Jedro

Zakon glede stikov pojem otrokove koristi opredeljuje negativno: stiki namreč niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izpodbijanim sklepom sklenilo, da se stiki med ml. A. in predlagateljem H. C. ne določijo.

Predlagatelj se je zoper sklep pritožil. Navaja, da uveljavlja razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče sklep tako spremeni, da se predlogu za uvedbo stikov ugodi oz. podredno sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da ni bilo življenjsko pričakovati, da bi uvajanje stikov minilo brez čustvenih posledic pri otroku, ki očeta ni videl od leta 1999 in mu je vsa njegova najbližja okolica njegov obstoj zatajevala oz. glede na postopke, ki so tekli, proti tem stikom celo izrecno borila. Iz izpovedbe A., kot izhaja iz mnenja izvedencev, je na primer razvidno, da je jezen, ker ga predlagatelj ni poiskal, torej pomeni, da je nasprotna udeleženka otroku zatajila postopke za uvedbo stikov. Jasno je, da je predlagatelj zato z uvedbo treh stikov vdrl v otrokovo življenje in porušil njegovo čustveno ravnovesje in si otrok glede neznanca, ki se je predstavljal za njegovega očeta, ni mogel ustvariti prave podobe o očetu, ki jo je v njegovem življenju, kot izhaja tudi iz mnenja izvedencev, več kot očitno prevzel njegov dedek. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato najmanj preuranjena. Namesto, da (neupravičeno) graja predlagateljeve karakterne lastnosti, kar gradi na izpovedbi nasprotne udeleženke v kazenskem postopku, v katerem je bil predlagatelj oproščen, kar pomeni, da je tak očitek celo nezakonit, se pri tem niti ne spusti v podrobnejšo presojo trditev predlagatelja, da je treba v ravnanju nasprotne udeleženke iskati načrt za popolno odtujitev otroka. Res je na razpolago, kot pojasnjuje sodišče prve stopnje, moderna in razpoložljiva tehnologija, ki omogoča iskanje telefonske številke, problem pa nastane, če na tej številki oseba, ki se oglasi, zvezo prekine. To bi moralo biti jasno tudi sodišču prve stopnje. Predlagatelj je stik skušal vzpostaviti, a so mu stike onemogočili in je jasno povedal, zakaj se ni hotel sam od sebe približati otroku, na primer v šoli, saj bi bila reakcija gotovo enaka reakciji ob uvedbi poskusnih stikov. Ni pričakovati, bo A. kdajkoli sam začel iskati stik z očetom, če zanj ne obstaja, nasprotna udeleženka pa načrtno deluje v smeri, da bi iz otrokovega življenja izbrisala še zadnjo vez z očetom, na primer njegov priimek, širša otrokova okolica, s katero se A. istoveti in jo ima iskreno rad, pa predlagatelja zavrača in A. v njej ne bo našel nobene vzpodbude tudi v primeru, če bi se odločil za iskanje stikov z očetom, torej odobravanja stikov. Trenutne odsotnosti predlagatelja v svojem življenju niti ne občuti, saj mu ne zna določiti vloge in se je očitno navadil živeti brez njega, da ni verjetno, da bo kdaj pozneje pripravljen izpostaviti in si poslabšati svoj odnos z najbližjo okolico, izključno zato, da bo poiskal nekega neznanca, s katerim si delita gensko zasnovo, ki ga ne pozna in dolga leta v njegovem življenju ni igral nikakršne vloge. Sodišče bi zato moralo pred sprejemom te odločitve poskusiti še z uvajanjem stikov preko katere od strokovnih institucij, na primer Dispanzer za mentalno zdravje, ker bi A. na stike - po možnosti brez prisotnosti nasprotne udeleženke, v prisotnosti katere se bo A. obnašal tako, da bo njegovo reagiranje všečno le-tej, pripravila strokovno usposobljena oseba. Iz izvedenskega mnenja zelo jasno izhaja, da je prisotnost predlagatelja v A. življenju nujno potrebna za oblikovanje njegove identitete in bi zato moralo sodišče v postopku izkoristit vse možnosti za vzpostavitev stikov in je predlagatelj prepričan, da napadena odločitev ni v dolgoročnem interesu otroka, čeprav na kratki rok povzroča čustveni vihar ne le pri A., ampak tudi pri predlagatelju in skoraj zagotovo tudi pri nasprotni udeleženki. Zavrnitev tega predloga namreč pomeni, da je sodišče formalno A. odvzelo očeta, predlagatelju pa otroka.

Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno. Odločitev sodišča temelji na strokovnem mnenju najbolj eminentnih izvedenk v Sloveniji in tudi ustrezno obrazloži. Predlagatelj v vseh postopkih le na verbalni ravni izkazuje interes do otroka, dejansko pa za to ne stori ničesar. Dejstvo je, da je predlagatelj zapustil sina in nasprotno udeleženko, ko je bil ta še dojenček in so vsi trije skupaj živeli v stanovanju v A., odšel je brez obrazložitve, po treh mesecih pa je nasprotna udeleženka izvedela, da je poročen z drugo žensko, torej s sedanjo ženo. Tako se izkaže za neresnična izjava v pritožbi, da je sodišče otroka očetu odvzelo. Ni mogoče niti mimo zaključka v dopolnilnem mnenju izvedenk, da bi stiki z otrokom za A. pomenili hudo čustveno obremenitev in bi ogrožali njegov nadaljnji zdrav osebnostni razvoj, ker je prav tako pravilno povzelo sodišče v razlogih sklepa. Tudi ugovor, da bi moralo sodišče pred sprejemom napadene odločitve poskusiti z uvajanjem stikov prek katere od strokovnih institucij, ne more vzdržati, saj sta izvedenki jasno pojasnili, da je glede na A. značilnosti čustvovanja, izraznost in komunikativnost ter glede na način, kako dejavno in spontano izraža odklonilnost do vzpostavljanja stikov z očetom, mogoče ugotoviti le, da so njegove neposredno sporočene želje, naj se ga v te stike ne sili in so dejansko izviren izraz njegovega lastnega dojemanja. V mnenju 17.10.2005 pa je ugotovljeno, da prisotnost neke druge osebe, na primer strokovne osebe, A. srečanja ne bi olajšala, saj bi bila zanj nova in neznana tudi ta oseba in je zato ne bi doživel kot zagotovilo varnosti, temveč še kot en nov in nepredvidljiv dejavnik.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča, da je v otrokovo korist, da se zaenkrat stiki med njim in očetom ne vzpostavijo. Glede tega zaključka ima sklep jasne in izčrpne razloge, prvostopenjsko sodišče je ocenilo zbrane dokaze, tudi mnenje in dopolnitev mnenja izvedenk, glede na poravnavo strank so se stiki tudi poskusno začeli izvajati, pa je zatem ugotovljeno tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja, da ti stiki trenutno spravljajo otroka v emocionalno stisko in za otroka niso vzpodbudni. Zanj pomenijo hudo čustveno obremenitev, ugotovljeno je, da je s stališča otrokovega duševnega ravnovesja bolj primerno, da stikov z očetom deček nima vse do takrat, ko bo sam izrazil željo in potrebo. Za to sta izvedenki navedli argumente, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo. Pritožnik poudarja, da sta izvedenki v mnenju dne 17.10.2005 med drugim tudi zapisali, da bi bil načeloma stik z očetom koristen. To drži, a ob tem sta še zapisali, da bi se v primeru, če bi do takega stika prišlo, moral otrok z njim strinjati, mesto za srečanje z očetom bi moral izbrati sam, stik ne bi smel trajati več kot pol do ene ure. Ob tem pa bi morala biti prisotna tudi mati, s strani katere A. čuti razumevanje in čustveno oporo (stran 7, točka 1). Zapisali ste tudi, kar poudarja tudi nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo, da bi prisotnost neke druge, na primer strokovne osebe, srečanja ne olajšala za otroka, saj bi bila zanj nova in neznana tudi ta oseba in je ne bi doživel kot zagotovilo varnosti, pač pa še kot nek novi nepredvidljiv dejavnik. Zatem pa, ko so se izvedli trije stiki, sta izvedenki mnenje dopolnili in glede na zbrane ugotovitve, tudi po pogovoru z ml. A., pojasnili, da glede na otrokovo doživljanje srečanj z očetom, njegov čustveni odziv in znake predhodne izgube duševnega ravnovesja po treh realiziranih stikov, ocenjujeta, da dečka ti stiki spravljajo v emocionalno stisko in zanj niso vzpodbudni. Deček poleg lastnega doživetja, da oče ni motiviran za dejaven, čustven in pristen odnos z njim, ob stikih zaznava tudi očetovo odklonilnost do matere, kar otroka, ki je nanjo razumljivo navezan, dodatno resno bega, občutki odgovornosti za mater pa za otroke te starosti lahko pomenijo hudo čustveno obremenitev. Zato bi bilo s stališča otrokovega duševnega ravnovesja zanj bolj primerno, da stikov z očetom nima vse dotlej, ko bo sam izrazil željo in potrebo. Ugotovili sta še, da glede na A. značilnosti čustvovanja, izraznosti in komunikativnosti ter glede na način, kako dejavno in spontano izraža odklonilnost do vzpostavljanja stikov z očetom, so njegove neposredno sporočene želje, da se ga v te stike ne sili, pristne in dejansko izviren izraz njegovega lastnega doživljanja. Glede na te ugotovitve (predlagatelj konkretnih pripomb na to mnenje tudi podal ni in kot izhaja iz dopolnitve mnenja, na razgovor, čeprav je bil vabljen, tudi ni prišel) pritožba ne more prepričati z laično trditvijo, nasprotni mnenju izvedenk - strokovnjakinj, da bi bilo treba pred odločitvijo poskušati še z uvajanjem stikov prek katere od strokovnih institucij, saj sta možnost izvedenki zavrnili kot možnost, ki bi otroku bolj škodila kot koristila. Tudi trditve, da gre za manipulacijo matere, nimajo opore v zbranih dokazih, izvedenki sta jasno poudarili, kot že povzeto, da gre za izraz pristne želje in dojemanja otroka, ko odklanja v tem trenutku stike. Tudi ne drži, da je s tem otrok očetu odvzet, izvedenki sta ob zaključku dopolnilnega mnenja še pojasnili, da ti stiki zaenkrat pomenijo za otroka hudo čustveno obremenitev in bi ogrožali njegov nadaljnji zdrav osebnostni razvoj. Cilj določitve stikov je namreč zdrav razvoj otrokove osebnosti, tako v socialnem kot čustvenem pogledu, ta pa pretehta nad trenutno željo predlagatelja, ki se za stike zavzema. S stiki se namreč zagotavljajo predvsem koristi otroka (1. odst. 106. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij - ZZZDR). Zakon glede stikov ta pojem otrokove koristi opredeljuje negativno: stiki namreč niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj (5. odst. 106. čl. ZZZDR). Ker je slednje ugotovljeno, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče tudi procesnih kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi, ni zasledilo, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 350. čl. in 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku).