Jedro

Leasingojemalec nosi stroške rednega vzdrževanja vozila, stroške, ki redno vzdrževanje presegajo in ki sodijo med izredna popravila, pa je dolžan poravnati leasingodajalec. Ob pomanjkanju tožnikovih (leasingodajalčevih) trditev o uporabi vozila v nasprotju s pogodbo, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o leasingu, s katero je tožnik tožencu dal v uporabo tovorno vozilo. Po enem letu uporabe je tožnik vozilo odpeljal in od toženca s tožbo zahteval plačilo dvanajstih neplačanih obrokov leasinga in povrnitev stroškov zaradi zamenjave obrabljenih gum ter za servis vozila zaradi popravila volanskega mehanizma. Postavil je primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki ju je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se drugostopenjska sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se zadeva vrne v novo sojenje. Navaja, da lahko leasingodajalec v vsakem primeru odvzame predmet leasinga, če leasingojemalec ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti. To izhaja tudi iz 24. člena leasing pogodbe. V tem primeru se pogodba po samem zakonu razdre. Toženec tekom pravdnega postopka ni nasprotoval tožnikovim trditvam, da je pravočasno izpolnjeval svoje obveznosti. Toženec je sam priznal, da je zadnji leasing obrok plačal 25. 2. 2000, vozilo pa je imel v posesti do trenutka, ko se je vrnil z dopusta. Tudi če bi šteli, da je do 25. 2. 2000 v celoti izpolnjeval obveznosti, je dolžan vsaj šest leasing obrokov. Sodišče druge stopnje tudi nepravilno navaja, da v obravnavani zadevi pridejo v poštev določila, ki urejajo prodajo na obroke. Toženec je sam priznal, da je popravilo napake oziroma poškodbe na vozilu, ki se je zgodila v času, ko je uporabljal vozilo, moral plačati tožnik.

3. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnik kot leasingodajalec tožencu kot leasingojemalcu dal v uporabo tovorno vozilo znamke Volvo, toženec pa se mu je zavezal plačevati mesečne obroke po 3.105,00 DEM. Zadnje plačilo obroka, za katerega je toženec predložil dokazilo, je bilo izvršeno 25. 2. 2000. Poleti 2000, po približno enem letu uporabe vozila, je tožnik, medtem ko je bil toženec na dopustu, brez obvestila vozilo odpeljal. Od toženca je zahteval plačilo zadnjih 12 obrokov leasinga pred vložitvijo tožbe (tožbo je vložil 10. 9. 2001). Zahteval je tudi povračilo stroškov, ki so mu nastali, ker je moral na vozilu zamenjati gume, za katere je trdil, da so bile neobičajno in nenormalno obrabljene, ter povrnitev zneska, ki ga je plačal za servis vozila zaradi pokvarjenega volanskega mehanizma.

6. Revidentova trditev, da je toženec tudi v primeru, da je do 25. 2. 2000 v celoti izpolnil svojo obveznost plačila obrokov leasinga, dolžan vsaj še šest mesečnih obrokov, ker mu je bilo vozilo odpeljano šele poleti 2000, ni utemeljena. Iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da od toženca zahteva plačilo zadnjih 12 obrokov leasinga pred vložitvijo tožbe. Tožbo je vložil septembra leta 2001, torej ne vtožuje plačila leasing obrokov med 25. 2. 2000 in poletjem 2000, temveč plačilo obrokov za obdobje med septembrom 2000 in septembrom 2001. Gre za obdobje, ko toženec vozila ni imel več v posesti. Drži sicer tožnikovo stališče, da bi lahko na podlagi tretjega odstavka 24. člena pogodbe o leasingu zahteval plačilo še nezapadlih obrokov iz leasing pogodbe, vendar pa je tako tekom postopka pred sodiščem prve in druge stopnje kot tudi v reviziji zatrjeval, da čeprav bi lahko kot odškodnino zahteval tudi plačilo še ne dospelih obrokov, je toženec dolžan izpolniti svojo obveznost, ki izhaja iz časa, ko je imel vozilo v posesti. Iz tožnikovih trditev torej jasno izhaja, da svojega zahtevka ne utemeljuje na podlagi 24. člena pogodbe o leasingu, temveč zahteva plačilo že zapadlih obrokov leasinga. Ker v času, za katerega tožnik to plačilo zahteva, toženec vozila ni imel več v uporabi, saj je bila v tem času pogodba o leasingu že razdrta, je odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tako primarnega kot podrednega zahtevka pravilna.

7. Pravilno sta sodišči nižjih stopenj zavrnili tudi del zahtevka, ki se nanaša na plačilo stroškov zaradi obrabe gum vozila in popravila vozila. Kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, tožnik ni zatrjeval, da je toženec vozilo uporabljal v nasprotju s pogodbo (v tem primeru bi namreč lahko zahteval povrnitev stroškov na podlagi 12. člena pogodbe o leasingu). Iz 8. člena pogodbe izhaja, da mora leasingojemalec vozilo vzdrževati in uporabljati kot dober gospodar, opravljati na svoje stroške popravila normalne rabe vozila in osnovno vzdrževanje pri pooblaščenih servisih v skladu s predpisanimi tehničnimi navodili o vozilu. Leasingojemalec torej nosi stroške rednega vzdrževanja vozila, stroške, ki redno vzdrževanje presegajo in ki sodijo med izredna popravila, pa je dolžan poravnati leasingodajalec. Tožnik je izrecno zatrjeval, da je toženec „nenormalno“ obrabil gume vozila, zato njihove povrnitve ne more zahtevati na podlagi 8. člena pogodbe. Enako velja za povrnitev stroškov za servis vozila zaradi poškodbe volanskega mehanizma. V obeh primerih gre za stroške, ki presegajo redno vzdrževanje vozila, zato njihovo plačilo ni v domeni leasingojemalca. Ob pomanjkanju trditev in ugotovitev o uporabi vozila v nasprotju s pogodbo je odločitev sodišč prve in druge stopnje tudi v tem delu pravilna. Neutemeljeno revident graja tudi stališče pritožbenega sodišča o uporabi določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o prodaji na obroke, saj se ta določila uporabljajo na podlagi prvega odstavka 550. člena ZOR, ki na njihovo uporabo izrecno napotuje.

8. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, s tem pa tudi tožnikov predlog za povrnitev revizijskih stroškov.