Jedro

Dejstvo, da je oče kolo z motorjem sinu celo skril, izkazuje na njegovi strani skrbnost, zaradi katere naj bi se sin ne spustil v nevarno ravnanje in je tako mogoče šteti, da je uspel dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izrek v 2. odstavku točke I. razveljavi. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba toženca se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna sama trpeti svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče toženi stranki M.Z.mlajšemu naložilo, da je dolžan plačati tožniku A.M. 379.263,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.8.1993 dalje ter pravdne stroške 214.206,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1998 dalje, vse v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek zoper toženega M.Z. mlajšega ter v celoti tožbeni zahtevek proti toženemu M.Z. starejšemu je prvo sodišče zavrnilo. V drugem odstavku izreka pod točko I. je sodišče tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov M. Z. starejšega v višini 50.000,00 SIT, v 15-ih dneh pod izvršbo. Ker je sodišče zaradi ekonomičnosti postopka obravnavalo obenem tudi tožbo M.Z. mlajšega proti A.M. in Zavarovalnici Triglav d.d. Ljubljana, je s točko II. izreka vzelo umik te tožbe na znanje.

Zoper I. točko izreka se najprej pritožuje prvotožena stranka, ki izrecno ne uveljavlja nobenega pritožbenega razloga. V laični pritožbi zgolj navaja, da je bil v času nesreče v bistveno zmanjšani prištevnosti. V tem obdobju naj bi se zdravil v psihiatrični bolnišnici, v času nesreče pa je bil na vikendu.

Zoper I. točko izreka, v delu ki se nanaša na toženca M.Z. starejšega ter zoper odločbo o stroških, pa se po svojem pooblaščencu pritožuje tudi tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa sodbo ustrezno spremeni.

Pritožnik navaja, da drugotoženec ni dokazal,da je škoda nastala brez njegove krivde. Svoje navedbe utemeljuje najprej s tem, da je drugotoženec krivdo priznal že s tem, ko je B.D. povrnil materialno škodo, ki mu je nastala na motorju, nadalje se sklicujen na "nasprotno tožbo", iz katere naj bi po njegovem izhajalo, da sta vsak 50% sokriva za obravnavano prometno nezgodo, nazadnje pa se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 9/92, kjer naj bi šlo po pritožnikovem mnenju za podoben primer in je sodšče ugotovilo, da je odgovornost staršev podana. Pritožnik napada tudi odločitev o stroških postopka, saj naj toženca le-teh sploh ne bi priglasila in jih zato sodišče ne bi smelo priznati.

Pritožba toženca je neutemeljena. Pritožba tožnika pa je delno utemeljena glede odločitve o stroških postopka, sicer pa ne.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da predstavljajo navedbe prvotoženca kot pritožnika, češ da je bil v času prometne nezgode bistveno zmanjšano prišteven, novo dejstvo. Ker pritožnik to navaja šele v pritožbi, bi moral v skladu s 352. členom Zakona o pravdnem postopku (1977) - ZPP/77, zanj navesti tudi dokaz. Ker tega in storil, je takšno navajanje novot neupoštevno in je bilo potrebno pritožbo iz tega razloga zavrniti.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je prvo sodišče odločilo pravilno, ko je zavrnilo zahtevek zoper drugotoženca. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z razlogi izpodbijane sodbe v tem delu.

Drugotožencu namreč krivdnega ravnanja ni mogoče očitati, kar je pogoj za odgovornost staršev po 4. odstavku 165. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Res je sicer, kot pravi pritožba, da zakon določa tudi v tem, primeru obrnjeno dokazno breme. To pravilo določa, da je toženec (v tem primeru oče) tisti, ki mora dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ne glede na to, da je drugotoženec uspel dokazati, da je sinu v spornem obdobju njegovo kolo z motorjem celo skril, da bi se ta ne mogel voziti, pa iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi sicer izhaja, da je škoda nastale brez njegove krivde. Prvo sodišče je za takšno odločitev tudi navedlo razloge in jih na tem mestu ne gre ponavljati. Pritožbeno sodišče tako zgolj odgovarja na pritožbene navedbe, ki zatrjujejo, da je drugotožencu moč očitati, da njegova skrb za mladoletnega otroka ni bila prilagojena in naravnana na usmerjanje ravnanja v situacijah, ki bi jih moral in mogel pričakovati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja ravno nasprotno.

Izpostaviti je potrebno predvsem dejstvo, da je oče sinu njegov motor skril ravno zato, da bi preprečil takšne situacije, kakršna je obravnavani škodni dogodek. Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir, ker pa se pritožba sklicuje na odločbo vrhovnega sodišča, je treba v zvezi s tem pripomniti, da se le-ta od obravnavanega primera v bistvenem razlikuje, saj je drugotoženec, kot že rečeno, storil vse, da bi se njegov mladoletni otrok ne spustil v razmerje takšne vsebine, kakršna je botrovala škodnemu dogodku. Pritožbena navajanja, da naj bi drugotoženec s konkludentnimi dejanji kot je plačilo škode, ki je nastala na kolesu z motorjem, svojo krivdo priznal, so neutemeljena. Takšno dejanje ne more nujno pomeniti, kot smatra pritožba, da je drugotoženec s tem poravnal svoj dolg in še več, celo priznal zahtevek. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo.

Delno pa ima pritožba prav, ko napada odločitev o stroških postopka.

Nedvomno je, da toženca svojih pravdnih stroškov nista priglasila.

Slednje nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve prvega sodišča. Ker pa je prvo sodišče kljub temu drugotožencu priznalo 50.000,00 SIT pravdnih stroškov, je odločilo v nasprotju z določbo 164. člena ZPP/77. Iz tega razloga je bilo potrebno drugi odstavek I. točke izpodbijane odločbe razveljaviti. V ostalem pa je pritožba zoper stroškovni del neutemeljena. V skladu s 154/2 čl. ZPP/77 je stranka upravičena do povrnitve stroškov glede na doseženi uspeh. Tožnik pa je v pravdi uspel le zoper prvotoženca. Glede na odločitev prvega sodišča je dobil tako celo več, kot bi mu sorazmerno uspehu v pravdi šlo. Ker pa se toženec zoper ta del ni pritožil, sodišče pa po določbi 374. člena ZPP/77 ne sme odločbe spremeniti v škodo stranke, ki se je edina pritožila, je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev prvega sodišča glede stroškov, ki jih mora prvotoženec povrniti tožniku.

Iz navedenih razlogov je sodišče razveljavilo drugi odstavek I. točke izreka, v ostalem pa je sodbo potrdilo, saj prvo sodišče ni zagrešilo tudi nobenih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka mora sama trpeti svoje pritožbene stroške glede na to, da je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu (2. odst. 154. člena ZPP).