Jedro

Zapisnik o opravljenem rubežu ni odločba oziroma tak akt državnih organov, ki bi odločal o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih zavezanca v izvršilnem postopku, ampak je zapis o poteku rubeža, ki temelji na izvršljivem izvršilnem naslovu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 26. 7. 2001, s katerim je prvostopni davčni organ zavrgel pritožbo tožnika zoper rubežni zapisnik z dne 22. 3. 2001. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da po določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, dalje: ZDavP) pritožba zoper rubežni zapisnik ni dopustna. 65. člen ZDavP ureja elemente rubežnega zapisnika in pravnega pouka ne predvideva. 45. člen navedenega zakona pa določa, da se dolžnik lahko pritoži proti sklepu o prisilni izterjavi in drugim sklepom, izdanim v postopku prisilne izterjave v osmih dneh od vročitve sklepa. Tudi iz ostalih določb ZDavP ni razvidno, da bi zakon dovoljeval pritožbo zoper rubežni zapisnik. Tudi po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se na podlagi 5. odstavka 1. člena ZDavP uporablja glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so s tem zakonom drugače urejena, pritožba zoper rubežni zapisnik ni dovoljena. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odmerno odločbo za davek na dodano vrednost in na sklep o prisilni izterjavi pa tožena stranka tožnici pojasni, da se v tem postopku presoja samo pravilnost sklepa, ki ga je prvostopni organ izdal v zvezi s pritožbo zoper rubežni zapisnik.

Tožnica zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, saj se z njo ne strinja in meni, da je nezakonita. Stališče tožene stranke, da pritožba zoper rubežni zapisnik ni dovoljena, ni pravilno, saj Ustava Republike Slovenije daje državljanom pravico do pritožbe zoper vsako odločbo oziroma akt državnih organov, torej tudi davčnih, enako pa dovoljuje tudi Zakon o splošnem upravnem postopku in ZDavP. Tako bi bilo potrebno pritožbo tožnice zoper rubežni zapisnik vsekakor obravnavati in o njej meritorno odločati, ne pa je zavreči. Tožnica poudarja, da ji je izterjevalec dne 22. 3. 2001 izročil odločbo z dne 15. 11. 2000, sklep o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja z dne 1. 3. 2001 in zarubil osnovna sredstva v gostinskem lokalu P, J cesta 46, kraj A, zato je bila pritožba vložena pravočasno. Izterjevalec je tudi ni nič vprašal, če je oprema lokala njena last. Ta oprema je namreč last AA na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 27. 2. 2001 in je bil zato rubež nezakonit. Sklep o prisilni izterjavi je pomanjkljiv, saj ne vsebuje podatka, katero premoženje in na katerem naslovu se bo dolžnici zarubilo, zato je potrebno sklep razveljaviti. Tudi odločba o odmeri davka na dodano vrednost z dne 15. 11. 2000, ki naj bi bila pravni temelj in izvršilni naslov predmetne izvršbe, še ni pravnomočna. Mesečne obremenitve obveznosti plačila davka na dodano vrednost v zneskih več kot 300.000,00 SIT so absolutno pretirane in nimajo osnove v preteklem in sedanjem prometu tožnice. Glede na to bi davčni organi morali njeno pritožbo zoper rubežni zapisnik obravnavati in o njej vsebinsko odločiti. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke kot nezakonito razveljavi (pravilno: odpravi) ter vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu prijavil svojo udeležbo z dopisom z dne 11. 1. 2002. Tožba ni utemeljena.

Sodišče po pregledu upravnih spisov ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna, zanjo pa je tožena stranka navedla tudi pravilne razloge, zato se sodišče v celoti sklicuje nanje in jih v tej sodbi ne ponavlja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS).

Tožnica se neutemeljeno sklicuje na Ustavo in njeno kršitev, v posledici česar naj bi bila izpodbijana odločba nezakonita. Ustava Republike Slovenije v 25. členu res določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Zapisnik o opravljenem rubežu pa ni odločba oziroma tak akt državnih organov, ki bi odločal o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih zavezanca v izvršilnem postopku, ampak je zapis o poteku rubeža, ki temelji na izvršljivem izvršilnem naslovu. Glede na tako ureditev po presoji sodišča tožena stranka z izpodbijano odločbo ni kršila pravice davčne dolžnice - tožnice o pravici do pravnega sredstva. Kot izhaja iz upravnih spisov, je tožnica vložila pritožbo zoper sklep o izvršbi, vendar je to predmet drugega postopka, ne pa predmetnega upravnega spora, kjer se obravnava dopustnost pritožbe zoper rubežni zapisnik.

Tožbeni ugovor, da izterjevalec tožnice ni vprašal, ali je oprema lokala njena last, je v tem postopku neupošteven. Tožnica bi morala že takoj ob sestavi zapisnika o rubežu izjaviti, da osnovna sredstva niso njena last (68. člen ZDavP), saj ni dolžnost izterjavalca, da pri rubežu ugotavlja, čigava last so predmeti, ki se nahajajo v poslovnih prostorih dolžnika. Iz zapisnika o rubežu, ki se nahaja v upravnih spisih je razvidno, da tožnica ni imela na rubežni zapisnik nobene pripombe in ni ugovarjala lastništvu osnovnih sredstev kljub temu, da je v zapisniku izrecno zapisano, da so zarubljena osnovna sredstva (po seznamu osnovnih sredstev) last dolžnice - tožnice. Ugovori tožbe, ki se nanašajo na odločbo o odmeri davka na dodano vrednost in na sklep o izvršbi pa niso predmet tega upravnega spora, saj je zoper oba akta tožnica, kot izhaja iz upravnih spisov, vložila pritožbi, ki ju je vsako posebej davčni organ tudi obravnaval. Ugovor, da je pritožba zoper rubežni zapisnik vložena pravočasno, je brez pomena, saj je bila pritožba zavržena s strani prvostopnega organa, ker ni dovoljena, ne pa, ker ne bi bila pravočasna. Pravno nepomemben je tudi ugovor, da odločba o odmeri davka na dodano vrednost ni pravnomočna, saj se v davčnem postopku izvršujejo prvostopne odločbe (20. člen ZDavP).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.