Jedro

Uvrstitev poškodb v ustrezno skupino Fischerjevega sistema je namenjena primerjavi dosojenih odškodnin, glede na podobno težo poškodb. Glede na opise poškodb, ki so zajeti v III. in IV. skupini, kakor so razvidni iz informatizirane baze NEGM, je očitno, da konkretni primer (tožnik je utrpel udarnino desne rame, udarnino desne dlani, vnetje obsklepnega mešička pod deltoideusom in znake utesnitve pod akrpmionom) sodi v III. skupino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (drugi odstavki točk I., II., III. in V. ter točki IV. in VI izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku solidarno plača odškodnino za negmotno škodo v znesku 2.391,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2009 dalje do plačila (prvi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za plačilo 27.408,99 EUR in za plačilo zakonskih zamudnih obrestmi že od 7. 7. 2009 dalje (drugi odstavek točke I izreka). Toženima strankama je naložilo, da tožniku solidarno povrneta materialno škodo iz naslova potrebe po tuji pomoči v znesku 2.470,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2010 dalje do plačila (prvi odstavek točke II izreka), zavrnilo pa je višji zahtevek za plačilo 2.430,00 EUR (drugi odstavek točke II izreka). Toženima strankama je naložilo, da tožniku solidarno povrneta materialno škodo iz naslova zdravljenja v znesku 38,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2009 dalje do plačila (prvi odstavek točke III izreka), zavrnilo pa je višji zahtevek za plačilo 213,20 EUR in za plačilo zakonskih zamudnih obresti že od 7. 7. 2009 (drugi odstavek točke III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku od 1. 10. 2010 dalje mesečno solidarno izplačevati znesek 150,00 EUR za stroške potrebene tuje pomoči, in sicer do vsakega 10. dne v tekočem mesecu v naprej, tako da do pravnomočnosti sodbe natečene zneske, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje, plačata v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu, v primeru zamude pa prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (točka IV izreka). Toženima stranka je naložilo, da tožniku solidarno plačata znesek 657,37 EUR na račun natečenih zamudnih obresti na izplačano delno odškodnino z zakonskimi zamudnimi obresti od 13. 9. 2010 dalje do plačila (prvi odstavek točke V izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo 73,51 EUR pa je zavrnilo (2. odstavek točke V izreka). Toženima strankama je naložilo, da tožniku solidarno povrneta stroške postopka v višini 263,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila (točka VI izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne omenja trajnih funkcionalnih posledic, ki jih je tožniku zapustila delovna nezgoda, kakor tudi ne ugotovitev izvedenca, da je bil tožnik delovno povsem nesposoben med aktivnim zdravljenjem, da je bil z odločbo invalidske komisije spoznan za delovnega invalida III. kategorije in da je bil premeščen na drugo delovno mesto. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikovo poškodbo potrebno uvrstiti med srednje hude poškodbe rok in ramenskega obroča po Fischerjevi klasifikaciji je posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in je v nasprotju z dokazi na katere se sodišče prve stopnje sicer sklicuje. Navedba sodišča prve stopnje, da stranke niso nasprotovale objektivizaciji telesnih bolečin, kot jih je podal izvedenec, je dejansko točna, vendar pa to ne pomeni, da sodišče ni dolžno kritično presoditi mnenja in drugih izvedenih dokazov. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da je tožnik hude telesne bolečine trpel od škodnega dogodka do operacije, torej polnih 5 mesecev in ne le 4 dni kakor bi bilo sklepati iz stališča izvedenca, ki kot hude bolečine šteje le tiste, ki jih je tožnik moral blažiti v obliki injekcij ali infuzij. Odmera odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem v znesku 8.791,29 EUR je zato posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kakor tudi zmotne uporabe materialnega prava. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, odmerjena odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne dosega pravične denarne odškodnine. Enako velja tudi za odmerjeno odškodnino za pretrpljeni strah. Glede obsega potrebne tuje pomoči se sodišče prve stopnje ni oprlo na mnenje izvedenca, zdravstveno dokumentacijo, tožbene trditve in izpoved tožnika, temveč je brez kakršnekoli dejanske podlage odločilo, da je tožnik tujo pomoč v trajanju 2 uri dnevno potreboval le 4 tedne po nezgodi in 4 teden po operaciji, v preostalem času zdravljenja in do 13. 4. 2010, to je za 26 mesecev, pa naj bi pomoč potreboval le še pri zahtevnejši osebni negi in drugih opravilih, ki so vezana na obojeročno spretnost, prenašanje bremen z desno roko in delo nad višino rame in sicer v povprečnem trajanju 0,5 ure dnevno. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je tožnik še vedno vezan na pomoč drugih, vendar pa ocenjuje, da ta pomoč spada v okvir običajne oskrbe, ki so si jo medsebojno dolžni nuditi družinski člani in mu zato odškodnina za v bodoče ne pripada. Odločitev sodišče prve stopnje je arbitrarna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi tudi rentnemu zahtevku tožnika za potrebno tujo pomoč. Tožnik je do potrebnih stroškov tuje pomoči upravičen ne glede na to, kdo takšno pomoč nudi in tudi v primeru, ko ta pomoč ni bila plačana, kot je že velikokrat odločilo tudi Vrhovno sodišče RS. Sodišče prve stopnje ni navedlo na katero konkretno določbo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 15/1976 s spremembami) je oprlo svojo odločitev, zato je takšna odločitev neobrazložena in je ni moč preizkusiti. Nobena od določb ZZZDR ne nalaga in ne more naložiti zakoncu obveznosti, da namesto povzročitelja odpravlja škodo in še manj, da je povzročeno škodo dolžan opravljati brezplačno. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje kršilo tudi pravico tožnika do enakosti pred zakonom v smislu določbe 14. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I) saj je o pravici tožnika do pripadajoče rente za potrebno tujo pomoč odločilo diskriminatorno, glede na njegovo osebno okoliščino, to je zakonski stan. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku ne prizna stroškov za zastopanje v zvezi z vložitvijo odškodninskega zahtevka. Ti stroški niso bili le potrebni, temveč tudi bistveni za odločanje v tem sporu in bi jih sodišče prve stopnje moralo priznati kot poseben strošek tožnika. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik z zahtevkom uspel le v višini 13,52 %, saj bi moral upoštevati tudi tisti del odškodnine, ki je bila tožniku plačana kot nesporna. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotoviti, da je tožnik z zahtevkom za plačilo negmotne škode uspel v višini 43,6 %, z zahtevkom za plačilo materialne škode praktično v celoti ter z zahtevkom za potrebno tujo pomoč v višini 50,40 % torej, skupno v višini 50 %. Pri ugotavljanju uspeha v sporu sodišče tudi ne bi smelo upoštevati kapitalizirane rente za tujo pomoč za obdobje 3 let, saj ta kapitalizacija služi le za oceno vrednosti spornega predmeta in plačilo sodne takse. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da ugodi tudi preostalemu delu tožbenega zahtevka, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču v novo sojenje.

Obe toženi stranki sta odgovorili na pritožbo tožnika in predlagali, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbo, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena ob bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ne omenja trajnih funkcionalnih posledic, ki jih je tožniku zapustila poškodba, kakor tudi ne ugotovitve izvedenca, da je bil tožnik delovno nesposoben med aktivnim zdravljenjem ter da je bil spoznan za delovnega invalida III. kategorije, je možno razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, tako v okviru navajanja razlogov za dosojeno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine in zmanjšanje življenjske aktivnosti navaja, česa vsega tožnik zaradi poškodbe ne more več opravljati. Temu v okviru tudi navaja, da je tožnik pred poškodbo opravljal delo operaterja komarne kabine, sedaj pa v skladu s svojimi zmožnostmi sadi in zaliva rože, pleve ter pometa dvorišče, kar pomeni, da je upoštevalo dejstvo, da je tožnik delovni invalid III. kategorije, zaradi česar ne more opravljati svojega dosedanjega dela. V okviru odločitve o odškodnini za negmotno škodo je sodišče prve stopnje tudi ustrezno upoštevalo dolgotrajnost zdravljenja, kar pomeni, da je upoštevalo tudi dejstvo, da tožnik v tem času ni bil sposoben za delo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pritožbeno sodišče s temi ugotovitvami v celoti soglaša. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo trajanje in intenzivnost tožnikovih telesnih bolečin in drugih neugodnosti med zdravljenjem, pri čemer se je utemeljeno uprlo na ugotovitve izvedenca medicinske stroke. V zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da stranke temu delu njegovih ugotovitev niso nasprotovale. Res je sicer, da je tožnik zaslišan kot stranka, izpovedoval o večjem obsegu bolečin, kot pa jih je kasneje ugotovil izvedenec, vendar pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na časovno kasnejšo ugotovitev izvedenca, ki ji stranki nista nasprotovali. Pri oceni izpovedbe stranke je potrebno upoštevati, da je stranka neposredno zainteresirana za izid postopka in da so že zato ugotovitve izvedenca bolj nepristranske, bolj objektivne od izpovedbe stranke.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obseg trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Teh dejanskih ugotovitev pritožba niti ne izpodbija. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikove navedbe o tem, katerih opravil zaradi posledic poškodbe ne more več opravljati. V tem okviru je tudi pravilno upoštevalo, da je tožnik zaradi posledic poškodbe sedaj zaposlen na drugem delovnem mestu, saj svojega prejšnjega dela ne more več opravljati.

Sodišče prve stopnje se glede obsega potrebne tuje pomoči utemeljeno ni oprlo zgolj na neprepričljive trditve tožnika, da je tistih del, ki jih doma ne zmore več sam, vsakodnevno od 3 do 4 ure. Gre za očitno pretiravanje, saj nenazadnje tožnik hodi tudi v službo. Zato je sodišče prve stopnje ob upoštevanju ugotovitev izvedencev o tem, za katera opravila tožnik ni bil sposoben utemeljeno ocenilo, da je tožnik tujo pomoč v trajanju 2 uri dnevno potreboval le 4 tedne po nezgodi in 4 tedne po operaciji, s tem, da mu je bila v času hospitalizacije, to je 4 dni, ta pomoč zagotovljena v bolnišnici. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik v preostalem času zdravljenja do 13. 4. 2010, ko je bil opravljen zadnji pregled pri kirurgu, tujo pomoč in postrežbo potreboval le še pri zahtevnejši osebni negi in drugih opravilih, ki so vezana na obojeročno spretnost, prenašanje bremen v desnico in delom nad nivojem rame in sicer v obsegu pol ure dnevno.

Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede pretrpljenega strahu in potnih stroškov za prevoze na zdravniške preglede in fizioterapije pa pritožbo niti ne izpodbija. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede teh vprašanj.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očitna, da je tožnikovo poškodbo neutemeljeno uvrstilo med srednje hude primere (to je v III. skupino) po Fischerjevem sistemu kategorizacije telesnih poškodb, češ da bi jo moralo razvrstiti med hude primere (to je IV. skupino). Uvrstitev poškodb v ustrezno skupino Fischerjevega sistema je namenjena primerjavi dosojenih odškodnin, glede na podobno težo poškodb. Glede na opise poškodb, ki so zajeti v III. in IV. skupini, kakor so razvidni iz informatizirane baze NEGM, je očitno, da konkretni primer dejansko sodi v III. skupino.

Glede na ugotovljeni obseg fizičnih bolečin in drugih nevsečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da standardu pravične denarne odškodnine za telesne bolečine ustreza znesek 8.791,29 EUR oziroma 9 povprečnih neto plač v RS v času sojenja. Prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2011 s spremembami) namreč določa, da oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega, za strah pripada pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.

Glede na ugotovljeni obseg trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika standard pravične denarne odškodnine v celoti ustreza prisojeni znesek 10.744,91 EUR oziroma 11 povprečnih neto plač. Pri tem je v tem znesku povsem ustrezno upoštevano tudi to, da je tožnik oviran pri osebni negi in da ne more več opravljati del nad ramensko lego, to je da ne more obesiti perila ali zaves, delati z orodji, pleskati stene in stropa ter barvati okna, kar vse je bil tudi razlog, da je tožnik zahteval plačilo mesečne rente za stroške tuje pomoči. Po mnenju pritožbenega sodišča je odškodnina za nezmožnost opravljanja tega dela povsem ustrezno zajeta v odškodnini za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Pritožbeno sklicevanje na sodno prakso razvidno iz odločb Vrhovnega sodišča II Ips 474/2002 z dne 23. 10. 2003 in II Ips 167/2004 z dne 2. 12. 2004 ni povsem korektno. Tako v sodbi in sklepu II Ips 167/2004 revizijsko sodišče očitek zmotne uporabe materialnega prava veže na ugotovitev nižjih sodišč, da nega, ki sta jo starša nudila sinu ne predstavlja zgolj običajne nege in pomoči, ki jo starši nudijo svojem otroku v primeru običajnih bolezni, temveč mnogo več in da gre za delo, ki po svoji naravi presega okvir nudenja pomoči, ki so jo starši po ZZZDR dolžni nuditi svojim otrokom. Res je, da je v tej odločbi tudi citirano stališče iz literature (dr. Stojan Cigoj, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ Ur. l. SRS, Ljubljana 1978) o tem, da je bila oškodovancu priznana pravica do povračila škode za tujo pomoč, in sicer nego, tudi v primeru, ko mu je to nego dajala žena in ni imel posebnih izdatkov. Tudi sodba in sklep II Ips 474/2002 se ne nanaša na primerljivo dejansko stanje, saj je v navedeni zadevi tožnica uveljavljala, da ji najbližji sorodniki niso dolžni nuditi izjemnih uslug in da bo zaradi plačila pomoči prizadeto njeno premoženje, zaradi česar je revizijsko sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da natančno ugotovi za koliko bo prikrajšano tožničino premoženje s plačilom takšne pomoči. Vendar v vsakem primeru velja, da je oškodovanec na podlagi 2. odstavka 174. člena OZ do odškodnine v obliki denarne rente upravičen le, če pride do premoženjskega prikrajšanja, če tega ni oškodovanec nima pravice do odškodnine iz tega naslova (glej dr. Jadek, Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2003, str. 174). Pomoč, ki jo bo tožnik tudi v bodoče potreboval je minimalna in so zatrjevani primeri banalni (umivanje hrbta), zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ne gre za bodočo škodo, ki bi jo bila tožena stranka dolžna tožniku poravnati. Sicer pa ZZZDR že v uvodni določbi k poglavju o zakonski zvezi določa, da ta temelji med drugim tudi na medsebojni pomoči, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da zatrjevana tuja pomoč, ne presega tiste, ki je med družinskimi člani običajna.

Standardu pravične denarne odškodnine za pretrpljeni strah v celoti ustreza dosojeni znesek 976,81 EUR, kar predstavlja 1 povprečno neto plačo. Tožnik se pritožuje zoper celotni zavrnilni del izpodbijane sodbe, kar pomeni, da se pritožuje tudi v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da zavrne višji zahtevek za povrnitev potnih stroškov, nastalih v zvezi z zdravljenjem, ter da zavrne zahtevek za plačilo 73,51 EUR iz naslova zamudnih obresti na delno izplačano odškodnino. Pritožba glede tega dela izpodbijane sodbe ne navaja ničesar, zato je ta del izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo le v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Višji zahtevek iz naslova povrnitve prevoznih stroškov je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, ob ugotovitvi, koliko takšnih prevozov je bilo potrebno, kar pomeni, da je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo višji zahtevek. V skladu z 169. členom OZ sodišče oškodovancu prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Znesek obresti na delno izplačano odškodnino je sodišče prvo stopnje ugotovilo ob uporabi računalniškega programa za izračun zamudnih obresti, zato je utemeljeno zavrnilo, kar je tožnik zahteval več od tega izračuna.

Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje kot uspeh tožnika v tem sporu moralo upoštevati tudi odškodnino, ki jo je tožena stranka tožniku sama izplačala. To odškodnino je tožena stranka namreč izplačala še pred vložitvijo tožbe, kar pomeni, da bi tožnik to okoliščino moral upoštevati in temu prilagoditi tožbeni zahtevek. Povsem zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje posebej moralo izračunati odstotek uspeha glede vtoževane gmotne in negmotne škode, ter celotni uspeh nato izračunati glede na aritmetično sredino obeh odstotkov. Sodišče prve stopnje je uspeh strank v tem sporu pravilno ugotavljalo glede na razmerje med vtoževanim in dosojenim zneskom.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti druga tožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.