Jedro

Odločba Stanovanjskega podjetja Občine (v prilogi A3 in A25 spisa) vsebinsko ne predstavljata določitev funkcionalnega zemljišča k stavbi na parceli 201, saj je dodelitev zemljišč v uporabo v pogojih družbene lastnine pripadala lokalni skupnosti in njihovim za urejanje prostora pristojnim organom. Zakon o gospodarskem poslovanju (gospodarjenju) s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini je urejal le gospodarjenje oziroma upravljanje s stavbami (dejansko uporabo in vzdrževanje stanovanjskih hiš) in ni bil podlaga za določitev take pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču, ki je imela kasneje za imetnike podlago za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsak udeleženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se kot pripadajoče zemljišče k stavbi št.1, stoječi na parceli št. 1 k.o.K. ki je v lasti predlagatelja tega postopka D.Č. določi (pravilno: ugotovi) zemljiška parcela št. 2, ki se zato vpiše v zemljiško knjigo kot njegova last v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za vzpostavitev etažne lastnine in določitve pripadajočega zemljišča, torej z dnem učinkovanja 3.8.2009. Parcelo št. 3 pa je določilo (ugotovilo) kot pripadajoče zemljišče tako k predlagateljevi stavbi št. 1 (ki stoji na parceli št. 1) kot k stavbam št. 2, 3 ter 4 (ki stojijo na parceli št. 3) ter odločilo, da se pri navedeni nepremičnini vpiše v zemljiško knjigo solastnina predlagatelja D.Č. do 631/10000, ter nasprotne udeleženke Občine do deleža 9369/10000, prav tako v vrstnem redu vpisane zaznambe tega postopka. Predlog udeležencev N.Z. in E.Z. za določitev pripadajočega zemljišča k njuni stavbi, stoječi na parceli št. 4, je zavrnilo.

