Jedro

Pri odločanju, da se obtožencu omogoči pregled spisov in tudi zapisnikov o glavni obravnavi, je treba upoštevati tudi delo, ki ga opravlja sodišče in ki ne sme biti ovirano.

Izrek

I. Zahtevi zagovornikov obsojenega A.B. se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni: a) v izreku o krivdi za kaznivo dejanje, opisano pod točko III/2 sodbe sodišča prve stopnje tako, da se obsojeni A.B. po 1. točki 358. člena ZKP o p r o s t i o b t o ž b e, da je protipravno hranil strelno orožje in strelivo, katerih promet posameznikom je omejen s tem, da je v stanovanjski hiši K. hranil pištolo s pripadajočim nabojnikom in sedmimi naboji kalibra 7,65 mm, za posest orožja ter streliva pa ni imel dovoljenja skladno z določbo 10. člena Zakona o orožju, saj je pištola, ki je bila zasežena A.B., upoštevaje določila 3. člena Zakona o orožju razvrščena v kategorijo B točka 1, za katero nabavo in posest je potrebno pridobiti dovoljenje, prav tako pa je prepovedana tudi posest streliva, ki je bilo zaseženo A.B., saj je upoštevaje določilo 47. člena Zakona o orožju zaseženo strelivo mogoče nabaviti in imeti v posesti samo na podlagi orožnega lista, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ; b) v odločbi o enotni kazni, izrečeni obsojenemu A.B. tako, da se le-ta razveljavi in se mu za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ, opisano pod točko I/2 in I/3 sodbe sodišča prve stopnje, izreče kazen 6 (šest) let zapora in c) v odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da stroški oprostilnega dela iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenega A.B. in potrebni izdatki ter nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun.

V ostalem se zahteva zagovornikov obsojenega A.B. in zahteve tega obsojenca ter obsojenih D.S. in I.R. za varstvo zakonitosti zavrnejo.

II. Zahteva obsojenega B.E. za varstvo zakonitosti se zavrže. III. Obsojeni D.S., I.R. in B.E. se oprostijo plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19.4.2007 vse uvodoma navedene obsojence spoznalo za krive nadaljevanih kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ, obsojena D.S. in A.B. pa še kaznivih dejanj nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ. Izreklo jim je kazni: obsojeni S.Č. 5 let in 6 mesecev zapora, obsojenemu I.R. 5 let zapora in obsojenemu B.E. z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 3. točke 43. člena KZ 4 leta zapora. Obsojenemu D.S. je določilo posamezne kazni od 6 mesecev zapora do 7 let in 6 mesecev zapora, nato pa mu 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 9 let zapora. Obsojenemu A.B. je določilo posamezne kazni 6 let zapora in 8 mesecev zapora, nato pa mu izreklo po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ enotno kazen 6 let in 6 mesecev zapora. Odločilo je tudi, da se po prvem odstavku 49. člena KZ obsojenemu B.E. v izrečeno kazen všteje čas, ki ga je od 4.5.2006 od 15.05 ure dalje prebil v priporu. Po četrtem odstavku 196. člena KZ je odločilo, da se odvzame heroin, pridobljen z ukrepi enkratnega odkupa in obsojeni S.Č. že odvzeto mamilo v količinah, navedenih v izreku. Obsojenemu D.S. in obsojenemu A.B. sta bili po prvem odstavku 69. člena KZ odvzeti pištoli z nabojnikoma in naboji, obsojenemu D.S. pa tudi štirje mobilni telefoni. Po prvem odstavku 95. člena KZ so bile obsojencem odvzete protipravno pridobljene premoženjske koristi, kot so za posamezne obsojence razvidne iz izreka prvostopenjske sodbe (11. stran sodbe sodišča prve stopnje). Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da so obsojenci dolžni povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer vsak na 1.000,00 EUR odmerjeno povprečnino, medtem ko jih je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da se stroški zagovornikov obsojenih D.S., B.E., I.R. in A.B. izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Z isto sodbo je sodišče obsojenega D.S. na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

3. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22.11.2007, pritožbe obsojene S.Č. in njenega zagovornika, obsojenega D.S. in njegovega zagovornika, zagovornikov obsojenega A.B., I.R. in B.E. ter višje državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vse obsojence je oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da se potrebni izdatki in nagrade zagovornikov izplačajo iz proračunskih sredstev.

