Jedro

Revizijsko nasprotovanje mnenju izvedenca predstavlja poseg v dokazno oceno sodišča in je zato v nasprotju z zakonsko določbo, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. I IVL 301/95 z dne 5.2.1996 ostane v celoti v veljavi, kar pomeni, da mora toženka tožnici plačati 7.390.530,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1995 do plačila ter izvršilne stroške 74.196 SIT. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča. Trdi, da izpodbijana pravnomočna sodba predstavlja "kršitev določb pravdnega postopka in materialnega zakona". V zvezi z njeno pritožbo naj bi drugostopno sodišče zgolj "pavšalno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, zatrjevanje drugostopnega senata pa je tudi v nasprotju z dokazi v spisu". Toženka je vseskozi zatrjevala, da ni podpisala posojilne pogodbe in izjave poroka. Sklicevala se je na pravnomočno kazensko sodbo, opr. št. K 476/97, po kateri je njen bivši mož M. C. identično podpisal toženko na drugih pogodbah. Izvedenec je v konkretnem primeru upošteval zgolj fotokopije podpisov in ni vpogledal niti kazenskega spisa ter izvedenskega mnenja v njem o tem, da gre za ponarejanje podpisov s strani M. C., kar je bilo osnova za pravnomočno kazensko obsodilno sodbo. Izvedenec trmasto trdi, da je toženka sama podpisala listini, čeprav gre za istovrstni način izvrševanja kaznivega dejanja, kot je ugotovljeno s pravnomočno kazensko sodbo. Sodišče ni primerjalo izvedenskega mnenja iz kazenskega postopka in listin, s tistimi, ki se upoštevajo v tem postopku. S takšno primerjavo bi lahko ugotovilo istovrstnost ponarejanja, kar pomeni, da je izvedenec podal neutemeljeno mnenje. Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka, ker je uporabilo fotokopijo kot dokaz, čeprav je tožena stranka temu nasprotovala.

Višje sodišče trdi, da očitno ne bi prišlo do drugačnih rezultatov, četudi bi sodišče vpogledalo original, s tem pa prejudicira zaključke, ne da bi izvedlo dokaz. Toženka je kritizirala izvedensko mnenje in predlagala izvedbo dokazov. Sodišče pa trdi, da jih je le napovedala. Iz listin, na katere je izvedenec oprl svoje mnenje, ni razvidno, kdo jih je zapisal. Toženka je vseskozi ugovarjala zastaranje. Kredit in prvi obrok je zapadel v plačilo 20.1.1992, tožba pa je bila vložena 19.5.1995. Kreditojemalec ni plačal niti enega obroka, to pa pomeni, da je zahtevek tožeče stranke, vložen dne 19.5.1995, za celo vrsto obrokov zastaran. Tožeča stranka je v času vložitve tožbe tudi razpolagala z depozitom št. 6006388, ki je znašal 1.549.950,08 SIT. Zato je tedaj znašala celotna neporavnana terjatev samo 1.257.000 SIT. Toženka je tudi zahtevala predložitev dokazov o obstoječem dolgu, teh dokazov pa ni dobila; z roko obračunan depozit je enkrat odbit, drugič je odbitek storniran in podobno. Gre za nezakonito ravnanje tožeče stranke, drugo sodišče pa trdi, kako je izvedenka potrdila vse trditve tožeče stranke, kar je popoln nesmisel. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revidentka ni konkretizirala zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka v skladu z določbami 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku in zato revizijskega preizkusa v tem delu ni bilo mogoče opraviti. Pri odločanju o reviziji tudi ni mogoče upoštevati posplošenega sklicevanja revidentke na vse ugovore iz pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje.

Revizijsko nasprotovanje strokovnemu mnenju izvedenca grafologa predstavlja poseg v dokazno oceno sodišča in je zato v nasprotju z določbami tretjega odstavka 370. člena ZPP. Strokovno mnenje izvedenca mag. B. R. je, da je pogodbo in poroštveno izjavo podpisala toženka. Takšnega mnenja logično ne izključuje dejstvo, da je bil M. C. kazensko obsojen v zvezi s ponareditvijo toženkinega podpisa na listini, saj se je kazenski postopek nanašal na povsem drug historični dogodek, ki ne izključuje toženkine poroštvene zaveze v konkretnem primeru. Prav tako ni v logičnem nasprotju z navedenim izvedenskim mnenjem dejstvo, da je izvedenec opravil primerjavo podpisov na podlagi fotokopij pogodbe in poroštvene izjave (ob izvedenčevem stališču, da je fotokopija dovolj kvalitetna za primerjavo), saj toženka ni postavila trditve, da fotokopija ni skladna z originalom.

V skladu z ugotovitvijo sodišča, da je toženka podpisala pogodbo in poroštveno izjavo, je tudi odločitev, da je tožbeni zahtevek utemeljen v skladu s 3. točko 1004. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in zato ni utemeljen revizijski očitek, da sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava.

Na toženkin ugovor zastaranja terjatve je v celoti pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (3. stran sodbe) in zato revizijsko sodišče v celoti soglaša s stališčem nižjih sodišč, da zastaranje terjatve ni nastopilo. Posplošene revizijske trditve o višini sporne terjatve po svoji vsebini predstavljajo trditve o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, zaradi česar pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijskih navedb, ki niso odločilnega pomena, revizijsko sodišče ni presojalo (383. člen v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP).