Jedro

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče RS razveljavilo določbo Odloka v delu, ki določa osnovo za odmero nadomestila za trgovino z motornimi gorivi. Po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno kar se smiselno uporablja tudi v primerih, ko ustavno sodišče razveljavi protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise ali splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil. Ker navedena določba Odloka ne more biti več podlaga pri odločanju o zadevi, o kateri na dan, ko je razveljavitev začela učinkovati, še ni bilo pravnomočno odločeno, je sodišče tožbi ugodilo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A., Izpostava A. z dne 27.12.2002, s katero je bilo tožeči stranki za leto 2002 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V obrazložitvi tožena stranka navaja določbe Zakona o stavbnih zemljiščih in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Nova Gorica, na katerih temeljita prvostopenjska in sedaj izpodbijana odločba. Posebej navaja določbe družbenega dogovora o usklajevanju meril in območij na katerih se plačuje nadomestila, v skladu s katerim je bila ob upoštevanju posebne ugodnosti določeno število točk za trgovino z motornimi gorivi v višini 2500 točk. Meni, da neenakost, ki se s tem vzpostavlja med dejavnostjo trgovine na drobno in debelo in dejavnostjo trgovine z motornimi gorivi, sama po sebi ni v nasprotju z načelom enakosti in tudi ne v nasprotju z veljavnimi določili Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Nova Gorica. Vrednost točke je prav tako določena z občinskim odlokom, in se valorizira z indeksom cen življenjskih potrebščin. Vrednost točke je bila uporabljena pravilno, s tem pa tožena stranka zavrača očitke tožeče stranke, da je višina nadomestila previsoka, saj presega ceno tržne vrednosti kvadratnega metra na najboljših lokacijah v občini. Kot neupoštevne zavrača tudi navedbe tožeče stranke o tem, da je bil pred Ustavnim sodiščem RS sprožen postopek ugotovitve nezakonitosti oziroma neustavnosti spornega odloka, ter da je Ustavno sodišče RS v primerljivi zadevi odločilo, da daje odlok neuravnoteženo podlago za razlikovanje med subjekti, ki opravljajo dejavnost trgovine. Kot navaja tožena stranka je bil namreč Odlok razveljavljen le v delu, ki se nanaša na brezcarinske prodajalne, tožena stranka pa sama ni pristojna ugotavljati skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z zakonom.

Tožeča stranka se v tožbi zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava z izpodbijano odločbo ne strinja. Kljub temu, da je Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Nova Gorica, na katerem temelji izpodbijana odločba, še v veljavi, bi bilo po njenem mnenju potrebno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-355/98, s katero je le-to razveljavilo del odloka v primerljivi zadevi.

Enake razloge kot so bili upoštevani glede nerazumljivo visoke obremenitve trgovine v brezcarinskih prodajalnah, tožeča stranka uveljavlja pred Ustavnim sodiščem RS tudi glede trgovine z motornimi gorivi ter ponovno poudarja, da bi takšne razloge moralo upoštevati tudi sodišče pri obravnavi konkretne zadeve. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, odloči o povrnitvi stroškov postopka ter odloči tudi o povrnitvi že zarubljenih sredstev z računa tožeče stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je, kot zastopnik javnega interesa, v skladu z določbo 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS) prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka sodišču sporoča, da je Ustavno sodišče RS sporni del Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Nova Gorica razveljavilo, s čimer je odpadla podlaga za izdajo izpodbijane in prvostopenjske odločbe. Ponovno urgira na povrnitev že zarubljenih sredstev, saj ji s tem nastaja škoda.

Tožba je utemeljena.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih je v obravnavani zadevi sporna odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v letu 2002 za objekte tožeče stranke, in sicer bencinski servis v izmeri 182m2, zunanja prodajna površina v izmeri 252 m2, bife v izmeri 53 m2 in gostinska terasa v izmeri 33m2 v B. Odmera je bila opravljena na podlagi določil Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica (Uradno glasilo 10/97, 2/99, 19/99, Uradne objave-Oko 24/00,1/02; v nadaljevanju: Odlok). Iz tožbenih navedb pa smiselno izhaja, da je za tožečo stranko sporna uporaba določbe 10. člena Odloka, ki v 3. alinei 3. točke v delu B. tabele določa število točk za dejavnost trgovine z motornimi gorivi (G/50.5) v posameznih conah (opredeljenih v 11. členu Odloka). Kot je v pripravljalni vlogi že opozorila tožeča stranka, je med upravnim sporom Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-158/02 z dne 20.5.2004, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 62/04, razveljavilo zgoraj navedeno določbo 10. člena Odloka v delu, ki določa osnovo za odmero nadomestila za trgovino z motornimi gorivi. S tem pa je bila razveljavljena pravna podlaga, na kateri temeljita tako prvostopna kot izpodbijana odločba. Po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ta določba se smiselno uporablja tudi v primerih, ko ustavno sodišče razveljavi protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise ali splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil (določba 3. odstavka 45. člena ZUstS).

Ker navedena določba Odloka ne more biti več podlaga pri odločanju o zadevi, o kateri na dan, ko je razveljavitev začela učinkovati, še ni bilo pravnomočno odločeno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v skladu s 4. točko 1. odstavka 60. člena ZUS in zadevo v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Po določbi 1. odstavka 63. člena ZUS odloči sodišče s sodbo, s katero se izpodbijani upravni akt odpravi, tudi o zahtevku tožeče stranke, da se ji vrnejo vzete stvari ali povrne škoda. Če odločitev o zahtevku zahteva ugotavljanje dejstev, ki bi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu, lahko sodišče napoti tožečo stranko, naj uveljavlja svoj zahtevek v pravdi (2. odstavek 63. člena). Ker tožeča stranka za svoj zahtevek na povrnitev zarubljenih sredstev s svojega računa ni predložila nobenih konkretnih podatkov, je sodišče ocenilo, da bi ugotavljanje navedenih dejstev pomenilo bistveno podaljšanje postopka v upravnem sporu oziroma da pogoji za takšno odločitev niso izpolnjeni. Pa tudi sicer bo potrebno odločati o vrnitvi zarubljenih sredstev v upravnem postopku, saj se v adhezijskem postopku v upravnem sporu lahko uveljavlja le povrnitev škode, povzročene z izvršitvijo spornega akta, višina le-te pa v primeru, ko je odločanje o zadevi vrnjeno v ponovni upravni postopek, praviloma niti ni znana in je tudi tožeča stranka v tem sporu ne navaja.

Tudi zahtevi za povrnitev stroškov postopka sodišče ni ugodilo, ker ne gre za spor iz 1. odstavka 23. člena ZUS, pogoji za odločanje po 3. odstavku istega člena pa tudi niso podani.