4. Zahteve za varstvo zakonitosti so vložili: 1) obsojeni D.S. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi kršitev 15., 16., 17., 80., 81., 128., 145., 228., 301., 304. in 315. člena ZKP, 261., 262., 265., 287., 288. in 289. člena KZ ter 14., 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava); 2) obsojeni A.B. in zagovorniki, prvi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona, drugi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka; 3) obsojeni I.R. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in 4) obsojeni B.E. brez navedbe kršitev zakona.

5. Vložniki zahtev Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagajo:- obsojeni D.S. razveljavitev sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 19.4.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 22.11.2007, zaradi kršitev zakonskih določil in Ustave in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom; - obsojeni A.B. in zagovorniki razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (zagovorniki) oziroma "razveljavitev in oprostitev vseh obsodb" (obsojenec); - obsojeni I.R. razveljavitev obeh izpodbijanih sodb ter "oprostitev, ker dejansko ni kriv, česar ga je sodišče obsodilo" in - obsojeni B.E. "čimprejšnjo obravnavo in odločitev, ker se želi obrniti na sodišče Evropske unije, ker v Sloveniji pravnomočna sodba očitno ni možna".

6. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljene. Po njeni oceni je vloga obsojenega B.E. glede na čas vročitve pisnega odpravka sodbe s prevodom vložena izven roka, predpisanega v 421. členu ZKP. Zahteva obsojenega A.B. vsebinsko predstavlja očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, utemeljena pa tudi ni zahteva zagovornikov, ki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovna državna tožilka meni, da kršitev ni podana, saj sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta ustrezne razloge. V zvezi z zahtevo obsojenega D.S. prav tako ugotavlja, da vsebuje očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da dokazi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, temeljijo na zakonito pridobljenih podatkih v spisu, da se v zapisnik o glavni obravnavi vpiše le bistvena sestavina procesnih dejanj in da sodišče pri odločanju o dokaznem predlogu upošteva merila, postavljena v že ustaljeni sodni praksi in da upoštevanje teh meril ne pomeni kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ter tretje alineje 29. člena Ustave. Obe sodišči sta ravnali skladno z drugim odstavkom 299. člena in 329. člena ZKP.

7. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencem in zagovornikom obsojenega A.B. Vsi obsojenci so vložili izjave, v katerih vztrajajo pri navedbah in predlogih, danih v zahtevah, z obširnimi dodatnimi obrazložitvami ter z zavračanjem stališč vrhovne državne tožilke.

K zahtevi obsojenega B.E. 8. Z vročilnice (listovna št. 4380) je razvidno, da je obsojeni B.E. prejel sodbo Višjega sodišča v Mariboru s prevodom v nemški jezik dne 23.1.2008. Po določbi tretjega odstavka 421. člena ZKP smejo upravičenci, med katere je tudi uvrščen obdolženec oziroma obsojenec, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. Glede na datum vročitve sodbe višjega sodišča je obsojencu potekel trimesečni rok v ponedeljek 23.4.2008, sodišče pa jo je prejelo 25.7.2008 (po pošti oddana 24.7.2008). Glede na takšen položaj je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena po preteku trimesečnega zakonskega roka. Zato jo je Vrhovno sodišče po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot prepozno vloženo.

