Jedro

Ker ZDR-1 v 136. členu izrecno določa pisno soglasje, ki je določeno v korist delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju, ni bistveno, ali je tožnik podal ustno soglasje za pobot, čeprav tudi v zvezi s tem pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da takšnega (ustnega) soglasja tožnik ni podal. Delovnopravni status delavca v času zapadlosti terjatve ni bistven za presojo veljavnosti delavčevega soglasja k pobotu, saj takšnega pogoja 136. člen ZDR-1 ne določa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 1.311,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2021 do plačila, znesek 512,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do plačila (točka I izreka) ter mu v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 298,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji po tar. št. 2311 ZST-1 (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na 136. člen ZDR-1, po katerem delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, toženka pa ni predložila pisnega soglasja tožnika za pobot. Zaključilo je, da morebitno ustno soglasje (delavca) za zakoniti pobot ne zadošča. Toženka se s takšnim stališčem ne strinja, saj je direktor toženke prepričljivo izpovedal, da so ugotovili, da si je tožnik prisvojil ogromno materiala, in sicer za več kot 200.000,00 EUR. V juniju 2021 so se dogovorili, da naj tožnik sam odpove pogodbo o zaposlitvi ter mu povedali, da bodo zadržali plačo za junij in regres za letni dopust, da bo tožnik vsaj deloma poravnal svoje obveznosti, s čimer se je tožnik strinjal. Direktor je potrdil, da je tožnik z medsebojnim pobotom soglašal in to tudi izjavil. Določba 136. člena ZDR-1 v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, saj tožnik z dnem neizplačila plače in regresa ni bil več v delovnem razmerju pri toženki. Tožnik je odpoved podal 30. 6. 2021, kar pomeni, da z dnem zapadlosti regresa (1. 7.) in z dnem zapadlosti plače (18. 7. 2021) ni bil več v delovnem razmerju. Torej je izvedeni pobot zakonit. Sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 136. člena ZDR-1 je neutemeljeno tudi zato, ker gre za procesni pobotni ugovor, ki ga je toženka uveljavljala kot obrambno sredstvo zoper tožbo, česar ni mogoče enačiti s pobotom iz 136. člena ZDR-1. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen od 1. 9. 2017 do 30. 6. 2021, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi njegove odpovedi. Toženka tožniku ni izplačala obračunane plače in povračila stroškov v zvezi z delom za junij 2021 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2021, saj je štela, da je tožnikova terjatev prenehala zaradi sporazumno dogovorjenega pobota s terjatvijo toženke do njega. Tožnik je zanikal obstoj domnevnih terjatev toženke do njega kot tudi podajo soglasja za pobot teh terjatev z njegovimi.

6. Drugi odstavek 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Zato je bistveno, ali je tožnik podal pisno soglasje za pobot s strani toženke zatrjevane terjatve s toženkino obveznostjo izplačila plače. 7. Ker tožnik po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni podal pisnega soglasja k pobotu terjatve toženke z njeno obveznostjo izplačila tožnikove plače, njegova vtoževana terjatev iz naslova plače in povračila stroškov v zvezi z delom za junij 2021 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2021 ni mogla prenehati na podlagi enostranskega pobota toženke. Pritožba neutemeljeno navaja, da že ustno soglasje tožnika zadostuje za veljavnost pobota, pri čemer se sklicuje na prepričljivo izpoved direktorja toženke, iz katere naj bi izhajale okoliščine tožnikovega podanega soglasja za pobot. Glede na to, da ZDR-1 v 136. členu izrecno določa pisno soglasje, ki je določeno v korist delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju, ni bistveno, ali je tožnik podal ustno soglasje za pobot, čeprav tudi v zvezi s tem pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da takšnega (ustnega) soglasja tožnik ni podal. 8. Pritožba tudi zmotno meni, da uporaba 136. člena ZDR-1 v okoliščinah konkretnega primera ni utemeljena, ker tožnik v času dospelosti terjatev (1. 7. 2021 glede sorazmernega dela regresa za letni dopust in 18. 7. 2021 glede plače in povračila stroškov v zvezi z delom za junij 2021) ni bil več v delovnem razmerju. Delovnopravni status delavca v času zapadlosti terjatve ni bistven za presojo veljavnosti delavčevega soglasja k pobotu, saj takšnega pogoja 136. člen ZDR-1 ne določa. Poleg tega gre tudi za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj toženka teh navedb ni podala do konca sojenja pred sodiščem prve stopnje.

9. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je toženka uveljavljala procesni in ne materialnopravni pobot, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre tudi v tem delu za nedopustno pritožbeno novoto. Ne glede na navedeno prtožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v postopku sploh ni podala (procesnega) pobotnega ugovora kot procesnopravnega sredstva obrambe zoper tožbeni zahtevek. Ne gre tudi spregledati, da je toženka v odgovoru na tožbo navedla, da sta se stranki izrecno dogovorili, da bo tožnik toženki z neto plačo poravnal del svojih obveznosti oziroma dolgovanega zneska do toženke s pobotanjem, toženka pa je plačo s stroški in regresom pravilno obračunala in plačala prispevke in davke. Glede na navedeno je toženka jasno navajala, da sta se stranki že pred začetkom pravdnega postopka dogovorili o prenehanju medsebojnih terjatev in obveznosti. Zato je protispisna pritožbena navedba, da ne gre za materialnopravni pobot, temveč za procesni pobot. 10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).