam predlogov izboljšav od 2013 do 2021, iz seznama pa izhaja, da je tožnik podal dva predloga le v letu 2018 in 2019. Toženka je trdila, da tožnik ni izpolnjeval tega pogoja, tožnik pa zaslišan ni potrdil svojih navedb, da je celotno vtoževano obdobje izpolnjeval ta pogoj, saj je povedal, da je različno podajal predloge izboljšav, včasih nič, včasih več, zato se ne more šteti, da toženka ni želela predložiti tožnikovih predlogov izboljšav za ostala obdobja. Tudi sicer pa je tožnik predložil predloge izboljšav od leta 2013 do 2021. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ugotovilo, da je tožnik dokazal izpolnjevanje pogoja iz 8. stopnje funkcionalnih znanj le za dve leti. S tem ni odločilo, da tožnik v letu 2020 nazaduje, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je presojalo le utemeljenost tožnikovega zahtevka po dodatnem plačilu, ali izpolnjuje pogoje iz 40. člena podjetniške kolektivne pogodbe ter delovnega navodila, in ugotovilo, da je tožnikov zahtevek le delno utemeljen. Kot že pojasnjeno pa tudi ne drži, da ni predvidena nižja uvrstitev delavca, če delavec ne izpolnjuje več vseh pogojev za stopnjo, v katero je bil uvrščen.

17. Pritožbene navedbe, da je nemogoče, da bi tožnik podal dva predloga do konca januarja 2020 in imel pravico do dodatka še celo leto 2020, pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj gre za nedopustno pritožbeno novoto v smislu določbe prvega odstavka 337. člena ZPP.

18. Tožnik neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da se toženki prizna nagrado za dve pripravljalni vlogi. V obeh pripravljalnih vlogah je toženka podala navedbe in predlagala dokaze, zato ni bilo podlage, da bi sodišče prve stopnje štelo, da stroški postopka za dve pripravljalni vlogi niso potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

_K pritožbi toženke:_

19. Toženka neutemeljena uveljavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno breme glede kriterija interdisciplinarnosti, inovativnosti in samostojnosti, neutemeljeno prevalilo na toženko, oziroma da tožnik svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostil. Tožnik je zatrjeval, da izpolnjuje vse kriterije, tudi oceno dobro (3) pri interdisciplinarnosti, inovativnosti in samostojnosti, da prejema 8 % dodatek, kar ni bilo sporno, toženka pa je le pavšalno zatrjevala, da predlog za tožnikovo napredovanje ni bil podan, da ne izpolnjuje kriterija interdisciplinarnosti, inovativnosti in samostojnosti, da opravlja le lažja dela, čeprav nima zdravstvenih omejitev.

20. Pritožbena navedba o tem, da predlog za tožnikovo napredovanje ni bil podan, da je opravljal le lažja dela in da je C. C. povedal, da pri tožniku ni bilo zaznanih nekih predlogov inovacij, ne dokazuje, da tožnikova povprečna ocena kriterijev interdisciplinarnosti, inovativnosti in samostojnosti ni bila vsaj "dobro" (3). Kot rečeno mora delavec za plačilo dodatka za dodatno usposobljenost in fleksibilnost izpolnjevati tri pogoje, višina dodatka pa je odvisna od stopenj želenih funkcionalnih znanj. Toženka ni podala navedb, kakšno oceno je tožnik v vtoževanem obdobju dosegel pri kriteriju interdisciplinarnosti, inovativnosti in samostojnosti, niti ni predložila dokazov o oceni tožnika oziroma tožnikovih ocenjevalnih listov ali predlagala izvedbo ostalih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je bil tožnik ocenjen z manj kot "dobro" (3). Po drugi strani pa je tožnik dokazal, da je v vtoževanem obdobju izpolnjeval pogoje za prejemanje 8 % dodatka, katerega ne bi prejemal, če ne bi imel ocene "dobro" (3). Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik za priznanje še dodatnih 4 % dodatka, zaradi doseganja dodatne stopnje funkcionalnih znanj, izpolnjeval tudi pogoj interdisciplinarnosti, inovativnosti in samostojnosti.

21. Ker torej niso podani s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in toženke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Ker stranki v pritožbenem postopku nista bili uspešni, sami krijeta svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), prav tako pa krijeta tudi svoje stroške odgovora na pritožbo nasprotne stranke, saj njun odgovor ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).