9. Zahteva obsojenega D.S. navaja, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, zaradi česar bi bilo treba izpodbijano pravnomočno sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti. Po njegovem stališču je kršenih več členov ZKP in Ustave že s tem, da mu ni bil pravočasno omogočen vpogled v zapisnik glavne obravnave. Gre za kršitve 15. člena, petega odstavka 128. člena in drugega odstavka 315. člena ZKP ter posredno 14., 22. in 29. člena Ustave ter prav tako za kršitve tretjega odstavka 16. člena ZKP, pri čemer obsojenec obrazloži, na kakšen način so te kršitve onemogočale njegovo obrambo, s hkratnimi navedbami, ki zadevajo izpovedbo priče J.S., katero ocenjuje kot lažno. Trdi, da je sodba nezakonita, ker jo sodišče opira na krivo izpovedbo J.S. Višje sodišče kljub njegovim pritožbenim navedbam izpovedbo te priče ocenjuje kot verodostojno, zaradi česar sta kršena 145. člen in tretji odstavek 304. člena ZKP. Ker sodišče ni "razčistilo" bistvene razlike med izjavami soobsojene Č. v zvezi s plačilom heroina, je kršilo 228. člen ZKP. Opozarja na spreminjanje izjav soobsojenke, za katero meni, da ne govori resnice, kar utemeljuje z izjavo TPD M. v zvezi s količinami predanega heroina, sodbi pa v tem delu očita, da je njena obrazložitev sama s seboj v nasprotju (II/3). Predsednica senata ni reagirala v skladu s 145. členom ZKP na opozorilo odvetnika P., da je potrebno zoper soobsojeno S.Č. vložiti obtožbo zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe "za spremenjeni del glede na prvotno obtožbo". Meni, da so s tem bila storjena kazniva dejanja v smislu 261., 262. in 287. člena KZ. Ker ni bil pribavljen izpis prometa obsojenčeve telefonske številke, čeprav je bil sprejet tak sklep, je sodišče kršilo 29. člen Ustave in 15., 16. ter 17. člen ZKP. Sodišče mu s takim postopanjem ni dovolilo dokazati, da je v prvi polovici leta 2004 živel v M.S. Obsojenec v zahtevi tudi trdi, da soobsojena Č. "lažno bremeni po nasvetu odvetnikov" ter v bistvu graja po sodišču sprejeto oceno njenega zagovora. V zvezi s kaznivim dejanjem pod II/1 obsojenec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (očitno iz 11. točke prvega odstavka tega člena) s trditvijo, da je obrazložitev sodbe v delu, ki se nanaša na čas, v katerem ga je priča T.B. spoznala, v nasprotju z "dejstvi oziroma dejanskim stanjem". Po obsojenčevi oceni je takih nasprotij v obrazložitvi sodbe še več kot na primer na 66. strani prvostopenjske sodbe v zvezi z razlago SMS sporočila "5 minut pa grem".

10. Obsojeni A.B. graja oceno izpovedbe priče J.S. in poudarja, da je v popolnem nasprotju z zakonom, da sodišče o določenih dejstvih, ki jih izpove priča (in napiše v predkazenskem postopku) ugotovi "kot neresnično", na izjavi iste priče pa gradi sodbo, v njeni obrazložitvi pa jo označi kot verodostojno. Ocenjuje, da so "te trditve v nasprotju same s sabo" ter nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Isto kršitev je sodišče storilo tudi s tem, ko ni ponudilo "najmanjšega dokaza za bilo kaj v smeri drog" ter se sklicuje na izpovedbo priče S. Prav tako navaja, da je sodišče manipulativno uporabilo dokaze, ki so bili pridobljeni na osnovi domnev policije, brez dokazov vpleta njega in soobsojenega R. v kaznivo dejanje, o katerem ni vedel ničesar. Ugotovilo se je tudi, da nikoli ni uporabljal telefonske številke, s katero naj bi komuniciral s soobsojenim S., kot je neresnično zatrjeval S. oziroma policija in tožilstvo. To dejstvo pa sodišče ignorira. Sodba temelji na izjavah neverodostojne priče, brez vsakršnega dokaza, kar po obsojenčevi oceni predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

11. Zagovorniki obsojenega A.B. uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po mnenju obrambe je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo izpodbojni razlog (pritožba je sodbo izpodbijala zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Pri tem je takratni zagovornik izpodbijal predvsem dejansko stanje kot zmotno in nepopolno ugotovljeno. V drugostopenjski sodbi v tem delu v bistvu očita odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih, ker se je sklicevala le na razloge prvostopenjske sodbe. Po navedbi zahteve je bistveni razlog za izpodbijanje sodb obeh nižjih sodišč v tem, da je sodišče kar po nekakšni inerciji obsodilo A.B., ki naj bi sodeloval pri neupravičeni prodaji mamil, čeprav za to ni bilo nobenih dokazov.

12. V zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 310. člena KZ, vložniki zahteve opozarjajo na nedorečenost zakonodaje, ki po eni strani hrambo orožja, za katerega je potrebno dovoljenje, sankcionira kot prekršek v skladu z Zakonom o orožju, po drugi strani je povsem arbitrarno prepuščeno policiji, ali bo najdbo orožja prijavila oziroma ovadila zaradi kaznivega dejanja. V delu, ki se nanaša na to kaznivo dejanje, so podani tudi znaki bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku. Ni jasno, na podlagi česa naj ne bi prvostopenjsko sodišče verjelo izpovedbi priče T.B. v zvezi z okoliščino lastništva pištole in nabojev. Sodba sodišča druge stopnje, ki je zgolj pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča, v tem delu nima nobenega argumenta. Zahteva zaključuje, da gre očitno za sodbo, ki nima razlogov, temveč za "neko" pavšalno oceno sodišča o kriminalni dejavnosti obsojenca. Zato sta sodbi sodišč prve in druge stopnje nezakoniti.

