Jedro

Res je, da avtorji, ki obravnavajo zakonsko subrogacijo, kot tipičen primer izpolnitelja, ki ima pravni interes za plačilo, navajajo zastavitelja, ki plača dolg, da bi se izognil prodaji svoje stvari v izvršbi. Vendar to ne pomeni, da zastavitelj, ki plača dolg v izvršbi, pravnega interesa nima. Če je njegov pravni interes izkazan v primeru, ko plača dolg, da bi se izognil izvršbi, je toliko bolj izkazan, če pride do prisilne prodaje njegove zastavljene stvari zaradi poplačila tujega dolga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 10. 12. 2004 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan plačati 62.383,59 EUR odškodnine za škodo, ki ji je nastala s prodajo njune zastavljene solastne nepremičnine v izvršbi zaradi poplačila toženčevega dolga.

2. Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku delno ugodilo. Odločilo je, da mora toženec tožnici plačati 49.906,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2005 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo le glede odločitve o stroških, v preostalem delu pa je njegovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje o njegovi pritožbi toženec vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je tožnica zatrjevala in dokazovala le odškodninsko podlago, te pa po oceni sodišča prve stopnje ni uspela dokazati. Toženec meni, da bi sodišče zato moralo zahtevek zavrniti. Opozarja, da tožnica dejstev v zvezi s subrogacijo po 275. členu Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) ni zatrjevala in je sodišče, ki je na podlagi te določbe tožničinemu zahtevku delno ugodilo, kršilo določbo 7. in 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/07- UPB, v nadaljevanju ZPP). Toženec meni, da zahtevek tudi po 275. členu OZ ne more biti utemeljen, ker tožnica obveznosti ni izpolnila prostovoljno, ampak je do poplačila prišlo šele v postopku izvršbe. Toženec meni, da je mogoče določbo 275. člena OZ uporabiti le, če nekdo izpolni obveznost tretjega zaradi svojega pravnega interesa, ta pa je podan v primeru, ko s plačilom prepreči izvršbo. Toženec tudi meni, da ni pravilna odločitev sodišča prve in druge stopnje, da bi moral dejstva v zvezi s pobotnim ugovorom navesti že do prvega naroka. Meni, da sta sodišči s tem, ko nista upoštevali pobotnega ugovora, zagrešili absolutno bistveno kršitev postopka, zaradi katere je izrek sodišča druge stopnje nejasen in se ne more preizkusiti. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter spremeni zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje tako, da njegovi pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica je najprej zatrjevala, da ji je škoda nastala zato, ker toženec ni pristal na prodajo nepremičnine izven izvršilnega postopka, ker bi s tako prodajo lahko iztržila več. V pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2005 (list. št. 54) pa je navedla tudi, da je bila zaradi neplačevanja kredita s strani toženca nepremičnina prodana na dražbi, kar predstavlja nedopustno ravnanje, njena škoda pa je v tem, da je prejela le 27.793,34 EUR (prej 6.660.395,51 SIT), kar je manj kot bi prejela, če bi bila hiša prodana zainteresiranim kupcem po odplačilu najetega kredita s strani toženca.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta se strinjali, da tožnica ni dokazala, da bi bil toženec odškodninsko odgovoren, sta pa soglašali, da je tožnica navedla vsa potrebna dejstva za uporabo določbe 275. člena OZ. Navedla je, da je svojo polovico nepremičnine zastavila za toženčev dolg, da toženec dolga ni plačal, da je bila nepremičnina v izvršbi prodana za 158.571,19 EUR, da pa je sama po poplačilu dolga prejela le 27.793,34 EUR. Sodišče prve stopnje je tako odločilo, da je tožnica na podlagi 275. člena OZ upravičena do plačila razlike med polovico kupnine 79.285,59 EUR in zneskom, ki ga je prejela, kar zanaša 49.906,55 EUR. Revizijsko sodišča soglaša z oceno sodišča druge stopnje, da je tožnica navedla vsa potrebna dejstva za uporabo določbe 275. člena OZ in ni utemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstva, ki jih tožnica ni navedla in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek.

8. Odločitev, da gre tožnici zahtevani znesek na podlagi 275. člena OZ, pa je tudi materialnopravno pravilna. Ta določba ureja zakonsko subrogacijo. Določa, da v primeru, če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami. Res je, da avtorji, ki obravnavajo zakonsko subrogacijo, kot tipičen primer izpolnitelja, ki ima pravni interes za plačilo, navajajo zastavitelja, ki plača dolg, da bi se izognil prodaji svoje stvari v izvršbi(1). Vendar to ne pomeni, da pa zastavitelj, ki plača dolg v izvršbi, pravnega interesa nima. Če je njegov pravni interes izkazan v primeru, ko plača dolg, da bi se izognil izvršbi, je toliko bolj izkazan, če pride do prisilne prodaje njegove zastavljene stvari zaradi poplačila tujega dolga.

9. Sodišče druge stopnje ima tudi prav, da morajo biti dejstva v zvezi s pobotnim ugovorom navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. V določbah ZPP namreč ni podlage za stališče, da za dejstva v zvezi s pobotnim ugovorom določba 286. člena ZPP ne velja.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): M. Tratnik, Zastavna pravica, GV, Ljubljana 2006, str. 112, M. Juhart v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV, Ljubljana 2003, str. 308, S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. Knjiga, ČZ UL SRS, Ljubljana 1984, str. 308.