Jedro

Za obveznosti kreditne pogodbe jamčita obe stranki - če je ena poravnala obveznost, potem ima pravico od druge zahtevati vračilo deleža, ki pade nanjo bodisi kot soporok po 1018. čl. ZOR, bodisi kot sodolžnik po 432. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki je zahtevala od toženca plačilo zneska 458.075,00 SIT, kolikor naj bi plačala kot porok na račun toženčeve obveznosti, prevzete s kreditno pogodbo z dne 02.06.1992. Na podlagi predložene pogodbe je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da iz nje ne izhaja, da bi toženec z njo prevzel kakršnokoli obveznost napram tožnici, saj sta v pogodbi oba nastopala kot solidarna dolžnika za kredit, dodeljen družbi M. Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencih. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sama ni bila dolžnica v zvezi s kreditom z dne 02.06.1992, temveč le porok oziroma porok poroku. Iz 10.čl. Kreditne pogodbe izhaja, da se je toženec zavezal jamčiti za najeto posojilo z vsem svojim premoženjem, subsidiarno pa je k njegovi zavezi pristopila tudi tožnica. V zadevi bi sodišče moralo uporabiti 1018.čl. Zakona o obligacijskih razmrejih (ZOR) in upoštevati še, da se je toženec s kreditom okoristil osebno, saj je s kreditom nabavljene stvari prodal ter si kupnino zadržal in je torej zaradi neupravičene pridobitve dolžan povrniti tožnici tisto, kar je ta plačala namesto njega. Pritožba je utemeljena. Tožba tožeče stranke je temeljila na trditvi, da naj bi bil toženec kreditojemalec po pogodbi z dne 02.06.1992, s katero naj bi najel kredit za potrebe družbe M. d.o.o., v pritožbi pa sedaj tožeča stranka zatrjuje, da naj bi bil toženec porok, sama pa porok poroku. Glede na vsebino kreditne pogodbe, ki jo je prvostopenjsko sodišče prebralo v dokaznem postopku pa po oceni pritožbenega sodišča tem navedbam tožeče stranke ni mogoče pritrditi, temveč je v zvezi z naravo obveznosti obeh pravdnih strank prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da po 10.tč. kreditne pogodbe skupaj s kreditojemalcem, ki pa je družba M. d.o.o. in ne toženec, jamčita za obveznosti iz te pogodbe obe pravdni stranki. Pri tem pa je spregledalo 1018.čl. ZOR, ki določa, da v primeru, kadar je porokov več, pa eden med njimi plača zapadlo terjatev, ima pravico zahtevati od drugih porokov, naj mu vsak povrne del, ki pada nanj. Tudi če bi obe pravdni stranki prevzeli obveznost kreditojemalca kot solidarna dolžnika, kar obrazlaga prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju sodbe, pa bi zahtevek tožnice lahko temeljil na 423.čl. ZOR, po katerem ima dolžnik, ki je izpolnil solidarno obveznost, pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pada nanj. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo torej moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti naravo tožničine obveznosti po kreditni pogodbi z dne 02.06.1992 (pri čemer pa velja opozoriti, da je bila tudi tožeča stranka v dosedanjem postopku sama nedosledna pri navajanju vlog posameznih podpisnikov pogodbe) in nato odvisno od te ugotovitve ter ob upoštevanju vseh udeležencev pogodbe (tudi M. G.), odločiti ob upoštevanju prej navedenih določil ZOR.