Jedro

Obstoj dogovora oziroma obstoj soglasja volj je stvar dejanskega stanja. Kadar naj bi šlo za ustni dogovor, mora sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotoviti, ali je do tega res prišlo ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81/2008 z dne 11.1.2008 ostane v veljavi delno v 1. odstavku izreka za plačilo glavnice v znesku 8.785,68 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 1.800.000,00 SIT od dne 29.9.2006 do 31.12.2006, zneska 305.400,00 SIT od dne 31.10.2006 do 31.12.2006 in zneska 8.785,68 EUR od dne 1.1.2007 dalje do plačila, in delno v 3. odstavku izreka za znesek 127,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 24.1.2008 dalje do plačila (1. točka izreka); delno pa se razveljavi v 1. odstavku izreka za plačilo glavnice v znesku 2.493,24 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od dne 9.1.2008 dalje do plačila ter delno v 3. odstavku izreka za plačilo zneska 36,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 24.1.2008 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 924,43 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper 1. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijani 1. in 3. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer priglašeni pritožbeni stroški predstavljajo nadaljnje stroške postopka.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki v letu 2006 sklenili ustno podjemno pogodbo, s katero se je tožnik kot podizvajalec za toženko zavezal opraviti gradbena dela na objektu “T”. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila med pravdnima strankama v resnici sklenjena gradbena oziroma podizvajalska pogodba, ki pa je v skladu z 58. členom OZ kljub pomanjkanju pisne oblike konvalidirala. Tožnik je za opravljeno delo toženki izstavil štiri fakture, od katerih mu dveh - računa št. 22/2006 za znesek 7.511,27 EUR (priloga A2) in računa št. 26/2006 za znesek 1.274,41 EUR (priloga A3) ni plačala. Vtoževana računa zato sedaj predstavljata predmet te pravde in pritožbenega izpodbijanja.

6. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je toženka tožniku za dela na objektu “T” podala naročilo - lastnoročen popis naročenih del s strani B. U. (izpovedba B. U., priloga A32) in listino “popis materiala in dela” (delno poslano po faksu dne 13.2.2006, prilogi A30 in A34). Tožnik je v poslani popis del v rokopisu vnesel cene posameznih storitev in skupne zneske naročenih storitev; ker pa se toženka s cenami ni strinjala, je tožnik sestavil nov predračun št. 14/2006 z dne 20.3.2006 (priloga A35) in ga istega dne toženki poslal po faksu. Iz tega predračuna so razvidne posamezne storitve in cene na posamezno enoto, torej bistvene sestavine gradbene pogodbe, kar pomeni, da ima takšen predračun poleg izkazane volje za sklenitev pogodbe in določenosti naslovnika izpolnjene vse opredelilne elemente, ki se po 22. členu OZ zahtevajo za ponudbo.

7. Po 1. odstavku 28. člena OZ je ponudba sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo; sprejeta pa je tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali če stori kaj drugega, kar na podlagi ponudbe, prakse, vzpostavljene med strankama ali običaja lahko šteje za izjavo o sprejemu. Sprejem učinkuje v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno, če je bilo storjeno v rokih, ko ponudba še veže (2. odstavek 28. člena OZ).

8. Bistveno vprašanje v tej pravdi je, ali je toženka ta predračun v smislu ponudbe sprejela in se na ta način s tožnikom dogovorila tudi o ceni opravljenega dela ali ne. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da sta se pravdni stranki pred pričetkom opravljanja del dogovorili o obsegu in vrsti del; da pa je bilo podano tudi soglasje volj glede cene pa je svojo odločitev oprlo na izpovedbo tožnika, knjigovodsko knjiženje vtoževanih računov, razvidno iz izpisa odprtih postavk z dne 22.11.2006 (priloga A33) in z dne 23.1.2008 (priloga B4), nezavrnitev vtoževanih računov in dejstva, da je bila cena določena na enoto – tako kot cena, ki sta jo pravdni stranki predhodno dogovorili za dela na objektu “V”.

