Jedro

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot to izhaja iz dovoljenih vlog, je tožena stranka kot naročnik višini tožbenega zahtevka oporekala. Že v prvi pripravljalni vlogi je navedla, (1) da je tožnik v spornih dveh mesecih opravljal delo za druge naročnike in na ta način pridobival zaslužek, (2) da je tožnik izjavil, da ne bo več opravljal dela za toženca, ker ima že boljšega naročnika. V drugi pripravljalni vlogi pa še, da je tožnik v odpovednem roku opravljal delo za druge naročnike vsaj v obsegu polne delovne obveznosti zaposlene osebe, za kar je dobival plačilo vsaj v višini, kot je bilo dogovorjeno med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je te navedbe označilo kot presplošne, češ da toženec ni določno navedel, kdaj in pri kom naj bi tožnik to delo opravil. Vendar pa tega bremena sodišče ne bi smelo naložiti tožencu. Dostop do podatkov o odtegljajih ima namreč praviloma le podjemnik, naročnik pa komaj kdaj, pri čemer v tem sporu ni bilo zatrjevano drugače.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v izpodbijani I. točki izreka delno tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 128362/2015-2 z dne 27. 10. 2015 v prvem odstavku izreka razveljavi za znesek 2.440,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od 1.220,00 EUR od 16. 7. 2015 dalje do plačila in od 1.220,00 EUR od 16. 8. 2015 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 123,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2015 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, - v izpodbijani II. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške izvršilnega in pravdnega postopka v znesku 586,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani, a nespremenjeni I. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 330,78 EUR.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 128362/2015-2 z dne 27. 10. 2015 obdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka). Hkrati je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati njegove nadaljnje pravdne stroške v višini 1.001,70 EUR, pod pretnjo, da bo moral v primeru zamude plačati tudi zakonske zamudne obresti (II. točka izreka).

**Pritožba tožene stranke**

2. Proti tej sodbi se je toženec pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma, da jo samo spremeni.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. **K odločitvi o pritožbi**

4. Pritožba proti I. točki izreka je delno utemeljena. Posledično je delno utemeljena tudi zoper stroškovno odločitev v II. točki izreka.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarski spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo pa je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

_Predmet tožbenega zahtevka_

6. Tožnik je s tožbo od toženca zahteval (1) preostalo plačilo za delo, ki ga je za toženca opravil v maju 2015, in sicer po računu št. 15-014 z dne 11. 6. 2015 v višini 689,08 EUR s pripadki in (2) plačilo za delo, ki bi mu šlo, če bi mu toženec v času dvomesečnega odpovednega roka, to je v juniju in juliju 2015, omogočil opravljanje pogodbeno dogovorjenega dela, in sicer po računih št. 15-018 z dne 3. 7. 2015 in 15-022 z dne 1. 8. 2015, skupaj v znesku 2.440,00 EUR s pripadki.

_Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje_

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP, izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) pravdni stranki sta 10. 2. 2015 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 1/2015 (v nadaljevanju: Pogodba, B2), (2) tožnik se je s Pogodbo zavezal, da bo za toženca v njegovih prostorih in z njegovim materialom opravljal delo na področju "proizvodnje in delov" (delo varilca), (3) toženec se je s Pogodbo zavezal, da bo tožniku zagotavljal 100 ur dela mesečno oziroma 1200 ur letno za plačilo 10,00 EUR na uro, povišano za 22 % DDV, (4) toženec je tožniku delno plačal račun št. 15-014 z dne 11. 6. 2015, izstavljen za delo v mesecu maju 2015 v višini 1.113,86 EUR, in sicer v višini 424,78 EUR, (5) pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas z odpovednim rokom dveh mesecev, (6) tožnik je med trajanjem Pogodbe, ko ni opravljal pogodbenega dela pri tožencu, delal tudi v lastni delavnici, s čimer je bil toženec seznanjen, (7) tožnik je tožencu predlagal prenehanje pogodbe s pogodbeno dogovorjenim odpovednim rokom, ker se mu je povečal obseg dela v lastni delavnici, hkrati je toženca zaprosil za izplačilo bonitete za delo v višini 200,00 EUR mesečno, (8) toženec je tožnikove zahteve zavrnil, pri čemer se je odzval impulzivno in tožniku dne 29. 5. 2018 izjavil, da sta s sodelovanjem zaključila, hkrati pa ga je pozval, da zapusti njegove poslovne prostore, (9) tožnik se s prekinitvijo pogodbenega razmerja s takojšnim učinkom ni strinjal, zato je toženca z dopisom z dne 1. 6. 2015 opozoril, (9a) da odpovedni rok po 6. členu Pogodbe znaša dva meseca, (9b) da mu mora toženec odpoved pogodbe podati pisno in (9c) da mu mora v času odpovednega roka še zagotavljati delo v dogovorjenem obsegu ter za dogovorjeno plačilo, (10) toženec je na dopis tožnika z dne 1. 6. 2015 odgovoril z dopisom z dne 5. 6. 2015, ki mu je priložil sklep o odpovedi Pogodbe, in navedel, da Pogodbo prekinja z dnem 1. 6. 2015 zaradi kršitev tožnika in da tožniku prepoveduje nadaljnji vstop v njegove prostore, (11) toženec je tožniku v juniju in juliju 2015 preprečil opravljanje pogodbeno dogovorjena dela, zato tožnik v tem obdobju zanj ni opravil nobenega dela, (12) toženec od pogodbe ni odstopil iz upravičenih razlogov.

