Jedro

Tožnik je spornega dne kot član posebne policijske skupine, razporejen na opravljanje nalog varovanja nogometne tekme, dvema osebama omogočil vstop na tekmo brez vstopnic, s tem ko je reditelju onemogočil kontrolo vstopnic. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s svojim ravnanjem na delu izvršil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, kar predstavlja težjo disciplinsko kršitev iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZJU.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita sklep tožene stranke o disciplinskem ukrepu, št. ... z dne 17. 11. 2015 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, št. ... z dne 16. 12. 2015, zahtevek, da se disciplinski postopek, ki ga vodi tožena stranka zoper tožnika na podlagi sklepa o uvedbi postopka št. ... z dne 17. 8. 2015 v celoti ustavi in da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje plačati 199,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2016 do plačila ter mu povrniti stroške predhodnega postopka v znesku 399,83 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 491,58 EUR, v roku 15 dni, od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka dalje (II. točka izreka).

2. Tožnik zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je svojo odločitev oprlo na neverodostojno izpovedbo priče A.A. in videoposnetek nadzornih kamer ter zmotno ugotovilo obstoj očitane kršitve. Priča A.A. je svojo izpovedbo spreminjal ter v postopku identifikacije tožnika ni prepoznal. Tudi videoposnetek nadzornih kamer ne dokazuje, da je tožnik storil očitano kršitev, saj je iz posnetka razvidno le, da je tožnik spornega dne šel mimo reditelja, sledili pa sta mu dve osebi. Iz posnetka ni razvidno, da bi tožnik redarja odrinil, potrepljal ali mu onemogočil pregled vstopnic. Predmet dokaznega postopka pred disciplinskimi organi je bil le del posnetka, ki se nanaša na vstop tožnika in dveh oseb na stadion, tožena stranka pa je v sodnem postopku svoje trditvene navedbe širila in se dodatno sklicevala še na druge videoposnetke. Zmoten je tudi zaključek, da se je tožnik z osebama, s katerima se je pred vstopom na stadion pogovarjal 4 minute, poznal. Dokazno breme glede kršitve delovnih obveznosti in disciplinske odgovornosti nosi delodajalec. Dejstva, ki delavca bremenijo, je potrebno dokazati s stopnjo gotovosti. V tem postopku pa očitana kršitev ni bila ugotovljena s stopnjo gotovosti, zato bi sodišče prve stopnje moralo sporna sklepa o disciplinskem ukrepu odpraviti. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost sklepa tožene stranke o disciplinskem ukrepu, št. ... z dne 17. 11. 2015 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, št. ... z dne 16. 12. 2015, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višini 20 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec julij 2015. Tožnik je bil spoznan kot odgovoren za težjo disciplinsko kršitev iz 1. točke drugega odstavka 123. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe; ZJU), ki je podana v primeru izvršenega dejanja na delu ali v zvezi z delom, ki ima znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Tožena stranka je tožniku očitala, da je storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami, KZ-1), ker je dne 14. 7. 2015 kot član posebne policijske skupine, razporejen na opravljanje nalog varovanja nogometne tekme v sektorju III - tribuna vzhod, dvema osebama omogočil vstop na tekmo brez vstopnic, s tem ko je reditelju onemogočil kontrolo vstopnic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik očitano dejanje storil, zato je zavrnilo njegov zahtevek za razveljavitev sklepov o disciplinski odgovornosti in disciplinskem ukrepu. Pritožbeno sodišče se z zaključki prvostopenjskega sodišča v celoti strinja, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo vpogledati tudi v videoposnetek vhod sredina sever, ker ta videoposnetek ni bil del dokazov v disciplinskem postopku. Disciplinski postopek namreč ni dokazni postopek in delodajalec v postopku sam presodi, ali razpolaga z zadostnimi dokazi za utemeljitev disciplinskega ukrepa, le-te pa seveda lahko pridobi tudi po zaključku postopka (za potrebe morebitnega sodnega postopka, v katerem se dokazuje utemeljenost izrečene disciplinske sankcije).

8. Tožena stranka v pritožbi napada dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, na podlagi katere je sprejelo zaključek, da je tožnik storil očitano kršitev. Po stališču pritožbenega sodišča ni bistveno, da je A.A. opis poteka dogodka med postopkom spremenil, saj je bistvo opisa ostalo nespremenjeno - to je, da mu je tožnik onemogočil kontrolo vstopnic pri dveh osebah, s katerima je vstopil na stadion. Prav tako na drugačen zaključek ne vpliva dejstvo, da A.A. tožnika ni prepoznal v postopku identifikacije na samem stadionu takoj po dogodku, saj je šlo za skupino uniformiranih policistov, ki so si med seboj podobni, na stadionu pa je bilo nedvomno veliko ljudi. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je A.A. svojo izpoved podal prepričljivo, medtem ko je bil tožnik na dodatnem zaslišanju (potem, ko je B.B. izpostavil dejstvo, da je tožnik s tema osebama že pred vstopom na stadion prijateljsko pomenkoval) bistveno bolj negotov in je nastopal drugače kot pri prvem zaslišanju. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, zato pritožbeno sodišče presoji prvostopenjskega sodišča v celoti sledi.

9. Poleg tega ima sodišče možnost in hkrati dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je tako pri presoji utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da se je tožnik z osebama, s katerima je kasneje vstopil na stadion (in kar je razvidno iz videoposnetka vhod SV) pred tem vsaj štiri minute pogovarjal, kot to izhaja iz videoposnetka vhod sredina sever, in dejstvo, da je tožnik potrdil, da je na posnetkih, kjer se z osebama pogovarja in nato z njima vstopi na stadion, res on.

10. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem na delu izvršil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika, kar predstavlja težjo disciplinsko kršitev iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZJU. Skladno s 1. točko drugega odstavka 124. člena ZJU je kot najmilejši disciplinski ukrep za težje disciplinske kršitve predvidena denarna kazen v višini od 20 do 30 odstotkov plače za polni delovni čas, izplačane za mesec, v katerem je bila kršitev storjena. Tožena stranka je tožniku izrekla najnižjo možno denarno kazen za ugotovljeno težjo disciplinsko kršitev, zato ni razlogov za odpravo izpodbijanih sklepov o disciplinski kršitvi, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema tožnik.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbe.