Jedro

Obsojenka, ki se je z neznanim storilcem najprej dogovarjala o storitvi kaznivega dejanja izsiljevanja, sama večkrat klicala in nato posodila telefon neznanemu storilcu za klic oškodovanca, kasneje pa oškodovancu še sama zagrozila preko njegove gospodinjske pomočnice, je izvrševala zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja oziroma sodelovala pri njegovi izvršitvi (in ni šlo le za njen prispevek k poskusu storitve kaznivega dejanja).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojena B. B. je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 415/2008 z dne 22. 6. 2009 B. B. spoznalo za krivo storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 218. člena v zvezi s 25. in 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo treh let. V določeno kazen je vštelo čas, prestan v priporu od 8. 4. 2008 od 8.48 ure do 11. 4. 2008 do 16.30 ure. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 616/2009 z dne 13. 1. 2010 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obsojeni B. B. v pogojni obsodbi določena kazen eno leto zapora izreče in ji v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu. Pritožbo obsojenkinega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenki sta obe sodišči naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve kazenskega zakona, ker ni podanih znakov očitanega kaznivega dejanja in sostorilstva ter zaradi prestroge kazenske sankcije; iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka pa zaradi kršitev pravice obrambe, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti in izrek oprostilne sodbe; oziroma podrejeno, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje; oziroma izrek pogojne obsodbe namesto zaporne kazni.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve. Glede očitka, da grožnja, ki jo je dne 17. 3. 2008 izrekla obsojenka, ne pomeni resne grožnje, ugotavlja, da predstavlja nadaljevanje že prej izrečenih groženj in z njimi tvori celoto. Vse skupaj so bile izražene v takšni obliki in okoliščinah, da je oškodovanec zaradi občutka ogroženosti naročil fizično varovanje članov družine. Glede na opis dejanja ugotavlja, da sta zakonske znake izsiljevanja izvrševala oba, kar pomeni, da sta sodelovala kot sostorilca in se tega zavedala. Oblika in stopnja krivde pa se presoja za vsakega sostorilca posebej. Glede zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca medicinske stroke ugotavlja, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, zavrnitev pa je tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato kršitev pravice do obrambe ni podana. Glede kazenske sankcije pa ugotavlja, da je bila odmerjena v skladu z zakonom.

B-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; da je Vrhovno sodišče v zvezi s pravico do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist že v sodbi I Ips 263/2001 z dne 30. 10. 2003 presodilo, da mora pri odločanju o dokaznem predlogu sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo; da je Vrhovno sodišče v zvezi s presojo storitve kaznivega dejanje izsiljevanja v sostorilstvu po tretjem odstavku 218. člena KZ že v sodbi I Ips 208/2004 z dne 25. 1. 2007 izhajalo iz razlage splošnih določb o sostorilstvu. V objektivnem pogledu to pomeni, da bodisi vsak od sostorilcev uresničuje del zakonskih (ali naravnih) znakov kaznivega dejanja, bodisi na podlagi in v okviru skupne izpolnitve s kakšnim drugim dejanjem odločilno prispeva k izvršitvi kaznivega dejanja. Slednje velja tudi za primere sukcesivnega sostorilstva in prav tako za pozneje sprejeti dogovor glede razširitve prvotnega kriminalnega načrta. V subjektivnem smislu je skupna volja za izvršitev kaznivega dejanja podlaga za sostorilstvo oziroma se za subjektivno stran sostorilstva zahteva zavest vseh sostorilcev, da sodelujejo pri uresničitvi kaznivega dejanja, ne glede na to, kdo ga neposredno dokonča. B-2

