Jedro

S trditvijo, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil pod močnim vplivom alkohola ter na mah, izzvan z grobimi žalitvami oškodovanke, zagovornik obdolženca skuša prikazati drugačno dejansko stanje storjenega kaznivega dejanja. Iz tega razloga pa po določilu 2.odst. 420.čl. ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. A.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 11.6.1999 zoper obd. A.H. odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 14.6.1999 pritožbo zagovornika obdolženca, vloženo zoper sklep o odreditvi pripora, zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik obd. A.H. je dne 21.6.1999 priporočeno po pošti vložil zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti (istega dne je vložil tudi pritožbo zoper sklep o uvedbi preiskave, katero je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom z dne 22.6.1999 zavrnilo kot neutemeljeno), v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 20. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sklep o odreditvi pripora ter sklep, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep o odreditvi pripora.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, ker je v obrazložitvi sklepa natančno obrazloženo, da je obd. A.H. utemeljeno osumljen kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ ter da so natačno navedene in obrazložene tudi vse okoliščine, ki utemeljujejo odločitev o obstoju ponovitvene nevarnosti, prav tako pa tudi okoliščine, ki utemeljujejo, da za preprečitev ponovitvene nevarnosti ni bilo mogoče uporabiti milejšega ukrepa.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje, v katerem živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Okoliščine, iz katerih izhaja realna nevarnost, da bi obd. A.H. na prostosti ponovil kaznivo dejanje zoper življenje in telo, je sodišče ugotovilo in jih v razlogih pravnomočnega sklepa tudi obrazložilo. Res je sicer, da je v sklepu o odreditvi pripora navedeno, da iz ovadbe organov za notranje zadeve izhaja, da je bil obdolženec že večkrat obravnavan zaradi kaznivih dejanj in prekrškov z elementi nasilja, vendar pa ta okoliščina ni bila upoštevana v zvezi z odločitvijo o odreditvi pripora. Iz razlogov sklepa o odreditvi pripora namreč izhaja, da je sodišče pri ugotovitvi obstoja ponovitvene nevarnosti upoštevalo težo kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita, ter način storitve kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil sredi belega dne na škodo T.B., ter dejstvo, da je kaznivo dejanje očitno posledica neurejenih sosedskih odnosov z oškodovanko, ter da je obdolženec v konfliktih tudi z drugimi sosedi. Upoštevalo pa je tudi grožnje, ki naj bi jih obdolženec po prijetju izrekel na policijski postaji, saj iz uradnega zaznamka z dne 10.6.1999 izhaja, da je obdolženec oškodovanki grozil z umorom. Pri tem ni odveč opozoriti na zagovor obdolženca, ko je povedal, da ne izključuje, da je take grožnje izrekel, da pa se tega zaradi vinjenosti ne spominja. Ni torej mogoče pritrditi stališču zagovornika, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj so v razlogih pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora pojasnjene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prišlo do ugotovitve, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec ponovil kaznivo dejanje oziroma storil kaznivo dejanje, s katerim je grozil. S trditvijo, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil pod močnim vplivom alkohola ter na mah, izzvan z grobimi žalitvami oškodovanke, zagovornik obdolženca skuša prikazati drugačno dejansko stanje storjenega kaznivega dejanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Utemeljena tudi ni njegova navedba, da v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora ni določno navedeno, za ponovitev katerega delikta naj bi bila pri obdolžencu izkazana ponovitvena nevarnost. V pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora je namreč pojasnjeno, da bi bila v primeru, če zoper obdolženca ne bi bil odrejen pripor, glede na njegove grožnje, izrečene na policijski postaji, ogrožena varnost ljudi, torej tudi oškodovane T.B. Res je sicer, kar zagovornik obdolženca v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, mogoče po določilu 1. odstavka 199.a člena ZKP odrediti hišni pripor tudi v primeru, če obstajajo razlogi iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Vendar pa je v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora tudi pojasnjeno, da je glede na način storitve kaznivega dejanja ter glede na izrečene grožnje obdolženca mogoče ponovitveno nevarnost odpraviti le z odreditvijo pripora, ne pa z milejšim ukrepom, to je z odreditvijo hišnega pripora. Sodišče je torej ugotovilo, da je zaradi varnosti ljudi neogibno potrebno odrediti zoper obdolženca pripor. Zato tudi ni mogoče pritrditi stališču obdolženčevega zagovornika, da je bilo z odreditvijo pripora kršeno določilo 20. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane zatrjevane kršitve zakona in Ustave Republike Slovenije. Zato je zahtevo zagovornika obd. A.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).