Jedro

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo v ponovnem postopku in v skladu z napotki Vrhovnega sodišča v sklepu, s katerim je bila razveljavljena sodba upravnega sodišča zaradi bistvene kršitve določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo v ponovnem postopku po sklepu vrhovnega sodišča, št. I Up 1095/2001-3 z dne 28.3.2002, na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.2.2000 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 21.9.1999, s katero je bilo investitorici, stranki z interesom v tem upravnem sporu, M.K. izdano enotno dovoljenje za gradnjo pritličnega poslovnega prizidka in vetrolova na parc. št. 1156/2 in 1156/5 k.o. S. pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka je ugotovila, da je enotno dovoljenje za gradnjo investitorici izdano v skladu s 33.a členom Zakona o graditvi objektov (ZGO). Kot neutemeljene je zavrnila pritožbene ugovore tožeče stranke v zvezi z neurejenim dostopom do prizidka, saj ta ni predviden po zemljišču, ki je lasti tožnikov in nanj ne posega. Gre namreč za obstoječ dostop. Tudi če je meja med zemljiščem tožeče stranke in zemljiščem investitorice sporna, to na dovoljenje za poseg v prostor ne vpliva, ker gre za gradnjo prizidka na mestu, kjer je že bil objekt in se stanje glede na obstoječe meje ne spreminja.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na 2. odstavek 33.a člena ZGO, po katerem enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po ZGO ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. Zato mora upravni organ pri izdaji enotnega dovoljenja za gradnjo, poleg pogojev, ki jih določa ZGO, upoštevati tudi predpise, ki urejajo izdajo lokacijskega dovoljenja. Gradnjo na obravnavanem zemljišču parc. št. 1156/2 in 1156/5 k.o. S. ureja PUP, kar med strankami ni sporno, prav tako ni sporno, da se lokacija nahaja v ureditvenem območju SŠ 6/7-2 v morfološki enoti 2A/1. Sporen pa je dostop do prizidka, dostop pa je eden od lokacijskih pogojev za gradnjo. Pravilna je sicer ugotovitev, da glede na določila PUP soglasje mejašev ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo. Toda, če drži navedba tožnikov, da je dostop do objekta urejen po poti, ki v naravi poteka tudi po zemljišču, ki je njuna last, bi tožnikoma morala biti dana možnost, da ob presoji lokacijskih pogojev varujeta v upravnem postopku svoj pravni interes. Ker jima v upravnem postopku ni bila dana možnost, da glede tega kaj izjavita, je bilo s tem kršeno načelo zaslišanja stranke (8. člen ZUP/86). Pisno soglasje, ki je bilo dano izven upravnega postopka, in na katero se sklicuje tožena stranka, ne more nadomestiti sodelovanja tožnikov v upravnem postopku. Na to pa sta tožnika ves čas opozarjala. Zato je v tej smeri dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj ni jasno razvidno, kje poteka dostop do prizidka oziroma do hiše tožnikov. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je bil napačno uporabljen materialni zakon, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke.

Stranka z interesom, investitorica M.K. vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo iz vseh v ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Prvostopno sodišče ni upoštevalo, da lahko upravni organ, ki je izdal enotno dovoljenje za gradnjo vodi skrajšani ugotovitveni postopek, če je stranka v svoji zahtevi navedla dejstva ali predložila dokaze, na podlagi katerih se da ugotoviti stanje stvari in ni treba posebej zaslišati stranko za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Vsa dokumentacija, ki je bila potrebna za odločanje upravnega organa v zvezi z izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo je temeljila na uradnih listinah, katerih pravnomočnost vsebine se vse do danes ni v ničemer spremenila. Kar pa zadeva spremembo meje med parc. št. 1156/2 (v lasti investitorke) in parc. št. 1161/1 (v lasti tožnikov) k.o. S., ni prišlo do danes do nikakršnih pravnomočnih sprememb in so vse navedbe tožnikov v tej zvezi neresnične, zavajajoče in nagajive. Dovoz je urejen že od leta 1933, ko je bila kupljena stvarna služnostna pravica za okoli 2 m široko že obstoječo vozno pot. Enotno dovoljenje za gradnjo poslovnega prizidka na mestu dela stare zgradbe iz leta 1933, temelji na dovozni poti kot je urejen dovoz do stanovanjskega objekta ter v skladu z lokacijsko dokumentacijo. Tožnika sta vseskozi v pritožbah predstavljala izkrivljena dejstva brez pravnomočnih materialnih dokazov in zavlačujeta postopke. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, tožbo pa kot neutemeljeno zavrne.

Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata, da vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Enotnega dovoljenja za gradnjo investitorici ni mogoče izdati, dokler se ne zagotovi nesporen dostop do objekta na parc. št. 1156/2 k.o. S. Zato mora biti predhodno končan postopek glede na spremembo meje med parc. št. 1161/1, ki je v njuni v lasti in parc. št. 1156/2 v lasti investitorice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz sodnega spisa je razvidno, da je upravno sodišče z izpodbijano sodbo odločilo v ponovnem postopku po sklepu vrhovnega sodišča, št. I Up 1095/2001-3 z dne 28.3.2002. Z njim je vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tožnikov ter zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja razveljavilo sodbo upravnega sodišča, št. U 445/2000-10 z dne 24.10.2001 in zadevo temu sodišču vrnilo v nov postopek.

Upravno sodišče je v ponovnem postopku odločilo v skladu z napotki vrhovnega sodišča v sklepu, št. I Up 1095/2001-3 z dne 28.3.2002. Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu navedlo, da bi zaradi zatrjevanja o spornosti dostopa do investitoričinega objekta, dostop do navedenega prizidka pa je eden izmed lokacijskih pogojev za gradnjo, tožnikoma morala biti dana možnost, da v upravnem postopku varujeta svoj pravni interes. Na drugačno odločitev vrhovnega sodišča zato ne more vplivati investitoričin pritožbeni ugovor, da je upravni organ lahko izdal enotno dovoljenje za gradnjo brez zaslišanja tožnikov, ker je tudi glede dostopa predložila vse potrebno dokumentacijo.

Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita je pritožbeno sodišče pritožbo stranke z interesom na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.