5. Obsojenkini zagovorniki v zahtevi navajajo, da so se o zatrjevanem neobstoju znakov kaznivega dejanja izsiljevanja in sostorilstva izrekli že v pritožbi in v zahtevi povzemajo pritožbene navedbe. Kršitev kazenskega zakona zatrjujejo s trditvijo, da besede v izreku: "Gospodinu I. recite, da danes donese 50.000!", ki naj bi jih obsojenka dne 17. 3. 2008 po telefonu izrekla gospodinjski pomočnici M. S., same po sebi, brez smiselne povezave, ne pomenijo resne grožnje. Nedoločne in neprecizne besede glede načina izvršitve niti ne predstavljajo resnega napotka oškodovancu, da nekaj stori v škodo svojega premoženja. Zato ravnanje, ki se očita obsojenki pod točko 2 opisa v izreku prvostopenjske sodbe, temelji na ravnanju pod točko 1, ki ga je v celoti storil neznani storilec. Vendar obsojenka h grožnjam in izsiljevanju neznanega storilca ni bistveno in odločilno prispevala, zato povezava med njima v smislu sostorilstva pri očitanem dejanju ni dokazana. O sostorilstvu bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi bilo obsojenki z gotovostjo dokazano, da je dne 17. 3. 2008 klicala in izrekla grožnje. Na podlagi dejstva, da je dne 26. 2. 2008 nudila telefon v uporabo neznanemu storilcu, bi šlo lahko kvečjemu za pomoč. Tudi sicer pa sostorilstvo ne more biti podano, ker obsojenki in neznanemu sostorilstvu ni mogoče očitati iste oblike krivde.

6. Pritožbeno sodišče z navedenimi trditvami obrambe ni soglašalo. Ugotovilo je, da so grožnje, ki jih je obsojenka izrekla dne 17. 3. 2008, sledile že predhodnim klicem obsojenke in izrečenim, povsem določnim grožnjam neznanega storilca z dne 26. 2. 2008, zato obe izvršitveni ravnanji predstavljata celoto in gre za eno kaznivo dejanje, ki je ostalo pri poskusu. Glede opisa obsojenkinega ravnanja v izreku sodbe pa je navedlo, da so v zadostni meri opredeljeni vsi zakonski znaki poskusa storitve kaznivega dejanja izsiljevanja v sostorilstvu. Obsojenki se očita, da je skupaj z neugotovljeno osebo v času od 26. 2. 2008 do 17. 3. 2008 z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 100.000,00 EUR, poskušala z resno grožnjo prisiliti I. A., da kaj stori v škodo svojega premoženja, na ta način, da je dne 26. 2. 2008 večkrat poklicala na stacionarni telefon, last I. A.; ko ga ni dobila, je ob 19.42 uri iz njenega telefona poklical neznan moški in rekel A.: "Če želiš svojo družino še kdaj videti živo, prinesi jutri 100.000,00 EUR v torbi ...", ter dne 17. 3. 2008 poklicala na stacionarni telefon, last I. A., na telefon se je oglasila M. S., kateri je v srbohrvaškem jeziku zagrozila: "Gospodinu I. recite, da danes donese 50.000"... Kaznivo dejanje je ostalo pri poskusu, saj je oškodovanec I. A. v strahu zaradi grožnje o tem takoj obvestil PU Ljubljana.

7. Vrhovno sodišče pri presoji, ali je v navedeni situaciji obsojenki mogoče očitati, da je storila kaznivo dejanje izsiljevanja v pogojih tretjega odstavka 218. člena KZ, izhaja iz razlage splošnih določb o sostorilstvu (navedene v sodbi I Ips 208/2004 z dne 25. 1. 2007). Po drugem odstavku 20. člena KZ-1 je storilec kaznivega dejanja tudi vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi. Glede na opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje sta obsojenka in neznani storilec sodelovala kot sostorilca pri izvršitvi poskusa izsiljevanja in se tega zavedala. Obsojenka je z neznanim storilcem sodelovala pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja na tak način, da se je z njim najprej dogovarjala o izsiljevanju, dne 26. 2. 2008 sama večkrat klicala oškodovanca in nato posodila telefon neznanemu storilcu za klic oškodovanca, dne 17. 3. 2008 pa oškodovancu sama zagrozila preko njegove gospodinjske pomočnice. Navedeno predhodno dogovarjanje, pogostost klicev v kratkem časovnem razmiku, konkretnost groženj in natančnost navodil o načinu izročitve denarja kažejo na vztrajnost, odločnost in usklajenost sostorilcev pri storitvi očitanega kaznivega dejanja. Pri tem ni šlo le za prispevek obsojenke k poskusu storitve kaznivega dejanja, saj je obsojenka sama izvrševala zakonske znake kaznivega dejanja oziroma je sodelovala pri izvršitvi, kar pomeni, da je poskus očitanega kaznivega dejanja storila v objektivnem pogledu. Prav tako pa tudi v subjektivnem smislu, saj se je zavedala, da sodeluje pri uresničitvi kaznivega dejanja, katerega namen je bil z izsiljevanjem od oškodovanca pridobiti 100.000,00 EUR, in je dejanje štela za svoje.

