Jedro

Sodišče načeloma prepozne vloge sicer res zavrže, vendar pa pri prepoznih dopolnitvah že vloženih vlog ni nič narobe, če jih samo neformalno prezre in v obrazložitvi pojasni, zakaj jih ni upoštevalo.

V izvršilnem postopku je sodišče po načelu stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov, dokler ta ni razveljavljen, odpravljen ali spremenjen.

Stranka, ki predlaga zaslišanje priče, mora navesti, o čem naj priča, kar pomeni, da mora obrazložiti, v zvezi s katerimi konkretno uveljavljanimi navedbami bo priča izpovedovala oziroma katero konkretno dejstvo se bo s pomočjo tega dokaza ugotavljalo. Zgolj pavšalna navedba, da bodo priče potrdile „vse trditve dolžnika“, zato ne zadošča. Vrednost nedenarne terjatve je sodišče ocenilo na 4.000,00 EUR po drugem odstavku 22. člena ZOdvT, pritožba pa utemeljeno opozarja, da je s tem neupravičeno prekoračilo vrednost, ki jo je glede nedenarne terjatve navedel upnik, saj je ta višino vrednosti nedenarnega zahtevka ocenil na 2.551,02 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu 2. točke izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se stroški predloga za izvršbo znižajo še za 10,54 EUR (na 172,27 EUR), v izpodbijani 3. točki izreka pa tako, da se nadaljnji izvršilni stroški upnika znižajo za 17,57 EUR (na 219,84 EUR), sicer pa se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu 2. in 3. točke izreka ter v izpodbijanih 1., in 4. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog dolžnika za prekinitev izvršilnega postopka (1. točka izreka sklepa). Ugovoru dolžnika z dne 27. 11. 2014 je delno ugodilo in sklep o izvršbi v tretji alineji točke I.B) spremenilo tako, da se stroški predloga za izvršbo upniku odmerijo v višini 182,81 EUR, v preostalem delu pa je ugovor dolžnika zavrnilo (2. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da je dolžnik dolžan upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 237,41 EUR v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (3. točka izreka sklepa), dolžnik pa sam krije svoje stroške ugovornega in pritožbenega postopka (4. točka izreka sklepa).

2. Zoper 1., zavrnilni del 2., 3. in 4. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru dolžnika v celoti ugodi in predmetni izvršilni postopek ustavi, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe in sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1680/2007 z dne 12. 10. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1239/2013 z dne 18. 9. 2013 na upnikov predlog 6. 11. 2014 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave nedenarne in denarne terjatve. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

5. Dolžnik je v ugovoru uveljavljal, da sklepa o izvršbi ter predloga za izvršbo ni prejel, v pritožbi pa navaja, da se sodišče prve stopnje do te ugovorne navedbe ni opredelilo, zato se sklepa ne da preizkusiti. Navedbe so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje take ugovorne trditve v tretjem in četrtem odstavku druge strani sklepa zavrnilo z jasno in pravilno obrazložitvijo, da je bil sklep o izvršbi skupaj s predlogom in z vsemi prilogami dolžniku vročen s t.i. fikcijo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ) dne 4. 12. 2014 (obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi je pripeto k r. št. 6 v spisu).

6. V zvezi s tem je sodišče nadalje pojasnilo, da je bil dolžnikov ugovor z dne 27. 11. 2014 glede na datum vročitve pravočasen in ga je tudi obravnavalo, medtem ko sta bila ponovni ugovor in dopolnitev ugovora z dne 15. 12. 2014 prepozna, zato navedb iz te vloge ni upoštevalo, iz istega razloga pa tudi ni izvedlo vpogleda v listine, označene kot priloge B11 do B20, ki so bile del te vloge. Dolžnik v pritožbi uveljavlja, da mu ni jasno, katere priloge ima sodišče v mislih, saj jih ne poimenuje, njemu pa ni znano, na kakšen način sodišče priloge označuje. Tudi te navedbe so neutemeljene, saj je iz podatkov spisa jasno razvidno, za katere priloge gre, natančen opis oziroma poimenovanje prilog, ki so prepozne in zato neupoštevne, pa bi predstavljal le nepotrebno obremenjevanje sklepa s pravno nepomembnimi dejstvi, ki ne morejo vplivati na odločitev. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da bi moralo sodišče prve stopnje o vlogah dolžnika z dne 15. 12. 2014 sprejeti odločitev, višje sodišče pojasnjuje, da sodišče načeloma prepozne vloge sicer res zavrže, vendar pa pri prepoznih dopolnitvah že vloženih vlog ni nič narobe, če jih samo neformalno prezre in v obrazložitvi pojasni, zakaj jih ni upoštevalo, kar je storilo tudi v predmetni zadevi (četrti odstavek druge strani sklepa).(1)

