Jedro

Sodišče lahko v predmetnem upravnem sporu presoja le zakonitost in pravilnost izdanega izpodbijanega sklepa o izreku denarne kazni, ne pa tudi inšpekcijske odločbe, niti sklepa o dovolitvi izvršbe.

Odločilno dejstvo za izdajo izpodbijanega sklepa je, da tudi v naknadno, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljenem roku (15 dni po vročitvi sklepa o dovolitvi izvršbe) za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe, ta ni bila izvršena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom z dne 28. 10. 2020 odločil, da mora tožnica kot zavezanka v roku 30 dni po vročitvi sklepa plačati denarno kazen v znesku 10.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom istega organa z dne 10. 7. 2020 (1. točka izreka). Tožnici je zagrozil z novo denarno kaznijo v znesku 20.000,00 EUR, če tudi v dodatnem roku 15 dni po vročitvi sklepa ne bo z dela parcele 2306/1 k.o. ..., med železniškim tirom in strugo potoka, odstranila odpadkov lesa, ki jih tam predhodno skladišči, in jih oddala drugemu zbiralcu odpadkov ali izvajalcu obdelave odpadkov (2. točka izreka). Odločil je, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršbe (3. točka izreka) ter da v postopku niso nastali posebni stroški (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je podlaga zanj prvostopenjski sklep o dovolitvi izvršbe z dne 10. 7. 2020, s katerim je bilo tožnici kot zavezanki zagroženo z denarno kaznijo v višini 10.000,00 EUR, če obveznosti naloženih z odločbo z dne 5. 3. 2020, ne bo izpolnila v naknadnem roku 15 dni po vročitvi sklepa. Ker je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnica svoje obveznosti tudi v naknadnem roku ni izpolnila, je ravnal v skladu z 298. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tožnici na podlagi 157.b člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) naložil v plačilo denarno kazen v višini 10.000,00 EUR.

3. Toženka je kot drugostopenjski organ tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnila.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. V njej zatrjuje, da je vse odpadke, ki jih je sprejela kot zbiralec odpadkov, predhodno skladiščila na urejenih površinah zbirnega centra, v skladu s predpisi in načrtom zbiranja odpadkov. Nasprotuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da na območju med železniškimi tiri in strugo potoka predhodno skladišči lesene odpadke. Ne gre namreč za odpadke, temveč za star les in lesne komponente, ki jih ne namerava zavreči. Tožnica jih ni prevzela na prehodno skladiščenje v zbirni center kot odpadke, zato tudi njihovo skladiščenje ne more biti predmet določil o ravnanju z odpadki in njihovem zbiranju. Skladiščeni so kot material za izdelke in pol-izdelke iz starega in rabljenega lesa, torej z namenom nadaljnje uporabe in prodaje, kar pa ne ustreza definiciji odpadka po ZVO-1. Navaja, da je izvršila ukrepe, povezane z odstranitvijo odpadkov iz zbirnega centra, ki ji jih je naložil prvostopenjski organ, nasprotuje pa zahtevi za odstranitev materialov in predmetov, za katere trdi, da niso odpadek. Večino skladiščenega materiala, ki ga je prvostopenjski organ napačno opredelil kot odpadek, je kupila in na lokaciji skladišči druga družba in ne tožnica. Smiselno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

**Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je 20. 4. 2023 na podlagi prve alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, ter ga vročilo strankam.

**K I. točki izreka**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet upravnega spora je sklep o denarni kazni z dne 28. 10. 2020, s katerim je prvostopenjski organ tožnici izrekel denarno kazen v znesku 10.000,00 EUR, ki ji je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 10. 7. 2020 v zvezi z inšpekcijsko odločbo z dne 5. 3. 2020, in ji zagrozil z novo denarno kaznijo v znesku 20.000,00 EUR, če tudi v dodatnem roku 15 dni ne bo izvršila naložene obveznosti iz inšpekcijske odločbe z dne 5. 3. 2020. Sodišče v obravnavani zadevi presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa po stanju v času njegove izdaje, to je na dan 28. 10. 2020. 9. Izpodbijani sklep je izdan v postopku upravne izvršbe. Zaradi ugotovljenih nepravilnosti v zvezi z ravnanjem z odpadki na parceli št. 2306/1 k.o. ... je bilo tožnici kot inšpekcijski zavezanki v 2. točki izreka inšpekcijske odločbe z dne 5. 3. 2020 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba oziroma izvršilni naslov) naloženo, da mora v roku enega meseca po vročitvi odločbe z dela parcele št. 2306/1 k.o. ..., med železniškim tirom in strugo potoka, odstraniti lesne odpadke, ki jih tam predhodno skladišči in jih oddati drugemu zbiralcu odpadkov ali izvajalcu obdelave odpadkov.