13. Obsojeni I.R. trdi, da je "sama sodba in obrazložitev sodbe v nasprotju sama s seboj oziroma z ugotovljenimi dejstvi", kar opredeli kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navedbami, da mu prvostopenjsko sodišče ni z ničemer dokazalo storitve kaznivega dejanja, sklicuje se na izpovedbo priče S., opozarja na manipulativno uporabo komunikacije s soobsojenima S. in B. s strani sodišča ter se sklicuje na kršitev 29. člena Ustave, ker mu sodišče ni dopustilo, da bi z izpisi (telefonskih razgovorov) dokazal, da je edini uporabnik telefona. Sodišče druge stopnje je postopalo v nasprotju s funkcijo, ki jo ima po zakonu, ko se je le strinjalo z razlogi prvostopenjskega sodišča, ne da bi za to navedlo razloge. Trdi, da sta sodbi nižjih sodišč izrečeni "brez indicij" in tudi ob odsotnosti dokazov. Sodišče je pomanjkljivo pregledalo vse argumente ter vztrajalo pri obsodbi, čeprav brez dokazov.

K zahtevi obsojenega D.S. 14. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Slednje pomeni, da kršitve zakona ne ugotavlja po uradni dolžnosti, temveč je vezano na v zahtevi uveljavljane in ustrezno obrazložene kršitve. Po 427. členu ZKP poseže Vrhovno sodišče v pravnomočno sodbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila z njo ugotovljena. Vendar preizkuša pravilnost samo tistih odločilnih dejstev, na katera se opira zakon, ki naj bi bil po navedbah vložnika zahteve kršen. Vložnik zahteve se tudi ne more sklicevati na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, ker s tem na nedovoljen način razširja razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče tudi ni dolžno posebej presojati in odgovarjati na predlog strank, naj zaradi precejšnega dvoma o odločilnih dejstvih razveljavi pravnomočno sodbo (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 34/96 z dne 3. 7. 1998).

15. Po določbi petega odstavka 128. člena ZKP ima obdolženec pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete. Zato je sodišče obdolžencu dolžno na njegovo zahtevo na primeren način omogočiti, da uresniči to pravico v okviru objektivnih možnosti. Drugi odstavek 80. člena ZKP predpisuje, da se v zapisnik o opravljenem procesnem dejanju, torej tudi v zapisnik o glavni obravnavi, vpisuje v obliki pripovedovanja le bistvena vsebina danih izpovedb in izjav. Po prvem odstavku 314. člena ZKP se mora o glavni obravnavi pisati zapisnik, v katerega se vpisuje bistvena vsebina vsega poteka glavne obravnave, po tretjem odstavku 316. člena ZKP pa se izpovedbe obdolženca, prič in izvedencev vpišejo v zapisnik tako, da se poda njihova bistvena vsebina. Končani zapisnik o glavni obravnavi in njegove priloge imajo stranke pravico pregledati, podati pripombe glede vsebine in zahtevati njegov popravek (drugi odstavek 315. člena ZKP). Glede na razlago te določbe (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004) lahko dajejo stranke pripombe na zapisnik sproti in predlagajo takojšnje popravke ali dopolnitve. V nadaljevanju končanega zapisnika se zapišejo popravki in pripombe, dane po pregledu končanega zapisnika, kar je mogoče storiti le do konca zasedanja senata. Po končanem zasedanju lahko predsednik senata odredi le popravke, ki se nanašajo na napačno vpisana imena, številke in druge očitne napake v pisanju (tretji odstavek 315. člena ZKP), ne pa tudi vsebinske popravke in dopolnitve zapisnika, o katerih odloča senat. Popravo formalnih napak smejo stranke zahtevati tudi v poznejši fazi postopka, vsebinske pa lahko uveljavljajo le v pritožbi zoper sodbo.

16. Očitek, da mu ni bil pravočasno omogočen vpogled v zapisnik o glavni obravnavi, veže obsojenec na obdobje od februarja 2007 dalje ter hkrati navaja, da mu je bilo omogočeno zapisnik prebrati 3 tedne po razglasitvi sodbe. Zato ni mogel pravočasno uveljavljati pravna sredstva, s čimer mu je bila onemogočena obramba. Če bi bil seznanjen z vsebino zapisnika, bi vsaj zahteval izločitev predsednice senata zaradi kršitve določb drugega odstavka 80. člena, prvega odstavka 81. člena in prvega odstavka 314. člena ZKP.

17. Iz podatkov spisa je razvidno, da je obsojenec v navedenem obdobju večkrat zahteval vpogled v zapisnike o glavnih obravnavah ter glede tega vložil pri predsednici sodišča pritožbo. V dopisu z dne 6.6.2007 je predsednica senata sporočila obsojencu, da je zadeva v fazi izdelave sodbe in da zato vpogled v spis in njegovo kopiranje ni možno ter da bo ta možnost dana potem, ko bo strankam poslan pisni odpravek sodbe.

18. Ne glede na trditve vložnika zahteve ni mogoče sklepati, da je sodišče s postopanjem kršilo obsojenčevo pravico obrambe. V zvezi z možnostjo pregledovanja in prepisovanja spisov je položaj v stadiju postopka, v katerem se opravlja glavna obravnava, drugačen kakor v predhodnih fazah. Pri odločanju, da se obtožencu omogoči pregled spisov in tudi zapisnikov o glavni obravnavi, je namreč treba upoštevati tudi delo, ki ga opravlja sodišče. Le-to ne sme biti ovirano zaradi nenehnih zahtev obrambe po vpogledu v spis, obstajajo racionalnejše možnosti seznanitve s spisom in zapisniki.

19. V tej zadevi sta obsojenec in zagovornik bila navzoča na glavnih obravnavah in sta bila seznanjena z vsebino zapisnikov, hkrati pa je tudi obsojenec imel možnost ob poteku vsake glavne obravnave predlagati, da se mu dostavi kopija zapisnika. Pregled spisov mu je bil omogočen pred vložitvijo pritožbe, iz katere sledi, da je uveljavljal kršitve, povezane s pisanjem zapisnikov o glavni obravnavi. V situaciji, ko sta obsojenec in zagovornik prisostvovala procesnim dejanjem na glavni obravnavi, tudi nakazovanje vložnika zahteve, da je bil onemogočen zahtevati izločitev predsednice senata, ni utemeljeno. Posebej še, ker se brez podlage in zgolj na podlagi lastne ocene sklicuje na kazniva dejanja, ki naj bi jih storila.

20. V zvezi z vsebinskimi pomanjkljivostmi zapisnika o glavni obravnavi vložnik zahteve opozarja na pričevanji J.S. in tajnega policijskega delavca M. V primeru prvega zapisnik o glavni obravnavi ne vsebuje trditve priče, da sta se obsojenec in soobsojeni B. sestala v kraju I. 25.2.2006, v primeru drugega pa gre v zapisniku o glavni obravnavi dne 12.3.2007 na 11. in 12. strani za izkrivljen in neresničen zapis izpovedbe tajnega delavca M. glede okoliščine, kdaj so se o njem imensko pogovarjali s soobsojeno Č. v Avstriji.

21. Iz zapisnikov o glavnih obravnavah, na katere se sklicuje zahteva obsojenega S., ni razvidno, da sta obsojenec in zagovornik imela pripombe na zapis izpovedb zaslišanih prič glede okoliščin, ki jih navaja zahteva. Gola obsojenčeva trditev, ki temelji na njegovem prepričanju in razlagi vsebine posameznih izpovedb, ni dovolj za sklepanje, da izpovedbi navedenih prič nista v skladu z zapisanima in da gre za zatrjevane postopkovne kršitve, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe. Ob upoštevanju tega tudi obrazložitev drugostopenjskega sodišča (zadnji odstavek na 12. in prvi odstavek na 13. strani sodbe pritožbenega sodišča) ni tako pomanjkljiva, da bi bilo mogoče sklepati na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj v tem pogledu vsebuje presojo pritožbenih navedb.

22. Izvajanja zahteve obsojenega D.S., s katerimi opozarja, da priča J.S. in soobsojena S.Č. nista izpovedovala po resnici in z očitkom, da nižji sodišči nista pri tem upoštevali in pravilno ocenili vseh ugotovljenih dejstev ter dokazov, uveljavljajo v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V zaključku sicer vložnik zahteve v zvezi s trditvijo, da soobsojena Č. laže, navaja, da je obrazložitev sodbe v tem delu sama s seboj v nasprotju, vendar tega ne utemelji s konkretnimi razlogi. Zato bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in sicer, ali so razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Glede na navedbe zahteve, povezane z očitkom storitve kaznivih dejanj, je treba ob upoštevanju določbe prvega odstavka 18. člena ZKP, po kateri sodišče prosto presoja dokaze, poudariti, da izvedba kazenskega postopka, kot je razvidna iz podatkov kazenskega spisa in okoliščine, ki ji ponuja zahteva, ne omogočajo zaključka v smeri zatrjevanega kaznivega ravnanja prič in soobsojene Č. in s tem tudi ne sklepanja, da je z upoštevanjem teh izpovedb in njihovo presojo storjena kršitev zakona, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, izrečene obsojenemu D.S. 23. Po obsojenčevem stališču je sodišče kršilo njegovo pravico obrambe, ker ni pribavilo izpisa prometa telefonske številke. Po podatkih kazenskega spisa je sodišče prve stopnje sledilo temu dokaznemu predlogu, ki sta ga dala tako državna tožilka kot tudi obsojenec. Izdalo je odredbo, s katero je odredilo družbi M., da posreduje izpise prometa za navedeno telefonsko številko za obdobje od 1.1.2004 do 9.1.2006. Iz dopisa družbe M. z dne 12.4.2007, ki ga je sodišče prebralo na glavni obravnavi, sledi, da je odredbo izvršilo. Poslalo je seznam vseh opravljenih zvez (Excel oblika, 6653 zapisov) uporabnika telefonske številke ..., vendar le za obdobje od 1.3.2005 do 9.1.2006, ne pa tudi za obdobje od 1.1.2004 do 1.3.2005. Odločitvi sodišča v zvezi s tem predlaganim dokazom ni mogoče pripisati nezakonitega postopanja. Sicer pa je sodišče obsojenčevo krivdo, za dejanje opisano pod točko II/3, upravičeno oprlo na zagovor soobsojene Č. in ostale izvedene dokaze (tudi glede časovnega obdobja in dokazanosti stikov s soobsojeno Č. v tem časovnem obdobju) in dokazno oceno obrazložilo z razumnimi razlogi. Glede na izvedene dokaze tudi okoliščine, na katere se sklicuje zahteva, ne vzbujajo dvoma v utemeljenost zaključkov, ki jih je sprejelo sodišče glede odločilnih dejstev, nanašajočih se na to kaznivo dejanje. Po vsebini gre v pretežni meri tudi v tem obsegu za drugačno presojo zagovora soobsojene Č. in izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče. 24. Zavrnitev ostalih dokaznih predlogov je sodišče izčrpno obrazložilo, pri čemer teh razlogov ni mogoče presojati neodvisno od ostalih, kar pomeni, da jih je treba povezati z razlogi, ki vsebujejo presojo celokupnega dokaznega gradiva. To velja tudi za zavrnitev dokaza (zaslišanje lastnika stanovanja) z izvedbo katerega bi se naj ugotovilo, da je obsojenec v prvi polovici leta 2004 živel v M.S. Pri tem je treba opozoriti na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje (predvsem na 85. strani), ki vsebuje presojo v zahtevi problematiziranih dejstev. Zato je treba pritrditi odločitvi sodišča, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla odločilno vplivati na že ugotovljena dejstva.

25. Nasprotje oziroma protispisnost kot ena od oblik postopkovne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Gre za položaj, v katerem sodišče vsebino dokazov povzema v nasprotju z njihovo dejansko in na podlagi take vsebine ugotovi obstoj ali neobstoj katerega od odločilnih dejstev.

26. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe (drugi odstavek na 76. strani) povzelo vsebino izpovedbe T.B. v skladu z zapisnikom o zaslišanju. Pri ugotavljanju dejanskega stanja glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko II/1, je nato opravilo presojo vseh izvedenih dokazov, sprejelo pa tudi oceno izpovedbe navedene priče. Z izčrpnimi in razumnimi razlogi je utemeljilo, kako ocenjuje njeno na glavni obravnavi spremenjeno izpovedbo. Zato ni podano zatrjevano nasprotje in tudi ne uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Če vložnik zahteve ne soglaša z dokazno oceno izpovedbe, pomeni, da nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Enako velja tudi za razloge, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, opisano pod točko I/3 izreka prvostopenjske sodbe (prvi odstavek na 66. strani).

K zahtevam obsojenih A.B. in zagovornikov ter obsojenega I.R. 27. Zahteve uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje ni sledilo trditvi obrambe, da obsojenemu B. izvršitev kaznivega dejanja ni dokazana in tudi ne zagovoru obsojenega I.R. V zvezi z dejanjema, opisanima pod točko I/2 in I/3 izreka prvostopenjske sodbe je sodišče presodilo ugovore obrambe, navedlo dokaze, na katere je oprlo sodbo in jih tudi ocenilo. Med ostalim je sodišče zlasti na podlagi izsledkov tajnega opazovanja, izpovedbe anonimne priče (policista Ministrstva za notranje zadeve) in SMS sporočila, posnetega na dokumentu ... dne 15.3.2006 ter ostalih izvedenih dokazov sklepalo, da je obsojeni B. 21.2.2006 priskrbel soobsojenemu S. heroin (57. in 58. stran prvostopenjske sodbe), skupaj s soobsojenim I.R. pa tudi dne 16.3.2006 (56., 66. in 67. stran prvostopenjske sodbe), pri čemer zagovoroma obeh obsojencev ni sledilo, kar je tudi ustrezno obrazložilo.

28. Sodišče druge stopnje je presodilo (18., 19., 21. in 22. stran sodbe) navedbe, s katerimi sta zagovornika obsojenih A.B. in I.R. izpodbijala dejanske zaključke prvostopenjske sodbe. V obrazložitvi sodbe je povzelo bistveno vsebino pritožbenih ugovorov dejanske narave, nato pa utemeljilo, kako jih presoja. Soglašalo je s prvostopno dokazno oceno, pri čemer je poudarilo, da izvedeni dokazi skladno potrjujejo gibanje in ravnanje obsojenih R., B. in S. v B. ter okolici 21.2.2006 in 16.3.2006. Izhajajoč iz ocene izvedenih dokazov, s katero je soglašalo, je pritrdilo sklepanju sodišča prve stopnje, da sta obsojenca storila očitana jima kaznivi dejanji.

29. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje povzelo bistveno vsebino izpovedbe priče J.S. (44. do 47. stran sodbe), iz katere je razviden postopek policije v zvezi z izvajanjem ukrepov in na njihovi podlagi ugotovljena ravnanja posameznih obsojencev. Presoja izpovedbe navedene priče je obrazložena v nadaljevanju (drugi odstavek na 60. strani prvostopenjske sodbe). To presojo je treba povezati z ostalimi izvedenimi dokazi. Za trditev obsojenega B., da v zvezi z dokazno oceno obstaja precejšnje nasprotje v razlogih sodbe, ni podlage, posebej še, ker v zahtevi tudi ni dovolj konkretizirana. Vprašanje komuniciranja s telefonsko številko ... sodišče prve stopnje razjasnilo tako v povezavi z obsojenim B. kot tudi obsojenim R. (tretji odstavek na 42. strani in 46. stran prvostopenjske sodbe).

30. Zahteva zagovornikov obsojenega A.B. prav tako neutemeljeno očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Glede na razloge drugostopenjske sodbe ni podlage za sklepanje, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo vseh navedb in da jih ni presodilo. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje je tem razlogom (tudi v pogledu ocene izvedenih dokazov) pritrdilo in v zadostnem obsegu utemeljilo, zakaj z njimi soglaša. V takem položaju ni sprejemljiva trditev tako zagovornikov obsojenega B. kot tudi obsojenega R., da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Na takšno kršitev bi bilo mogoče sklepati le v primeru, če v sodbi sodišča prve stopnje in v sodbi sodišča druge stopnje sploh ne bi bilo razlogov o odločilnih dejstvih (tako tudi sodbi VSRS I Ips z dne 11. 12. 2002 in I Ips 24/2007 z dne 17. 4. 2008).

31. V ostalem obsegu zahtevi obsojenih B. in R. s trditvami o nedokazanosti kaznivih dejanj in v zvezi s tem z nakazovanjem na zmotno in nepopolno oceno zagovorov ter izvedenih dokazov, uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

32. Z navedbami, s katerimi obsojeni R. očita sodišču kršitev 29. člena Ustave, ker ni izvedlo dokazov glede okoliščine, da je edini uporabnik telefona, v bistvu uveljavlja kršitev pravice obrambe. Ker z obrazložitvijo, ki jo vsebuje zahteva, njen vložnik ni izkazal zadostno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba v tej smeri nakazanega dokaza lahko vplivala na ugotovljena odločilna dejstva, ni mogoče sklepati na kršitev pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

33. Zahteva zagovornikov obsojenega A.B. z opozarjanjem na nedorečenost zakonodaje v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 310. člena KZ uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Po mnenju vložnikov zahteve je glede na zakonsko ureditev hrambe orožja povsem arbitrarno prepuščeno policiji, ali bo najdbo orožja prijavila oziroma storilca ovadila zaradi storitve kaznivega dejanja, ali pa bo sankcioniran za prekršek.