7. Dolžnik v pritožbi tudi uveljavlja, da mu sodišče ni vročilo upnikovega odgovora na ugovor v seznanitev in izjavo, čeprav je očitno deloma svojo odločitev sprejelo tudi na tej podlagi. Višje sodišče ugotavlja, da dolžnik ob tem ne konkretizira, na katere izmed navedb iz odgovora na ugovor naj bi sodišče oprlo odločitev, zgolj dejstvo, da je sodišče navedbe iz odgovora povzelo v izpodbijani sklep, pa še ne pomeni, da je na te navedbe odločitev tudi oprlo. Očitana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ zato ni podana.

8. V ugovoru je dolžnik nadalje uveljavljal, da iz sklepa o izvršbi ni razvidno, s katere parcele mora odstraniti škarpo, ograjo, palete, zidake, drva in odpadni material, zato sklep o izvršbi ni izvršljiv. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se do tako zatrjevane neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o izvršbi ni opredelilo, višje sodišče pa te navedbe zavrača kot neutemeljene. Sodišče se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do teh navedb namreč opredelilo (drugi odstavek šeste strani sklepa) in pojasnilo, da je v izreku sklepa o izvršbi povzelo izrek izvršilnega naslova. Višje sodišče v zvezi s tem še dodaja, da je iz izreka sklepa o izvršbi sicer res izpadla označba nepremičnine, s katere mora dolžnik odstraniti zgoraj navedene objekte in predmete, vendar pa je oznaka nepremičnine jasno navedena tako v izvršilnem naslovu kot tudi v predlogu za izvršbo, ki je del sklepa o izvršbi. Poleg tega iz dolžnikovih ugovornih navedb izhaja, da dolžnik točno ve, za katero zemljišče oziroma del zemljišča gre, posebej ob upoštevanju dejstva, da zatrjuje, da je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v zadevi III P 2965/2012 vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice prav na tem zemljišču. 9. V zvezi z vložitvijo tožbe III P 2965/2012 na ugotovitev lastninske pravice na spornem zemljišču je dolžnik v ugovoru navedel, da zato, ker je lastnik tega zemljišča, izvršba nedenarne terjatve ni mogoča, saj ima dolžnik na spornem zemljišču močnejšo pravico, ki jo je pridobil s priposestvovanjem na podlagi darilne pogodbe z dne 31. 8. 2014. V pritožbi dolžnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se tudi do navedb o zatrjevani lastninski pravici, ki naj bi preprečevala predmetno izvršbo, ni opredelilo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (zadnji odstavek na peti strani sklepa) namreč izhaja, da je sodišče te navedbe štelo za pravno neupoštevne, saj je v izvršilnem postopku po načelu stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov, dokler ta ni razveljavljen, odpravljen ali spremenjen. Višje sodišče temu stališču pritrjuje, tudi dolžnik obstoja izvršilnega naslova ne prereka, zgolj obstoj pravde na ugotovitev lastninske pravice pa na pravnomočen in izvršljiv izvršilni naslov, ki je podlaga za vodenje predmetnega postopka, v ničemer ne vpliva. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno in obrazloženo zavrnilo tudi izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke, s katerim je želel dolžnik izkazovati za ta postopek pravno nerelevantno dejstvo lastništva spornega zemljišča. Zaradi načela stroge formalne legalitete in vezanosti na izvršilni naslov, ki dolžniku nalaga odstranitev zgoraj navedenih objektov in stvari, so neutemeljeni tudi očitki o nesorazmernosti predmetne izvršbe glede na vrednost spornega zemljišča 68,00 EUR ter o nedopustnem posegu v zatrjevano lastninsko pravico dolžnika na tem zemljišču (do tega se je sodišče prve stopnje opredelilo v četrtem odstavku sedme strani sklepa).