8. Glede na zelo konkretno izrečene grožnje in jasna navodila o načinu izročitve denarja Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, ki ni sledilo zagovoru obsojenke, da je šlo le za šalo. Na resnost groženj kaže tudi dejstvo, da je oškodovanec naročil fizično varovanje svoje družine, ki je bila zaradi groženj prestrašena. Očitana kršitev materialnega zakona ni podana. Glede vztrajanja obrambe pri trditvah, da ni šlo za konkretne grožnje, da ni bilo jasnih navodil in da obsojenki izvršitev očitanega kaznivega dejanja v obliki sostorilstva ni dokazana, temveč kvečjemu pomoč, je že pritožbeno sodišče ugotovilo (stran 2 drugostopenjske sodbe), da s tem izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim na prvi stopnji. Tega pa v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

9. Neutemeljene so tudi navedbe zahteve, da sostorilstvo ne more biti podano, ker neznanemu storilcu in obsojenki ni mogoče očitati iste oblike krivde, saj je le neznani storilec ravnal z direktnim naklepom, obsojenka pa kvečjemu z eventualnim. Kazenski zakonik (prvi odstavek 40. člena KZ-1) predpisuje načelo individualne in krivdne odgovornosti. Zato je v primerih sostorilstva mogoče, da je dejanje enega sostorilca drugače pravno opredeljeno kot dejanje drugega sostorilca, vendar pa mora biti za vsakega ugotovljeno, da je storil kaznivo dejanje v sostorilstvu. Slednje bo podano tudi takrat, ko sodišče pri enem sostorilcu ugotovi, da je izvršil dejanje, ki ima vse objektivne znake kaznivega dejanja, ni pa zanj kazensko odgovoren, na primer zaradi neprištevnosti. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obsojenka glede na način storitve dejanja in pridobitniški cilj, ki sta ga zasledovala s sostorilcem, očitano ravnanje hotela storiti in tako ravnala z direktnim naklepom (stran 9 prvostopenjske sodbe).

10. Pravico obrambe naj bi sodišče kršilo z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke, specialista otorinoralingologa, ki bi potrdil, da obsojenki občasno zmanjka glasu in je zato njen glas znatno spremenjen. Tako bi potrdil obsojenkin zagovor, da dne 17. 3. 2008 ni klicala oškodovanca, saj je priča ni mogla prepoznati. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za postavitev izvedenca zavrnilo, ker se z vidika razjasnitve pravno relevantnih dejstev postavitev ni izkazala kot potrebna. V celoti je sledilo prepričljivim in skladnim izpovedbam priče M. S., gospodinjske pomočnice oškodovanca, ki je kot klicateljico prepoznala obsojenko. Glede navedb v ambulantnem kartonu z dne 1. 6. 2009, da obsojenki občasno zmanjka glasu in da ima otekle glasilke, zaradi česar so se odločili za gastroenterologa, je ugotovilo, da se že po laični oceni zaradi teh okoliščin obsojenki glas ni popolnoma spremenil. Tudi sicer se sodišču to vprašanje ni zdelo bistveno, saj ostali navedeni dokazi zanesljivo kažejo na to, da je v obravnavanih dneh na dom oškodovanca klicala obsojenka. Zato je odločilo, da pritegnitev izvedenca medicinske stroke ni potrebna (stran 6 in 7 prvostopenjske sodbe). Višje sodišče se je s takim zaključkom sodišča prve stopnje strinjalo in ugotovilo, da je bil klic z dne 17. 3. 2008 opravljen s telefona obsojenke, ki je tudi sama priznala, da je že prej klicala in se pogovarjala z gospodinjo, ta pa je potrdila, da je vedno klicala ista ženska. Glede na jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje Vrhovno sodišče ugotavlja, da izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna (drugi odstavek 299. člena in drugi odstavek 329. člena ZKP), zato je sodišče v pravnomočni izpodbijani sodbi utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe in s tem pravice obrambe ni prekršilo.

11. Prav tako ni podana kršitev materialnih določb zakona pri odmeri kazenske sankcije, saj je bila ta odmerjena v skladu z zakonom.

C.

12. Zatrjevane kršitve niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojene B. B. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.