9. Obstoj dogovora oziroma obstoj soglasja volj je stvar dejanskega stanja. Kadar naj bi šlo za ustni dogovor, mora sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotoviti, ali je do tega res prišlo ali ne. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je toženka podala izjavo volje v smislu sprejema predračuna št. 14/2006, s tem pa ponujene cene tožnika za opravljena dela. Pravilno je sledilo izpovedbi tožnika o poteku pogajanj med pravdnima strankama, zlasti temu, da je toženka prvotni predračun zavrnila, s spornim pa se je strinjala. Poleg tega iz izpovedbe zastopnika toženke B. U. izhaja, da je tožnika pozival, naj začne z deli, kar kaže tudi na konkludenten sprejem predračuna - ponudbe; v primeru namreč, da se toženka s ceno ne bi strinjala, bi bilo bolj verjetno, da bi se bodisi skušala s tožnikom dogovoriti za novo ceno bodisi angažirala drugega podizvajalca. Čeprav se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da zavrnitev računa in vnos računa v poslovne knjige na obstoj obveznosti med strankama ne vpliva, pa v konkretnem primeru kaže na to, da je bila očitno cena ustno dogovorjena, sicer bi se toženka izstavljenim računom upirala, torej bi ju zavrnila in ju ne bi vnesla v svoje poslovne knjige kot odprt dolg do tožnika (prilogi A33 in B4). Knjigovodska pravila namreč jasno določajo, da se prejeta faktura, ki nima osnove v poslovnem razmerju, zavrne in se posledično knjigovodsko ne evidentira. Tudi, če je toženka računala na dobropis, bi v skladu s poslovno prakso morala nanj počakati in ga nato skupaj z računom naknadno evidentirati. Kar se tiče predhodnega skupnega projekta pravdnih strank “V”, se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na okoliščino, da sta pravdni stranki v obeh primerih določili ceno na enoto, kar po mnenju pritožbenega sodišča prav tako govori v prid dejstvu, da je bila glede na enak način določanja cene v obeh primerih cena dogovorjena. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je kalkulacije, ki so tožniku služile kot osnova za predračun, predložila toženka, tožnik pa je iz teh kalkulacij izvzel nekatere gradbene storitve ter material, cene pa je tudi po dogovoru z B. U. na splošno postavil nekoliko nižje, kot so bile te določene za projekt “V”. Iz vseh teh okoliščin upoštevajoč tudi, da gre za gospodarska subjekta in zahtevan višji standard skrbnosti v poslovanju, je torej mogoče sklepati, da se je toženka s ceno iz predračuna strinjala, torej da je bila cena med strankama dogovorjena tako, kot izhaja iz spornega predračuna.

10. Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje glede na diametralno nasprotje izpovedb obeh pravdnih strank glede dogovorjene cene moralo zaslišati tudi direktorja toženke (pravilno: nadzornega delavca, ki je na gradbišču vodil gradbeni dnevnik) A. G., ni utemeljena. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da toženka zaslišanja A. G. nikoli ni predlagala glede tega, kaj sta se pravdni stranki dogovorili glede cene, pač pa kvečjemu v zvezi s popisom del, ki jih je napravil pri nadzoru, pri čemer po mnenju pritožbenega sodišča svojega dokaznega predloga tudi v tej smeri ni ustrezno substancirala (list. št. 59).

11. Čeprav pritožba utemeljeno navaja, da se cena lahko določi tudi naknadno in sicer jo v primeru, da do dogovora med pravdnima strankama ne pride, določi sodišče po 642. členu OZ, je v tem primeru sodišče (kot že zgoraj pojasnjeno) ugotovilo, da je bila cena dogovorjena že pred pričetkom del, zato uporaba določbe 642. člena OZ in posledično izvedba dokaza z izvedencem ne pride v poštev.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).