10. Dolžnik je zaradi vložene tožbe na ugotovitev lastninske pravice poleg ugovora vložil tudi predlog za prekinitev predmetnega postopka do končne odločitve v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je predlog zavrglo z obrazložitvijo, da do prekinitve postopka pride le na podlagi zakona v primerih iz 205. člena ZPP ter po uradni dolžnosti in ne na predlog stranke v primerih, določenih v 206. členu istega zakona. Ob tem je pravilno ugotovilo, da v pravdi postavljen zahtevek ne predstavlja predhodnega vprašanja v predmetni zadevi, svojo odločitev pa je utemeljilo z zadostnimi razlogi o vezanosti na izvršilni naslov (prvi odstavek na četrti strani sklepa), v zvezi s katerim dolžnik ni zatrjeval, da bi sprožil postopek za njegovo razveljavitev, odpravo ali spremembo, zato pritožbeno očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tudi v tem delu ni podana.

11. Dolžnik v pritožbi dodatno uveljavlja, da upniku parcela ne more pomeniti kaj dosti, saj je ni nikoli uporabljal, take navedbe pa ob obstoju izvršilnega naslova niso pravno pomembne. Neutemeljena je tudi zahteva dolžnika za prekinitev postopka zaradi smrti upnika – upnika namreč zastopa pooblaščenec (Odvetniška pisarna A. d.o.o.), zato pogoji za prekinitev postopka po 1. točki prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ niso podani. Višje sodišče še dodaja, da je bil 29. 6. 2016 vložen tudi že predlog za vstop novih upnikov, dedičev prvotnega upnika, v postopek, o tem predlogu bo moralo v nadaljevanju postopka odločiti sodišče prve stopnje.

12. Glede denarne terjatve 4.749,43 EUR s zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2013 dalje do plačila je dolžnik v ugovoru navedel, da tega zneska ne dolguje, ker je že 22. 12. 2004 plačal znesek 1.239,74 EUR in s tem svojo obveznost v celoti izpolnil. Enake navedbe dolžnik ponavlja tudi v pritožbi, višje sodišče pa jih zavrača kot neutemeljene in se ob tem v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu (šesta stran sklepa). Tudi v zvezi z zavrnitvijo podanega pobotnega ugovora, ki ga dolžnik ponavlja v pritožbi, je sodišče prve stopnje navedlo popolne in pravilne razloge, na katere se višje sodišče v celoti sklicuje, dolžnik pa jih s pritožbenimi navedbami o neživljenjskosti takega stališča ni uspel izpodbiti.

13. Dolžnik je v ugovoru kot dokaz predlagal zaslišanje številnih prič, sodišče prve stopnje pa je izvedbo teh dokazov zavrnilo z obrazložitvijo, da dokazni predlogi niso bili dovolj substancirani. Višje sodišče tudi v tem delu razloge sodišča prve stopnje sprejema kot pravilne. Po 236. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora namreč stranka, ki predlaga zaslišanje priče, navesti, o čem naj priča, kar pomeni, da mora obrazložiti, v zvezi s katerimi konkretno uveljavljanimi navedbami bo priča izpovedovala oziroma katero konkretno dejstvo se bo s pomočjo tega dokaza ugotavljalo.(2) Zgolj pavšalna navedba, da bodo priče potrdile „vse trditve dolžnika“, zato ne zadošča. Dolžnik v pritožbi sicer pojasnjuje, da naj bi priče izpovedale predvsem v zvezi z lastništvom spornega zemljišča, pri tem pa gre za dejstvo, ki je glede na vse zgoraj pojasnjeno za odločitev v predmetni zadevi pravno nerelevantno.

14. V ugovoru je dolžnik izpodbijal tudi znesek predujma 2.551,02 EUR za stroške za izvršitev nedenarne terjatve. Navedel je, da je tak znesek previsok, zato naj sodišče angažira izvedenca gradbene stroke, ki naj ugotovi višino tega stroška. Sodišče prve stopnje je tudi ta ugovor zavrnilo in obrazložilo, da predvidena dela in z njimi povezani stroški izhajajo iz ponudbe A.L.M. M. V. s.p., dolžnik pa ni konkretizirano pojasnil, zakaj in v čem naj bi bili stroški pretirani oziroma zakaj določena predvidena dela ne bi bila potrebna oziroma koliko preveč so vrednotena. Zaradi tako pomanjkljive trditvene podlage je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo tudi izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki naj bi ugotovil, katera dela in s kakšno ceno so potrebna za izpolnitev obveznosti (z izvedbo dokaza se trditve le dokazujejo, ni pa mogoče na ta način dopolnjevati pomanjkljivih trditev; prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). V pritožbi dolžnik zgolj pavšalno ponavlja, da so stroški pretirani, zato višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje sprejema kot pravilno.

