Jedro

Pri določanju odškodnine je potrebno na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Zato je odškodnina posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno 4premeni, da se poslej v celoti glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 720.000,00 SIT in ji povrniti 117.217,50 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.1997 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 480.000,00 SIT pa se zavrne.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v še izpodbijanem prisodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica mora povrniti toženi stranki 8.194,00 SIT pritožbenih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, stroške svojega pritožbenega odgovora pa trpi sama." V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožnica mora povrniti toženi stranki 13.855,00 SIT stroškov revizijskega postopka v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnica se je poškodovala v prometni nesreči, ki jo je 21.2.1996 povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje ji je od zahtevanih 900.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 620.000,00 SIT, od zahtevanih 300.000,00 SIT odškodnine za strah pa 200.000,00 SIT. Toženi stranki je zato naložilo, da plača tožnici 820.000,00 SIT odškodnine in ustrezen del pravdnih stroškov, presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 380.000,00 SIT pa je zavrnilo. Tožena stranka je v pritožbi izpodbijala prisojo odškodnine nad 420.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede pritožbenih stroškov pa odločilo, da nosi vsaka pravdna stranka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Vztraja pri svojem stališču, da je odškodnina previsoko odmerjena in da je tožnica ves čas pretiravala, saj je šele po dopolnitvi izvedeniškega mnenja umaknila svoj tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti.

Pretiravanje predstavljajo tudi subjektivne težave, ki objektivno z izvedeniškim mnenjem niso izkazane. Sodišče druge stopnje je posplošeno obrazložilo pravilnost uporabe materialnega prava in škode ni dovolj individualiziralo. Primerna in pravična odškodnina bi bila le v višini 420.000,00 SIT. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo o stroških, glede katerih pa sama omeni, da to samo po sebi verjetno ni revizijski razlog.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je le delno utemeljena.

Dejanska podlaga za odločitev v tej pravdni zadevi so odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o vrsti in obsegu tožničine škode. V obravnavanem škodnem dogodku dne 21.2.1996 si je tožnica lažje zvila vratno hrbtenico. Po rentgenskem slikanju so ji odredili Schantzovo ovratnico, ki jo je nosila 6 tednov, odredili so mirovanje, nato je 14 dni hodila na fizioterapijo, ki jo je morala ponoviti še v decembru 1996. V bolniškem staležu je bila 6 tednov. Srednje hude telesne bolečine je trpela 3 dni, zmerne 6 tednov, občasne lažje pa je in bo trpela do izteka 2 let po poškodbi. V času prometne nesreče je bila stara 35 let in zaposlena kot vzgojiteljica v jaslicah. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica zelo intenzivno doživljala telesne bolečine in ostale nevšečnosti, jemati je morala tablete proti glavobolu, ki ga je prestajala ob izrednem študiju zaradi dolgotrajne prisiljene drže vratne hrbtenice in ob fizičnih obremenitvah svojega poklica. Težave bodo po ugotovitvah izvedenca prenehale po 2 letih od poškodbe. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo še v okviru tega časovnega obdobja. Glede obstoja in obsega strahu je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je bil ta ob samem škodnem dogodku res prisoten le 1 do 2 uri, zaskrbljenost za izid zdravljenja pa je vseeno trajala še nekaj tednov zaradi bolečin, ki se niso takoj umirile, ampak šele v nadaljnjem poteku zdravljenja. Zaradi skopih podatkov tega mnenja se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na tožničino izpoved in ji verjelo, da je bila ob samem škodnem dogodku šokirana, da jo je strah pred vožnjo in da zato kljub 15 letnemu vozniškem stažu po nesreči še ni sedla za volan avtomobila.

Pravna podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi je v določbah prvega in drugega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 27/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR). Sodišče mora pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Zato je odškodnina posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Iz prej povzetih dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere so zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP vezani revizijsko sodišče in stranke, izhaja, da je pri prisoji odškodnine za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti prišlo do izraza tudi načelo individualizacije škode. Zato je neutemeljen revizijski očitek o premajhni individualizaciji. Revizijsko sodišče tudi ne more upoštevati revizijskih trditev tožene stranke, da sta sodišči preveč verjeli tožnici glede njenih subjektivnih težav, ki da objektivno niso izkazane, ker take trditve merijo na nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. V okviru teh omejitev pa revizijsko sodišče ugotavlja, da prisoja 620.000,00 SIT odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ne odstopa navzgor od prisoje odškodnin v tožničinemu primeru primerljivih odškodninskih zadevah. Zato je v tem delu revizija tožene stranke neutemeljena.

Pač pa tožena stranka utemeljeno graja prisojo 200.000,00 SIT odškodnine za strah. Revizijsko sodišče se v tem delu strinja s stališčem tožene stranke, da predstavlja pravično odškodnino za ugotovljeni obseg te oblike nepremoženjske škode le 100.000,00 SIT. Niti zaskrbljenost za izid zdravljenja, ki je trajala le nekaj tednov, niti strah pred vožnjo, ki ga je sprožil strah ob samem škodnem dogodku, ne upravičujeta višje prisoje, ker bi taka prisoja odstopala od prisoj odškodnin za to obliko nepremoženjske škode v tožničini primerljivih odškodninskih zadevah.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov in po ugotovitvi, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP in 393. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Ob upoštevanju vrednosti spora v postopku na prvi stopnji je ocenilo, da je tožena stranka utemeljeno ugovarjala še znesku 100.000,00 SIT, kar je bil sorazmerno majhen znesek, s katerim na prvi stopnji ne bi nastali posebni pravdni stroški. Zato revizijsko sodišče ni spreminjalo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, revizijskega izpodbijanja te odmere pa ni obravnavalo, ker sklep o stroških, vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari, ni sklep, s katerim bi bil postopek končan in proti kateremu bi bila glede na prvi odstavek 400. člena ZPP dovoljena revizija. Pritožbena in revizijska vrednost spora pa je znašala le 400.000,00 SIT, zato predstavlja sprememba na revizijski stopnji 25 odstoten uspeh tožene stranke. Upoštevaje priglašene stroške v pritožbi in reviziji, vrednost točk po taksni in odvetniški tarifi v času odločanja in ostale določbe obeh tarif je tožnici naložilo, da povrne toženi stranki četrtino potrebnih stroškov za pritožbo in revizijo. Svoje stroške pritožbenega odgovora mora tožnica trpeti sama, ker z odgovorom ni pripomogla k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in zato ti stroški niso bili potrebni (določbe prvega in drugega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).