8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti. Presodilo je, da terjatev tožnika za plačilo opravljenega dela v mesecu maju 2015 ni prenehala zaradi predpravdnega pobota. Zato je tožnik do preostanka plačila za opravljeno delo v tem mesecu upravičen na podlagi sklenjene pogodbe. Nadalje je presodilo, da je tožnik upravičen tudi do plačila pogodbeno dogovorjenega mesečnega zneska za čas odpovednega roka, torej za meseca junij in julij 2015. V tem delu je odločitev oprlo na 648. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

_Presoja pritožbenega sodišča_

9. Toženec je vložil pritožbo zoper celotno sodbo sodišča prve stopnje. Vendar pa je vsebinsko izpodbijal le tisti del odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na plačilo za čas odpovednega roka. V tej zvezi je sodišču prve stopnje očital, (1) da je ravnanje toženca zmotno opredelilo kot odpoved pogodbe, ne pa pravilno kot odstop od pogodbe, (2) da bi moralo tožbeni zahtevek presojati na podlagi nepogodbene odškodninske odgovornost, ne pa na pogodbeni podlagi, (3) da bi moralo ugotavljati višino izgubljenega dobička in (4) da je v zvezi z ugovorom zmanjšanja odškodnine nepravilno porazdelilo trditveno breme.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki, tožnik kot podjemnik, toženec pa kot naročnik, sklenila podjemno pogodbo. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je toženec od Pogodbe odstopil iz upravičenih razlogov ali pa jo je odpovedal. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec ni izkazal upravičenih razlogov za odstop od Pogodbe, je presodilo, da do prenehanja pogodbe s takojšnim učinkom ni moglo priti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. Ker ima odstop od pogodbe naravo oblikovalne pravice, izjava o odstopu začne učinkovati, ko jo naslovnik prejme, in to ne glede na to, ali je bil odstop od pogodbe upravičen ali ne.

11. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno presojalo po 648. členu OZ. Po tem določilu ima naročnik pravico, da vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, odstopi od podjemne pogodbe. Za uresničitev te odstopne pravice ni potrebno, da obstaja kakšen poseben razlog. Za njeno uresničitev zadošča že naročnikova volja, da pogodba preneha. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je toženec s svojimi ravnanji voljo za (takojšne) prenehanje Pogodbe nedvomno izrazil. Glede na navedeno se pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnanje toženca opredelilo kot odpoved pogodbe, izkaže za neutemeljenega. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je subsumpcija odstopa pod določilo 648. člena OZ mogoča ne glede na to, da je bila Pogodba sklenjena za nedoločen čas z odpovednim rokom dveh mesecev. Vsebina mesečne obveznosti tožnika je bila namreč jasno in fiksno določena, jasno in fiksno pa je bila določena tudi cena za delo.1

12. Posledica naročnikovega odstopa od pogodbe po določilu 648. člena OZ je, da podjemnik obdrži pravico od naročnika zahtevati plačilo, ki je bilo dogovorjeno za opravo posla, zmanjšano za (1) stroške, ki jih podjemnik ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta in (2) za tisto, kar je podjemnik zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti.2 Glede na navedeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (zaradi neupravičenega odstopa od pogodbe) presojati na neposlovni odškodninski odgovornosti, pravno zmotno.

13. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve sodišče zmotno porazdelilo trditveno in dokazno breme glede odtegljajev po 648. členu OZ. Iz sodne prakse izhaja, da je breme dokazovanja omejitve podjemnikove pravice do plačila v primeru prenehanja pogodbe po volji naročnika, na strani slednjega (torej toženca) samo dotlej, dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini.3

14. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot to izhaja iz dovoljenih vlog, je tožena stranka kot naročnik višini tožbenega zahtevka oporekala. Že v prvi pripravljalni vlogi je navedla, (1) da je tožnik v spornih dveh mesecih opravljal delo za druge naročnike in na ta način pridobival zaslužek, 2) da je tožnik izjavil, da ne bo več opravljal dela za toženca, ker ima že boljšega naročnika. V drugi pripravljalni vlogi pa še, da je tožnik v odpovednem roku opravljal delo za druge naročnike vsaj v obsegu polne delovne obveznosti zaposlene osebe, za kar je dobival plačilo vsaj v višini, kot je bilo dogovorjeno med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je te navedbe označilo kot presplošne, češ da toženec ni določno navedel, kdaj in pri kom naj bi tožnik to delo opravil. Vendar pa tega bremena sodišče ne bi smelo naložiti tožencu. Dostop do podatkov o odtegljajih ima namreč praviloma le podjemnik, naročnik pa komaj kdaj, pri čemer v tem sporu ni bilo zatrjevano drugače. Zaradi ugovorov toženca, ki jih je ta podal že v prvi pripravljalni vlogi, se je torej trditveno (in dokazno) breme glede višine plačila oziroma možnosti zaslužka drugje prevalilo na tožnika.

15. Tožnik je očitke, da je delal oziroma bi moral delati pri drugih naročnikih označil za nesmiselne. Vztrajal je, da bi mu toženec moral zagotoviti 100 ur dela mesečno. Poleg tega je navedel, (1) da je njegova mesečna pogodbena obveznost znašala 64 ur manj kot znaša povprečna delovna obveznost zaposlenega in (2) da je zato lahko za to razliko zakonito opravljala delo za druge naročnike tako v prejšnjih mesecih, kot tudi v času odpovednega roka. Po presoji pritožbenega sodišča pa tožnik s tem ni povedal ničesar o tem, kdaj je delal, pri kom je delal, koliko je delal in za kakšno plačilo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik tudi svojo delavnico in da je tožencu povedal, da je našel boljšega naročnika, bi moral konkretizirano trditi, da v času, ko bi moral delati za toženca, pa ni, ni uspel dobiti nobenega drugega dela in pojasniti zakaj ne. Tega pa tožnik ni navedel. 16. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi še ugotovilo, da tožnik dela, ki bi presegalo 64 ur, v času odpovednega roka ni opravil. Vendar pa ta ugotovitev, ki jo toženec sicer izpodbija kot protispisno, za odločitev v tej zadevi ni pravno odločilna. Nič namreč ne pove o dejanski nemožnosti zaslužka drugje v relevantnem času in razlogih zanjo.

17. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v dovoljenih vlogah ni navedel tistih okoliščin, ki bi na podlagi 648. člena OZ omogočale ugotavljanje izgube dohodka oziroma dejanske nemožnosti zaslužka drugje v relevantnem času, ko bi moral tožnik sicer delati za toženca. V sodni praksi je sporno, ali je v sporih majhne vrednosti sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva na odpravljivo nesklepčnost tožbe dolžno opozoriti.4 Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjal zahtevku po višini. Zato bi moral tožnik sam, brez opozorila sodišča, v prid sklepčnosti tožbe po višini ponuditi dejanske navedbe v smislu odtegljajev torej drugega dela določbe 648. člena OZ. Tega pa ni storil. Tožba je torej v tem delu ostala nesklepčna. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo 2.440,00 EUR s pripadki neutemeljen. Takšna presoja je na podlagi določila pete alineje 358. člena ZPP narekovala delno spremembo izpodbijane I. točke izreka izpodbijane sodbe tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe.5

18. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Kot že rečeno, je toženec sodbo sodišča prve stopnje izpodbijal v celoti. Vendar pa v pritožbi ni navedel nobenih razlogov, zakaj meni, da odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na plačilo za opravljeno delo v mesecu maju 2015, ni pravilna. Ker pa pritožbeno sodišče v tem delu tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani, a nespremenjeni I. točki izreka potrdilo (353. člena ZPP).

_O stroški izvršilnega in pravdnega postopka_

19. Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o izvršilnih stroških (v 3. odstavku izreka sklepa o izvršbi, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka obdržalo v veljavi) in o nadaljnjih pravdnih postopka v II. točki izreka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je v pravdi uspel z 22,02 % in je v takem odstotku upravičen tudi do povračila stroškov. V preostalem delu je uspel toženec, ki je torej upravičen do povračila 77,98 % odmerjenih in priznanih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

20. Glede izvršilnih in pravdnih stroškov tožnika je pritožbeno sodišče upoštevalo odmero stroškov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, saj ji toženec v pritožbi po višini ni nasprotoval (izvršilni stroški tožnika so bili odmerjeni na znesek 158,00 EUR, pravdni stroški pa na znesek 1.001,70 EUR). Glede na uspeh torej tožniku pripadajo izvršilni stroški v znesku 34,79 EUR s pripadki6 in nadaljnji pravdni stroški v višini 220,57 EUR s pripadki.