15. Dolžnik je v ugovoru izpodbijal tudi oceno vrednosti spornega predmeta, ki jo je v predlogu za izvršbo določil upnik in od katere se odmerjajo stroški tega postopka. Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je bila vrednost spornega predmeta res ocenjena previsoko na 9.000,00 EUR, zato jo je v ugovornem postopku znižalo na 8.749,43 EUR. V delu, ki se nanaša na denarno terjatev, je pravilno upoštevalo le znesek 4.749,43 EUR brez zakonskih zamudnih obresti (prim. drugi odstavek 39. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), medtem ko je vrednost nedenarne terjatve ocenilo na 4.000,00 EUR po drugem odstavku 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Pritožba utemeljeno opozarja, da je s tem neupravičeno prekoračilo vrednost, ki jo je glede nedenarne terjatve navedel upnik, saj je ta višino vrednosti nedenarnega zahtevka ocenil na 2.551,02 EUR. Vrednost spornega predmeta zato v predmetni zadevi znaša 7.300,45 EUR, kot je dolžnik pravilno uveljavljal že v ugovoru.

16. Glede na navedeno pritožba utemeljeno opozarja, da so po višini napačno odmerjeni tudi stroški upnikovega predloga za izvršbo. Po tar. št. 3460 upniku za sestavo predloga pripada nagrada 80,10 EUR (in ne priznanih 87,30 EUR), povišana za 20% materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT in 22% DDV ter sodna taksa v znesku 55,00 EUR, skupaj torej 172,27 EUR.

17. Po višini so posledično napačno odmerjeni tudi stroški upnikovega odgovora na ugovor. Ob upoštevanju pravilne vrednosti spornega predmeta gre upniku nagrada za sestavo odgovora na ugovor po tar. št. 3468 ZOdvT v višini 160,20 EUR, povečana za 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT in za 22% DDV. Za izvršbo potrebni stroški upnikovega odgovora na ugovor torej skupaj znašajo 219,84 EUR in ne 237,41 EUR, kot je jih je v 3. točki izreka sklepa odmerilo sodišče prve stopnje.

18. Dolžnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev, da sam krije svoje ugovorne stroške. Višje sodišče to odločitev sprejema kot pravilno, saj je dolžnik v ponovljenem postopku tudi ob upoštevanju delnega uspeha z obravnavano pritožbo z ugovorom zoper sklep o izvršbi še vedno uspel le v manjšem delu glede stroškov. Pravilna je tudi odločitev, da dolžnik sam krije stroške pritožbe zoper sklep z dne 8. 10. 2015, kljub temu, da je s to pritožbo uspel in dosegel razveljavitev sklepa o ugovoru. Pri presoji uspeha v postopku je namreč odločilno načelo končnega uspeha in ne uspešnost posameznih procesnih dejanj(3), končnega uspeha pa glede na izid ugovornega postopka dolžnik ni dosegel. 19. Glede na vse navedeno je višje sodišče dolžnikovi pritožbi delno ugodilo in sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu 2. točke izreka spremenilo tako, da je ugovoru delno ugodilo in stroške predloga za izvršbo znižalo še za 10,54 EUR (na 172,27 EUR), v izpodbijani 3. točki izreka pa tako, da je nadaljnje izvršilne stroške upnika znižalo za 17,57 EUR (na 219,84 EUR) (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), sicer pa je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu 2. in 3. točke izreka ter v izpodbijanih 1., in 4. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Dolžnik je s pritožbo sicer delno uspel, toda le v majhnem delu glede stroškov, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Prim. Jan Zobec v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, strani.

Op. št. (2): Prim. Jan Zobec v Pravni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, stran 456. Op- št. (3): Prim. dr. Lojze Ude v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga. Ljubljana 2006, stran 29.