34. Z odločbo opr. št. U-I-88/07 z dne 8.1.2009 je Ustavno sodišče Republike Slovenije v postopku presoje prvega odstavka 310. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94, 23/99, 44/04 in 95/04) ugotovilo, da je bila navedena določba v delu, ki se je nanašal na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega s "protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen", v neskladju z Ustavo. Med ostalim je utemeljilo, da sicer ne gre za popolno prekrivanje zakonskih znakov kaznivih ravnanj po kazenskem zakoniku (prvi odstavek 310. člena KZ) in Zakonu o prekrških (4. točka prvega odstavka 81. člena v zvezi z 10. členom Zakona o orožju), vendar je z uveljavljenimi metodami razlage zaključilo nasprotno. Po sprejetem stališču se zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ v delu, ki se nanaša na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega s protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen, lahko popolnoma prekrijejo z zakonskimi znaki prekrška po 4. točki prvega odstavka 81. člena v zvezi z 10. členom Zakona o orožju. Zato je ugotovilo, da v tem delu sodišče ne bo smelo v kazenskem postopku uporabiti določbe, za katero je ugotovljena neustavnost. 35. Navedeni pravni položaj je nastal tudi v primeru kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ, ki je očitano obsojenemu A.B. Gre za orožje in strelivo, za kateri nabavo in posest je potrebno pridobiti ustrezno dovoljenje. V tem obsegu se zakonski znak hrambe orožja in streliva prekriva z zakonskimi znaki prekrška po 4. točki 81. člena v zvezi z 10. členom Zakona o orožju. Glede na to in glede na sprejeto ustavno-pravno razlago, je bilo treba ugoditi zahtevi zagovornikov in obsojenega A.B. po 1. točki 358. člena ZKP oprostiti obtožbe za navedeno kaznivo dejanje.

36. Zaradi te odločitve je Vrhovno sodišče razveljavilo odločbo o enotni kazni, izrečene obsojenemu A.B. ter mu za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ izreklo kazen 6 let zapora. Pri tem je upoštevalo s pravnomočno sodbo ugotovljeno težo obsojenčevega kaznivega dejanja in okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine, prvi in drugi odstavek 41. člena KZ). Prav tako je bilo treba odločiti, da stroški tega dela kazenskega postopka, potrebni izdatki obsojenega A.B. in nagrada ter potrebni izdatki zagovornikov obremenjujejo proračun (prvi odstavek 96. člena v zvezi z drugim odstavkom 95. člena ZKP).

37. Izrek oprostilne sodbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 310. člena KZ ima za posledico tudi odpravo varnostnega ukrepa odvzema predmetov po prvem odstavku 69. člena KZ. Zato je nastala situacija, ki jo predpisuje prvi odstavek 498. člena ZKP in po kateri po postopalo sodišče prve stopnje. V skladu s to določbo bo presodilo, ali je podan kateri od razlogov za odvzem obsojenemu B. zaseženih predmetov in izdalo o tem poseben sklep (prvi in drugi odstavek 498. člena ZKP).

38. Po določbi drugega odstavka 424. člena ZKP postopa Vrhovno sodišče, če spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti (beneficium cohaesionis). Ob takšni določbi in glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojeni D.S., ni bilo podlage za ravnanje, predpisano v navedeni določbi.

39. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče deloma ugodilo zahtevi zagovornikov obsojenega A.B. za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo spremenilo tako, kakor je razvidno in izreka te sodbe (prvi odstavek 426. člena ZKP). V ostalem je zahtevo teh zagovornikov in zahteve A.B., D.S. in I.R. zavrnilo (425. člen ZKP), zahtevo obsojenega B.E. pa zavrglo kot prepozno vloženo (drugi odstavek 423. člena ZKP).

40. S sodbo Vrhovnega sodišča je bilo deloma odločeno v korist obsojenega A.B., zaradi česar je zanj odpadla določitev sodne takse. Ostale obsojence pa je ob upoštevanju ugotovljenih premoženjskih razmer in izrečenih daljših zapornih kazni oprostilo plačila sodne takse (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).