2. Proti sklepu se pritožujejo predlagatelj ter udeleženca N.Z. in E.Z. 3. Predlagatelj D.Č. po pooblaščencu izpodbija odločitev sodišča v delu, kolikor predstavlja parcela št. 5 pripadajoče zemljišče ne le k njegovi stavbi, temveč tudi k stavbam št. 2, 3 ter 4, ki stojijo na parceli št. 5. Najprej izpostavlja, da se odločitev ne bi smela opirati na mnenje izvedenca urbanistične stroke z dne 30.9.2011 in na dopolnitev z dne 18.10.2011, za katero je predlagatelj med postopkom izjavil, da ga ne sprejema in je svoje nestrinjanje tudi izrazil v svojih vlogah. Dodaja, da se v izogib ponavljanju v celoti nanje sklicuje. V nadaljevanju pritožbe navaja, da je nepravilna in nezakonita presoja sodišča o naravi odločbe stanovanjskega podjetja z dne 3.2.1968. Ta odločba je nedvomno upravni akt, ki določa funkcionalno zemljišče in s tem pripadajoče zemljišče k stavbi predlagatelja in ne k drugim stavbam ter določa pravico uporabe na opredeljenem zemljišču točno določenim stanovalcem. To odločbo je potrebno razlagati in upoštevati skupaj z nadaljnjo odločbo z istega dne, pri čemer vsaka od njiju opredeljuje funkcionalno zemljišče ločeno za stavbo na naslovu C. 9b in na naslovu C. 9a. Da gre za upravni akt, izhaja tudi iz odločbe Okrožnega sodišča v Kopru kot pritožbenega sodišča v pravdi P 224/67, s katero je bilo odločeno, da gre za spor iz upravne pristojnosti. Tako določa tudi sam Temeljni zakon o gospodarskem poslovanju s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini, ki v 45. členu določa, da je odločba izvršilni naslov. Stanovalci C. 9a so dobili dvorišče na zahodno stran, sporno zemljišče pa pripada k stanovanjski hiši C. 9b. Upoštevajoč še ugotovitev sodišča, da se po parceli št. 6 pride le v stavbo, katere lastnik je predlagatelj in v klet, ki jo ima v najemu, ne pa v druge stavbe, je jasno izpričano, da je parcela št. 6 od vedno funkcionalno - življenjsko in namensko povezana s stavbo, v kateri živi predlagatelj. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno, ker ne upošteva, da ima palača glavni vhod na južni strani in da ima ta palača tudi stranski glavni vhod, ki vodi v stanovanja, ki so v palači in ki se nahaja na zahodni strani palače. Prav tako ima ta stavba v delu, kjer je študentski servis, svoj vhod. Sodišče je spregledalo, da je bilo palači že določeno funkcionalno zemljišče na zahodnem delu, zaradi česar je določanje novega pripadajočega zemljišča nedovoljeno. Odločba stanovanjskega podjetja z dne 3.2.1968 je pomembna, ker prav zaradi dodelitve uporabe, dejanske rabe in posesti kaže na namensko in življenjsko povezanost določenega dvorišča z določeno stavbo. Glede pravice uporabe je potrebno smiselno upoštevati odločbo VSK I Cp 1597/2005 ter sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 634/2007. 4. Poleg pritožbe, vložene po pooblaščencu, je predlagatelj pritožbo vložil tudi sam. V njej poudarja, da naj bi sodišče zmotno ugotovilo pomen Temeljnega zakona, češ da je bil ta namenjen le urejanju vzdrževanja in uporabe stanovanjskih hiš. Zakon namreč v 45. členu ureja tudi postopek v primeru sporov med stanovalci, izdana odločba pa ima izvršilni naslov. V tistem času je bil celoten kompleks družbena lastnina, zato ni mogla imeti pravice uporabe le ena poimensko navedena oseba, temveč je bilo zemljišče dodeljeno stanovanjskim stavbam in tako v izključno pravico uporabe vsakokratnim stanovalcem. Vse tri stanovanjske enote, torej C. 9, 9a in 9b so bile med seboj fizično ločene in imele vsaka svoj vhod, kar je še danes. Zato ne drži trditev sodišča, da ni izkazana lastninska pravica po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL) samo zato, ker je stanovanjska stavba 9b bila sestavni del palače. Glede pravnomočne odločbe je nujno smiselno uporabiti odločbo Ustavnega sodišča Up 457/09. Iz overjene izjave M.O. je razvidno, da so zadevo reševali tudi na terenu in da je komisija celotno zemljišče v okolici palače razdelila vsaki stanovanjski enoti posebej in tudi izdala ustrezne odločbe. Poleg tega pa stavba na parceli 3 že ima svoje funkcionalno zemljišče na vzhodni strani stavbe, kar je vrisano v katastru. V zvezi z izvedencem urbanistične stroke navaja, da je ta ravnal v nasprotju z vsebino sklepa, s katerim je bil postavljen za izvedenca, ni opravil ogleda, ni povabil strank na ogled, v zvezi s čemer sta bili podani vlogi, na kateri se sodišče nikoli ni odzvalo. Prav tako se ni opredelilo o nekaterih drugih dokazih. Nadalje v pritožbi opozarja na dvoje vrat v klet, ki je fizično ločena od ostalega dela kleti, za kar je bila potrebna predelava. Če se zazida vrata, ki v klet vodijo s parcele št. 6, se da v klet stopiti s severovzhodne strani oziroma palače, iz česar izhaja, da so vrata dvorišča uporabljali le stanovalci C. 9b. Navaja še, da je zmotna ugotovitev sodišča, da so dvorišče na parceli 6 uporabljali stanovalci C. 9, 9a in 9b tudi po izdanih odločbah ter da ga zdaj uporablja sam zato, ker je ostali del palače izpraznjen. Dvorišče so namreč po opravljenem upravnem postopku razdelitve celotnega zemljišča uporabljali izključno stanovalci C. 9b vse do trenutka, ko je nasprotna stranka na silo in z nezakonito uporabo sile določenih služb odvzela del tega dvorišča in ga nezakonito oddala v najem udeleženki v postopku. O.M. je fizično zaprl dvorišče in tako preprečil dostop drugim stanovalcem palače, kar potrjuje njegova overjena izjava. Dvorišče na parceli 6 je bilo v preteklosti sestavni del skupnega ogromnega funkcionalnega zemljišča kompleksa palače na parceli 7, s parcelacijo so nastale nove parcele, katerih velikost zanika trditev sodišča, da palača v preteklosti ni imela svojega funkcionalnega zemljišča. Sicer pa že sodišče samo ugotavlja, da je to zemljišče predstavljalo nedeljivo celoto kompleksa palače in so ga uporabljali vsakokratni stanovalci vseh treh hišnih številk. Če bi obstajala le parcela v izmeri 233 m2, na kateri leži funkcionalno zemljišče C. 9b, ne bi bila potrebna parcelacija enotne parcele št.8 na dve parceli (na 200/16 in 200/17). Poleg tega bi moralo sodišče dodeliti solastništvo na zemljišču glede na vrednost stanovanja v odnosu na celotno parcelo št. 8, ki je predstavljala funkcionalno zemljišče kompleksa. Sodišče pa je najprej naložilo parcelacijo in šele zatem določilo solastnino na eni od novonastalih parcel. 5. Udeleženca N.Z. in E.Z. v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, izpodbijata odločitev o zavrnitvi njunega predloga. Najprej izpodbijanemu sklepu očita nasprotje v obrazložitvi, v kateri je sodišče v 14. točki ugotovilo, da si je pri odločitvi pomagalo z ugotovitvami izvedenca o tem, kako se je zemljišče uporabljalo od izgradnje stavbe dalje, nato pa v 25. in 27. točki navedlo, da sedanja raba udeležencev ni pravno relevantna. Zatem je v 11. točki pravilno ugotovilo, da bi lahko del parcele št. 6 predstavljal pripadajoče zemljišče k stavbi pritožnikov na parceli št. 4, ki ima na tej parceli vhod, to pa je v nasprotju z odločitvijo, da se njun zahtevek zavrne in z nadaljnjo obrazložitvijo, da ta parcela ne predstavlja pripadajočega zemljišča k njuni stavbi. Sodišče je ob ogledu ugotovilo, da ta parcela dejansko predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi 4, ki ima vhod na parceli 8 in da udeleženca nesporno uporabljata severni del parcele št. 6. Zmotno je uporabilo materialno pravo z zaključkom, da ugotovljeni dostop in parkirišče ne zadoščata za določitev funkcionalnega zemljišča, ker dosedanja raba ni relevantna. Sedanja raba je še kako relevantna po 1. točki četrtega odstavka 7. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju: ZVEtL) - dostopna pot, dovoz, parkirni prostor. Sodišče je pritožnikoma odvzelo tisto zemljišče, ki je za redno rabo njune stavbe življenjskega pomena: dostopno pot, dovoz in parkirne prostore. V 10. točki pa je zmotno ugotovilo, da ima njuna stavba na dvorišču označena parkirišča, za kar plačujeta najemnino občini. Ta ugotovitev ni resnična in ne temelji na nobenem izvedenem dokazu. V 25. točki je ugotovilo, da parcela št. 6 ne predstavlja zemljišče, ki bi bilo neposredno namenjeno redni rabi stavbe na parceli 4, ker to ni bilo načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih. Taka obrazložitev je v nasprotju z obrazložitvijo točke 14, da niso podani pogoji za uporabo prostorskih aktov, upravnih dovoljenj in drugih upravnih aktov. Glede pritožnikov je ugotovitev sodišča očitno zmotna, saj ravno iz upravnih dovoljenj za gradnjo stavbe udeležencev - lokacijske dokumentacije kot sestavnega dela lokacijskega dovoljenja, izhaja, da je dostop in dovoz v stavbo s strani severnega dela sedanje parcele št. 6, lokacijsko dovoljenje pa je moralo upoštevati merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe. V celoti je torej izpolnjen pogoj iz šestega odstavka 30. člena ZVEtL. Sodišče ni upoštevalo, da vhoda na južni strani svoje stavbe pritožnika nista naredila samovoljno, temveč zato, ker je bilo tako določeno v dokumentaciji. Sodišče je upoštevalo izjavo nasprotne udeleženke v vlogi z dne 5.6.2012, ki pa ni dokaz, temveč gola trditev iz časa preden sta pritožnika vstopila v postopek. Na drugi strani pa ni upoštevalo Pogodbe o delitvi uporabe dvorišče z dne 21.1.2000 med predlagateljem in pritožnikoma kot dokaz, da se predlagatelj ni štel za lastnika tega dela parcele. Sodišče tudi ni upoštevalo, da sta pritožnika izvajala nadomestno gradnjo na mestu, kjer je že prej bila stavba, ki je bila sestavni del palači, kar je razvidno iz prikaza južne fasade prejšnjega objekta in iz zemljiškoknjižnega izpiska iz leta 1997, iz katerega izhaja, da je bila pred odkupom parcela št. 4 nacionalizirana prejšnji lastnici D.B.A., ki je bila lastnica celotne palače. Pritožnika nista imela pripomb na mnenje izvedenca Pogačnika, ki je jasno povedal, da sedanja parcela št. 6 predstavlja pripadajoče zemljišče k njuni stavbi. V opisovanje zgodovinskih in sedanjih razmer na stavbah se nista spuščala, sta le dokazovala, da ima predlagatelj glavni vhod v stavbo z druge strani in da ima na spornem dvorišču zgolj stranski, pomožni vhod, za razliko od pritožnikov, ki imata tu edini vhod do svoje stavbe.

6. Udeleženca sta podala še dopolnitev pritožbe, v kateri povzemata kronologijo dogajanja na spornem dvorišču. 7. Mestna občina Koper je po pooblaščenki podala odgovor na pritožbo v katerem najprej opozarja, da bi lahko udeleženca podala vse navedbe in dokaze že v postopku na prvi stopnji pred izvedbo ponovljenega postopka, do katerega je prišlo po razveljavitvi prve odločbe, a tega nista storila. Z vsemi navedbami in dokazi sta bila zato prekludirana. Poudarja, da je parcela št. 4 že ob gradnji stavbe udeležencev in pridobitvi gradbene dokumentacije predstavljala samostojno gradbeno parcelo in ni nastala z delitvijo prejšnjih parcel št. 10 in 7. V celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in zanika, da bi v obrazložitvi sklepa bili navedeni nasprotujoči si razlogi.

8. Udeleženca N.Z. in E.Z. pa sta podala odgovor na pritožbo predlagatelja, v katerem pritrjujeta materialnopravni presoji prvostopenjskega sodišča o naravi odločb S.p.K. iz leta 1968. Poudarjata, da tudi sicer s to odločbo ni bila odvzeta pravica njuni stavbi in da predlagatelj v celoti ignorira dogovor, sklenjen 21.1.2000, v katerem je priznal udeležencema pravice.

9. Tudi udeleženka občina je podala odgovor na pritožbo predlagatelja, v katerem odgovarja na posamezne pritožbene navedbe in jih zavrača kot neutemeljene.

10. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi predlagatelja:

11. Pritožba, ki jo je vložil predlagatelj, je samostojna vloga, je pravno sredstvo, ki mora vsebovati vse tiste argumente, s katerimi pritožnik izpodbija prvostopenjsko odločbo. Le taka vloga namreč omogoča pritožbenemu sodišču presojo utemeljenosti pritožbenih navedb. Da pavšalno sklicevanje na predhodne vloge ne zadošča, je že dolgo enotna tudi sodna praksa. Sicer pa je predlagatelj med postopkom predlagal izločitev izvedenca urbanista, češ da je delo opravil nevestno in brez sodelovanja strank, vendar je bil njegov predlog s sklepom z dne 22.5.2012 zavrnjen. Izvedenec je povzel zgodovino preteklih parcelacij palače in zemljišča okrog nje, pri čemer ni sporno, da površina zdajšnje parcele št. 6 predstavlja notranje dvorišče med stavbami kareja, ki se nahaja znotraj starega mestnega jedra. Ugotovitve izvedenca, povzete v 10. točki izpodbijane odločbe za udeležence tega postopka, kot izhaja iz njihovih ostalih navedb, niso v ničemer sporne, vsi ostali zaključki pa so stvar presoje sodišča in ne izvedenca.

12. Narava in pomen odločb S.p.K. z dne 3.2.1968 je bila pojasnjena že v prvi odločbi prvostopenjskega sodišča z dne 4.4.2013, čemur je v celoti pritrdilo pritožbeno sodišče v odločbi z dne 11.11.2013. Zato velja le na kratko ponoviti, da odločbi S.p.K. (v prilogi A3 in A25 spisa) vsebinsko ne predstavljata določitev funkcionalnega zemljišča k stavbi na parceli 10 saj je dodelitev zemljišč v uporabo v pogojih družbene lastnine pripadala lokalni skupnosti in njihovim za urejanje prostora pristojnim organom. Zakon o gospodarskem poslovanju (gospodarjenju) s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini je urejal le gospodarjenje oziroma upravljanje s stavbami (dejansko uporabo in vzdrževanje stanovanjskih hiš) in ni bil podlaga za določitev take pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču, ki je imela kasneje za imetnike podlago za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL. Tudi sklicevanje na 45. člen navedenega zakona, ki govori o izvršljivosti, je zgrešeno, saj se ta člen nanaša na arbitražne odločbe in z vprašanjem, ki ga načenja pritožba, nima zveze.

13. Materialnopravno izhodišče za odločanje v tej zadevi predstavlja šesti odstavek 30. člena ZVEtL, ki določa, da v primerih, ko za stavbe, zgrajene pred 1.1.2003, pripadajočega zemljišča ni mogoče ugotoviti na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče, sodišče pri določitvi (ugotovitvi) pripadajočega zemljišča upošteva (v povezavi s četrtim odstavkom 7. člena ZVEtL) vse okoliščine primera, zlasti pa: 1.) tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, igro in podobo (tako imenovani tehnični kriterij); 2.) preteklo rabo zemljišča - gre za rabo pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, torej pred letom 1997 (zgodovinski kriterij) in 3.) merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe (strokovni kriterij).

14. Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki za predlagatelja postopka niso sporne, predstavlja njegov objekt skupaj s sosednjim, katerega se dotika, nekdanjo palačo (do parcelacije z razdelitvijo objekta je prišlo šele leta 2007) zemljišče, o katerem je odločalo z izpodbijanim sklepom, pa predstavlja notranje dvorišče med stavbami zazidalnega kareja, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj. Palača in dvorišče na parceli št. 6 tvorita nedeljivo celoto, pri čemer je stanje v naravi lepo razvidno tudi iz orto-foto posnetka v prilogi B3 spisa. Znotraj dvorišča je prišlo do dodatne delitve na parceli št. 2 in 6 saj se na parceli št. 2 nahaja prizidek s kotlovnico, ki služi predlagatelju, diferenčno stopnišče s podestom in nadstreškom ter svetlobni jašek, ki omogoča osvetlitev dveh kletnih oken predlagatelja. Ker je sodišče ugotovilo, da ta del zemljišča služi izključno predlagateljevi nepremičnini, je odločilo, da se vpiše v zemljiško knjigo kot njegova last. Okoliščine obravnavane zadeve pa za preostali del dvorišča ne narekujejo take odločitve, za katero se zavzema pritožnik, da bi torej celotno dvorišče pripadlo kot funkcionalno zemljišče k njegovi stanovanjski hiši na parceli št. 1. Za tako odločitev namreč ne govori niti tako imenovani tehnični kriterij, saj dvorišče glede na zasnovo kareja ne predstavlja po svoji naravi takega zemljišča, ki bi služilo le enemu, po tlorisu celo zelo majhnemu delu nekdanjega enovitega objekta. Prav tako za ta pritožnikov predlog ne govori tako imenovani zgodovinski kriterij, to je pretekla raba zemljišča.V zadnjih letih (v prvostopenjski odločbi ni ugotovljeno natančno kdaj) so se sicer stanovalci iz palače izselili in stavba služi drugim namenom, vendar je iz prej navedenih odločb Stanovanjskega podjetja in odločb sodišča iz let 1967 in 1968 razvidno, da je dvorišče v preteklosti služilo vsem stanovalcem, le zaradi sporov med njimi je bila kasneje uporaba, vzdrževanje in čiščenje razdeljeno. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da je bil naslov C. 9b povezan (le) s stavbo 11, ki je last predlagatelja, šele 19.5.2010. Tudi ne drži, da dvorišče s preostalim delom palače ni povezano, saj ima palača tu prizidek (ki ga ima sicer v najemu predlagatelj) in vrata v klet. 15. Da niti predlagatelj nima edinega vhoda v svojo hišo s spornega dvorišča, se je sodišče prepričalo na ogledu 23.5.2012, obstoj vhoda z druge strani je potrdil tudi sam predlagatelj, le da je navedel, da ga ne uporablja.

K pritožbi N.Z. in E.Z.:

16. Sklicevanje pritožnikov na to, da naj bi tudi objekt na parceli 4 v preteklosti predstavljal del palače ni pomembno že zato, ker starega objekta na navedeni parceli ni več. Pritožnika sta pridobila za gradnjo najprej parcelo v izmeri 53 m2 (na kateri sta si zgradila nov objekt), še pred izgradnjo pa tudi dodatno zemljišče "za zaokrožitev gradbene parcele" v površini 132 m2. Njuna parcela št. 4 je torej že ob nakupu obsegala stavbišče in dvorišče, zato določitev funkcionalnega zemljišča k njuni hiši nima iste podlage kot ga ima pripadajoče zemljišče k ostalim objektom. Lokacijsko dovoljenje z dne 8.1.1993 (B6) prikazuje umeščenost objekta na parceli. V njem je bilo določeno, da tlorisni gabariti ostanejo nespremenjeni, oziroma se razširijo le na zahodni strani za 1,45 metra. Pritožbeni argument, da je hkrati v lokacijskem dovoljenju predvideno, da bo vhod v nov objekt z južne strani, ne more imeti take teže kot si želita pritožnika. Na južni strani objekta je bil namreč v dokumentaciji, priloženi lokacijskemu dovoljenju, predviden prosti pas zemljišča (umeščenost objekta le na severu in vzhodu sega do parcelne meje, hkrati pa je bilo zemljišče na zahodni strani očitno predvideno kot funkcionalno zemljišče, ki je, kot izhaja iz številnih fotografij v spisu, tudi dejansko služilo po izgradnji hiše za dovoz in parkiranje Z). Zato tudi okoliščina, da ima hiša vhod na svoji hiši obrnjen proti jugu, ne more pripeljati do tega, da bi udeleženca pridobila še dodatno funkcionalno zemljišče poleg tlakovanega dvorišča na svoji parceli pred vhodom v hišo. Za odločitev tudi ni pomembno, ali ugotovitev, da udeleženca parkirata na parceli št. 6 na podlagi najemne pogodbe z občino drži ali ne, enako pa na tako odločitev ne more vplivati dejstvo, da sta pritožnika s predlagateljem sklenila leta 2001 pogodbo, s katero so si uporabo celotnega dvorišča (neupoštevaje občino) razdelili med seboj.

17. Neutemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku) ter na podlagi 35. člena Zakona o nepravdnem postopku odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.