Jedro

V zvezi z zaslišanjem strank v dokazne namene gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama.

Če se pravilno vabljena tožena stranka (oziroma njena zakonita zastopnika) naroka, na katerem bi morala biti zaslišana, brez opravičila ni udeležila, je dolžna sama nositi posledice svojih dejanj oziroma opustitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.678,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 352,34 EUR od dne 6. 6. 2021 dalje do plačila; - od zneska 389,40 EUR od dne 20. 6. 2021 dalje do plačila; - od zneska 771,65 EUR od dne 16. 7. 2021 dalje do plačila; - od zneska 435,54 EUR od dne 31. 7. 2021 dalje do plačila; - od zneska 335,50 EUR od dne 31. 8. 2021 dalje do plačila; - od zneska 295,85 EUR od dne 30. 9. 2021 dalje do plačila; - od zneska 512,40 EUR od dne 31. 10. 2021 dalje do plačila; - od zneska 402,60 EUR od dne 30. 11. 2021 dalje do plačila; - od zneska 183,00 EUR od dne 15. 1. 2022 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), da se v presežku, to je za znesek 2,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 1,46 EUR od dne 6. 6. 2021 dalje do plačila; - od zneska 1,00 EUR od dne 20. 6. 2021 dalje (do) plačila, tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse njene pravdne stroške v višini 1.452,40 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper celotno sodbo. Ker pa iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da se pritožuje le zoper njen obsodilni del, je pritožbeno sodišče štelo, da se pritožuje le zoper I. in III. točko izreka sodbe. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne1 oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroške pritožbenega postopka je tožena stranka priglasila v specificiranem stroškovniku na sami vlogi.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V pritožbenem postopku v gospodarskem sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja izključen. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

7. Tožena stranka na temelju trditev, da sodišče prve stopnje sploh ni zaslišalo tožene stranke, da pa bi ji moralo omogočiti, da bi se lahko v samem postopku izjavila, saj sicer njenih navedb ni mogoče izkazati, glede na to da se njene navedbe nanašajo na ustne dogovore, ki so potekali med pravdnima strankama, v tem pritožbenem postopku uveljavlja sicer dopusten pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar po presoji pritožbenega sodišča - kot bo obrazloženo v nadaljevanju - neutemeljeno.

8. V zvezi z zaslišanjem strank v dokazne namene gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama. Dokaz z zaslišanjem strank (257. do 263. člena ZPP) se namreč izvede tako, da se zasliši obe stranki. Vendar od tega pravila veljajo tudi izjeme. Strniti jih je mogoče v tri skupine (prim. 258. člen ZPP): 1. primeri, ko eni stranki (oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko) niso znana sporna dejstva, 2. primeri, ko zaslišanje ene stranke ni mogoče in 3. primeri, ko ena stranka kljub pravilnem vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati. Stranka sama se torej lahko odreče zaslišanju tudi tako, da brez opravičljivega razloga ne pride na zaslišanje.2

9. Slednja situacija je podana tudi v obravnavanem primeru. Iz podatkov spisa (pa tudi iz 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) izhaja, da sta bila zakonita zastopnika tožene stranke A. A. in B. B. pravilno vabljena na zaslišanje tako dne 23. 5. 2023 kot tudi 8. 6. 2023 ter pri tem še izrecno (pravilno) opozorjena, da lahko, če se sodnemu vabilu ne bosta odzvala, sodišče odloči, da bo zaslišana samo stranka, ki je prišla na narok (drugi odstavek 258. člena ZPP). Ker se na navedene datume narokov nista udeležila, pri čemer je dne 23. 5. 2023 pooblaščenka tožene stranke sicer pojasnila, da sta zakonita zastopnika vabili prejela, da pa jih ne bo zaradi bolniške odsotnosti (s strani prvostopenjskega sodišča zahtevano zdravniško potrdilo pa nato ni bilo predloženo) in je sodišče prve stopnje iz tega razloga narok preložilo na dan 8. 6. 2023, ko zakonitih zastopnikov brez kakršnega koli opravičila ali pojasnila ponovno ni bilo, pa tožena stranka v tem pritožbenem postopku neutemeljeno uveljavlja, da ji je sodišče prve stopnje kršilo pravico do izvedbe predlaganega dokaza. Če se pravilno vabljena tožena stranka (oziroma njena zakonita zastopnika) naroka, na katerem bi morala biti zaslišana, brez opravičila ni udeležila, je dolžna sama nositi posledice svojih dejanj oziroma opustitev. Eno od načel pravdnega postopka je namreč tudi načelo ekonomičnosti, v skladu s katerim izvaja sodišče le tiste dokaze, ki so za postopek potrebni, hkrati pa je sodišče dolžno onemogočiti tudi vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Skladno s 23. členom Ustave RS je sicer vsakomur zagotovljena pravica do sodnega varstva, vendar to ne pomeni, da je pravica do sodnega varstva neomejena. Kot vsako pravico je tudi to treba izvrševati pošteno in skladno z njenim namenom. Zato so po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru povsem neutemeljeni očitki glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.3 Pritožbena navedba, da so se navedbe tožene stranke nanašale na ustne dogovore, ki so potekali med pravdnima strankama in da bi jih bilo mogoče zato izkazati (zgolj) z zaslišanjem tožene stranke (oziroma njenih zakonitih zastopnikov), zato ni odločilna.

10. Tožena stranka v nadaljevanju svoje pritožbe navaja, - da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da dejansko ni prerekala nobenega drugega zatrjevanega dejstva (z izjemo dejstva obstoja dogovora o višini plačila za prevožen kilometer oziroma o višini stroška računa), ampak se je v preostalih navedbah sklicevala na dokaze in na to, kako sama tolmači dokaze in kako naj bi sodišče prve stopnje po njenem mnenju moralo tolmačiti dokaze, - da to ni res, saj se je v svojih vlogah izjasnila tako do dokazov kot tudi navajala dejstva, ter - da bi jo sodišče prve stopnje, če je štelo, da je njena trditvena podlaga pomanjkljiva, na to moralo opozoriti in ji omogočiti, da trditveno podlago dopolni oziroma se izjasni, tj. izvesti materialno procesno vodstvo.

11. Tudi te trditve so po presoji pritožbenega sodišča neučinkovite. Predstavljajo namreč v tem postopku nedopusten pritožbeni razlog relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, konkretneje kršitev določbe 285. člena ZPP. Kljub temu pa pritožbeno sodišče vsled jasnosti zadeve na citirane očitke odgovarja, da skladno s prebrano trditveno podlago tožene stranke zaključku prvostopenjskega sodišča, da se (vsa ostala) zatrjevanja tožene stranke nanašajo le na dokaze in na samo izvedbo dokazov, v celoti pritrjuje ter da je sodišče prve stopnje toženo stranko v zvezi s tem, kaj je v konkretnem sporu dolžna zatrjevati (in dokazovati) ter kdaj, določno opozorilo v svojih pozivih z dne 20. 7. 2022 in 13. 9. 2022. Nepomembno pri tem pa ni niti to, da toženo stranko v konkretnem primeru zastopa kvalificirani pooblaščenec, tj. odvetnik, kateremu je vsebina določb 7. in 212. člena ZPP, ki uzakonjata razpravno načelo, nedvomno dobro poznana.

12. Slednje nenazadnje izhaja tudi iz njenih pritožbenih navedb, ko tožena stranka oziroma zanjo pooblaščenec navaja, da zgolj predložitev dokumentacije (računov) in sklicevanje na njih ne more nadomestiti navedb tožeče stranke. To pa pomeni, da tudi njeno "osporavanje dobavnicam", kot trdi v pritožbi, ne more pomeniti, da je tožena stranka zatrjevala in navajala, da blaga dejansko ni dobila oziroma da ga ni dobil njen kupec. Tožena stranka je v svoji trditveni podlagi navedla le, da iz dobavnic ni razvidno, kdo je prevzel blago, in da gre za nečitljive podpise, pri katerih je sporno, čigavi so. Ker tožena stranka pri tem ni prerekala navedb tožeče stranke iz tožbe oziroma navedla, da sama blaga dejansko ni dobila ali pa da ga tožeča stranka na zahtevan naslov ni dostavila (ne navedla pravno relevantnih dejstev), pa sodišču prve stopnje dejstvo prejema spornega blaga (v tem okviru pa, kdo naj bi prevzel blago) ni bilo dolžno ugotavljati v dokaznem postopku. Slednjega bi sodišče prve stopnje moralo izvesti le v primeru, če bi na temelju konkretiziranega prerekanja oziroma navajanja relevantnih trditev dejstvo med pravdnima strankama v postopku postalo sporno, pa ni. Drugačne pritožbene navedbe tožene stranke so po presoji pritožbenega sodišča neutemeljene.

13. Končno pa so neutemeljene tudi njene navedbe, da tožeča stranka v tem postopku sploh ni jasno opredelila, kaj vtožuje in kaj konkretno predstavlja vtoževani znesek, to pa kljub temu da jo je tožeča stranka na to večkrat opozorila. Tožeča stranka je v nasprotju s pritožbenim očitkom, da je predložila le račune in da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti (s čimer tožena stranka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava), konkretno pojasnila tako temelj kot tudi višino vtoževane terjatve.4 Trditvenemu bremenu je zadostila v vseh tistih pravno relevantnih dejstvih, ki so omogočala sklep o vsakokratno sklenjeni prevozni pogodbi po 671. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki je obsegala tako soglasje o predmetu prevoza (traktorjev) in relacijah kot tudi o ceni na prevožen kilometer. Sodišče prve stopnje, ki je ob tem ugotovilo še, da tožena stranka nobenega izmed računov, s katerimi so bili ti prevozi zaračunani, ni niti zavrnila niti plačala, ter tožbenemu zahtevku ugodilo, je tako po presoji pritožbenega sodišča ravnalo pravilno in mu v pritožbi očitanih nepravilnosti ni mogoče pripisati. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek pojasnila do te mere, da ga je bilo mogoče preizkusiti, to pa jasno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, v kateri so navedena vsa pravno odločilna dejstva, na temelju katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

14. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje torej neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, kar pa - glede na to, da pritožbo vlaga tožena stranka - ni smiselno in tudi ne izhaja iz konteksta pritožbenih navedb. 2 Tako tudi VSL v sodbi II Cpg 569/2020 z dne 4. 12. 2020. 3 Pri čemer tudi ni res, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da nobena od strank ni grajala procesnih kršitev postopka. To ne izhaja niti iz zapisnika z glavne obravnave z dne 23. 5. 2023 niti iz zapisnika z glavne obravnave z dne 8. 6. 2023. Tožena stranka je absolutno bistveno kršitev zaradi zavrnitve dokaznih predlogov uveljavljala na naroku dne 4. 4. 2023 (prim. list. št. 81), ko je sodišče prve stopnje sklenilo, da se vpogledajo in preberejo le vse listine v spisu, da se ostali dokazi kot nepotrebni zavrnejo in da je zadeva zrela za razsojo, nakar je dne 13. 4. 2023 sklenilo, da se glavna obravnava, končana 4. 4. 2023, zaradi razjasnitve določenih vprašanj začne znova, nanjo pa vsled zaslišanja vabita tudi zakonita zastopnika tožene stranke. 4 Kar vse je razvidno iz 8. in 9. točke obrazložitev izpodbijane sodbe.