10. Ker tožnica po preteku roka ni izpolnila naložene obveznosti, je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe z dne 10. 7. 2020 (v nadaljevanju sklep o dovolitvi izvršbe) in z njim zagrožena denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR, če tudi v dodatnih 15 dneh po vročitvi sklepa ne bo v celoti izpolnila z inšpekcijsko odločbo naložene obveznosti. Ta rok je potekel 31. 7. 2020, kar med strankama ni sporno.

11. Sklep o dovolitvi izvršbe je bil izdan na podlagi prvega odstavka 298. člena v ZUP, ki določa, da če je zavezanec dolžan kaj storiti (v obravnavanem primeru je bila tožnica dolžna izvršiti obveznost odstraniti odpadke do določenega roka), pa ravna v nasprotju s to obveznostjo (tožnica do roka obveznosti ni izpolnila), prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Denarne kazni so namenjene zagotovitvi spoštovanja izvršilnih naslovov. Z njimi se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi teh (zagroženih ali izrečenih) kazni naknadno vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Zagrožena denarna kazen je torej prisilno sredstvo, za njen izrek pa zadostuje že objektivna neizpolnitev z izvršljivo odločbo naložene obveznosti.

12. Drugi odstavek 298. člena ZUP določa, da organ najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku, če pa dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen izreče. V obravnavani zadevi se je izrekla z izpodbijanim sklepom. Tožnici je prvostopenjski organ zagrozil z denarno kaznijo z 2. točko izreka sklepa o dovolitvi izvršbe. Z njim je bil tožnici določen naknadni rok za izvršitev obveznosti 15 dni od vročitve sklepa o dovolitvi izvršbe.

13. Tožnica v tožbi uveljavlja, da se na območju parc. št. 2306/1, k.o. ... ne nahajajo lesni odpadki. Tožnica namreč meni, da skladiščeni predmeti niso odpadki, temveč star les in lesne komponente, ki jih ne namerava zavreči, in so skladiščeni kot material za izdelke in pol-izdelke iz starega in rabljenega lesa, torej z namenom nadaljnje uporabe in prodaje.

14. S temi tožbenimi navedbami pa tožnica pravzaprav izpodbija samo pravilnost izrečenega inšpekcijskega ukrepa, ne pa ugotovitve prvostopenjskega organa ob kontrolnem pregledu 6. 10. 2020, da se na spornem območju območju parc. št. 2306/1, k.o. ... še vedno nahajajo omenjeni predmeti. Sodišče tožnici zato pojasnjuje, da se v postopku upravne izvršbe ne presoja več zakonitost izvršilnega naslova, ki se izvršuje s predmetno upravno izvršbo. V postopku izvršbe skladno z 292. členom ZUP niso dovoljeni vsebinski ugovori, ki se nanašajo na pravilnost izdane inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova), ki se izvršuje. Prav tako niso dovoljeni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost sklepa o dovolitvi izvršbe. Tožnica bi lahko, če je po prejemu inšpekcijske odločbe, menila, da gre za nepravilno in nezakonito odločitev, uporabila redno pravno sredstvo in zoper njo vložila pritožbo, zoper dokončno inšpekcijsko odločbo pa tudi tožbo v upravnem sporu pred tukajšnjim sodiščem, ki bi presojalo njeno pravilnost in zakonitost. Vendar tega tožnica ni storila. Sodišče pa v tem upravnem sporu zakonitosti izvršilnega naslova glede na 292. člen ZUP ne more presojati, saj je predmet spora izpodbijani sklep o izreku denarne kazni in ne izvršilni naslov oziroma sklep o dovolitvi izvršbe.

15. Povedano drugače: sodišče lahko v predmetnem upravnem sporu presoja le zakonitost in pravilnost izdanega izpodbijanega sklepa o izreku denarne kazni, ne pa tudi inšpekcijske odločbe, niti sklepa o dovolitvi izvršbe.

16. Odločilno dejstvo za izdajo izpodbijanega sklepa je, da tudi v naknadno, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljenem roku (15 dni po vročitvi sklepa o dovolitvi izvršbe) za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe, ta ni bila izvršena. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je inšpektor pri kontrolnem pregledu 6. 10. 2020, ki je bil opravljen po poteku naknadnega roka za izpolnitev naložene obveznosti iz inšpekcijske odločbe, ugotovil, da tožnica še vedno ni odstranila vseh odpadkov, ki jih je skladiščila na spornem območju med železniškim tirom in strugo potoka na parc. št. 2306/1, k.o. ... Prvostopenjski organ je zato ravnal pravilno, ko je na podlagi te ugotovitve na podlagi 298. člena ZUP izdal izpodbijani sklep, v katerem je tožnici izrekel zagroženo denarno kazen in ji zagrozil z novo, višjo denarno kaznijo.

17. Sodišče zavrača tožbene navedbe, da odločba upravnega organa ni ustrezno obrazložena, saj po pojasnjenem iz obrazložitve odločb upravnih organov izhaja vse potrebno za uporabo 298. člen ZUP. Prav tako sodišče zavrača tudi tožbene trditve, da je odločitev inšpektorja arbitrarna, pristranska in subjektivna. Ravnanje inšpektorja je jasno določeno. Po določbi 157.b ZVO-1 znaša denarna kazen v primeru, kadar inšpektor določi način izvršbe inšpekcijskega ukrepa s prisilitvijo za pravno osebo ali samostojnega podjetnika posameznika in posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, od 10.000 do 100.000 EUR. Tožnici je bila torej izrečena najnižja denarna kazen, ki jo predvideva zakon in je v mejah predpisane kazni. Po denarni kazni pa je bilo treba poseči, ker sama izdaja inšpekcijske odločbe ni dosegla svojega namena. Tožnica kljub dodatnem roku iz sklepa o dovolitvi izvršbe ni izpolnila ukrepa, naloženega z izvršljivo inšpekcijsko odločbo.

18. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, ter da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

19. Sodišče je skladno s tretjim odstavkom 58. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker na narok za glavno obravnavo, razpisan za 6. 6. 2023, čeprav sta jima bili vabili pravilno in pravočasno vročeni, ni prišla nobena od strank.

20. Ker se tožnica naroka za glavno obravnavo neopravičeno ni udeležila, sodišče v zvezi z njenimi tožbenimi sklicevanji in pozivanji sodišča na pridobitev dodatnih mnenj, evidenčnih listov, izdanih s strani družbe A., d. o. o., potrdil o odkupu, vpogled v evidence, vpogled v spletno stran ... in pregled stanja na terenu, ni moglo preveriti, ali so to tožničini dokazni predlogi, katera dejstva dokazuje z njimi, ali so ta dejstva relevantna za odločitev v tem upravnem sporu in zakaj listin, na katere se sklicuje, ni predložila v upravnem postopku oziroma upravnem sporu.

21. Dokazni predlogi za pridobitev dodatnih mnenj, vpogled v evidence in pregled stanja na terenu so tako ostali nekonkretizirani, čeprav je bila tožnica v skladu z 212. in 213. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v tožbi dolžna navesti, katera za odločitev relevantna dejstva dokazuje s posameznim dokazom. Tožnica bi morala dokaze v skladu s prvim odstavkom 226. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tudi predložiti, kar zaradi načela neposrednosti in kontradiktornosti velja tudi za vpogled v spletne strani in evidence. Poleg tega je dokazni predlog z vpogledom v spletno stran ... za odločitev v obravnavani zadevi tudi nerelevanten, če želi tožnica z njim dokazovati, da na spornem zemljišču ne skladišči odpadkov, temveč star les in lesne komponente, ki jih ne namerava zavreči. Kot že pojasnjeno to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, temveč se nanaša na ugotovitve iz inšpekcijske odločbe, ki ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

**K II. točki izreka**

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.