21. Pritožbeno sodišče je pravdne stroške toženca odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15, v nadaljevanju OT), Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in načela potrebnosti (155. člen ZPP).Priznalo mu je 300 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi (27/6 OT), 300 točk za prvo pripravljalno vlogo (19/1 OT), 225 točk za drugo pripravljalno vlogo (19/2 OT), 300 točk za prvi narok za glavo obravnavo, (20/1 OT), 150 točk za drugi narok za glavo obravnavo, 2 x 80 točk za odsotnost iz pisarne v času narokov (četrti odstavek 6. člena OT) in 200 točk za porabljeni čas med zastopanjem na drugem naroku (prvi odstavek 6. člena OT) in priglašenih 25,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 1660,5 točk, kar ob upoštevanju takrat veljavne višine odvetniške točke (0,459 EUR), znese 762,17 EUR. Na ta znesek je sodišče odmerilo še 22 % DDV v višini 167,68 EUR in mu prištelo strošek sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 55,00 EUR ter potne stroške v višini 50,00 EUR7. Skupaj priznani stroški znašajo 1.034,85 EUR, 77,98 % od tega zneska pa 806,98 EUR.

22. Po medsebojnem pobotu odmerjenih nadaljnjih pravdnih stroškov tožnika z odmerjenimi stroški toženca je tako tožnik dolžan tožencu v roku 8 dni povrniti njegove stroške v znesku 586,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

**Stroški pritožbenega postopka**

23. Toženec je s pritožbo delno uspel, zato mu je tožnik dolžan povrniti tudi sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh toženca v pritožbenem postopku prav tako znaša 77,98 %. Pritožbeno sodišče mu je v skladu s predloženim stroškovnikom priznalo: 375 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT) in 7,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 382,5 točk. Glede na vrednost odvetniške točke to znese 175,57 EUR. Na ta znesek je sodišče odmerilo še 22 % DDV v znesku 38,62 EUR in mu prištelo sodno takso za pritožbo v višini 210,00 EUR. Skupaj priznani pritožbeni stroški toženca znašajo 424,19 EUR, 77,98 % od tega zneska pa 330,78 EUR. Ta znesek je dolžen tožnik tožencu povrniti v roku 8 dni od prejema te odločbe.

1 Prim. 13. točko obrazložitve VSRS Sodbe III Ips 145/2015 z dne 24. 10. 2017. 2 To pravilo je namenjeno temu, da podjemnik zaradi enostranskega odstopa podjemnik ne trpi izgube dohodka, ki ga je upravičeno pričakoval. Omejitev pravice do polnega plačila je izpeljana iz splošnih načel obligacijskega prava (načelo vestnosti in poštenja in skrbnosti pri uveljavljanju pravic) in nalaga podjemniku, da v okviru svojih zmožnosti zmanjša pogodbeno obveznost naročnika tudi tako, da sprejme drugo delo. 3 Prim. VSRS sklep III Ips 2/2009 z dne 6. 9. 2011, VSRS sodbo III Ips 157/2007 z dne 13. 7. 2010, VSRS sodbo III Ips 151/2006 z dne 24. 4. 2007, VSL sodbo I Cpg 465/2013 z dne 13. 5. 2014 in VSL sodbo I Cpg 702/2011 z dne 22. 5. 2012. 4 Stališča sodne prakse o tem, ali je materialno procesno vodstvo v postopkih v sporih majhne vrednosti dopustno in v kakšni meri, so različna - primerjaj: (1) VSL sodba II Cp 12/2008 z dne 18. 6. 2008, VSM sodba I Cp 258/2012 z dne 31. 5. 2012, v katerih je zastopano stališče, da je materialno procesno vodstvo v sporih v postopkih majhne vrednosti popolnoma izključeno in (2) VSC sklep Cpg 325/2012 z dne 13. 3. 2013, VSL sklep II Cp 3890/2011 z dne 26. 9. 2012, VSL sodba II Cp 1344/2013 z dne 1. 7 .2013, VSL sodba II Cp 2343/2015 z dne 2. 11. 2015 in I Cp 1553/2015 z dne 13. 10. 2015, v katerih je zastopano stališče, da materialno procesno vodstvo v sporih v postopkih majhne vrednosti ni izključeno, vendar pa je omejeno. 5 Odločitev glede izvršilnih stroškov tožnika je pojasnjena v nadaljevanju te sodbe. 6 Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženca zoper izvršilne stroške tožnika v tej višini zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani, a nespremenjeni I. točki izreka potrdilo. Glede presežka do 158,00 EUR (torej za 123,21 EUR s pripadki) pa je odločilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe. 7 Ob upoštevanju 2 x relacije L. – K. – L. in cene 0,37 EUR za prevožen kilometer.