Jedro

V skladu s 3.alinejo 29.čl. Ustave RS je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica izvajanja dokazov v njegovo korist, kar pa ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče namreč samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v Novem mestu, enota v Krškem je s sodbo z dne 21.11.1994 obsojenega A.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ-77 in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo 80.000,00 SIT denarne kazni. Po 1. odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP-77) je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 8.000,00 SIT povprečnine ter vrniti oškodovancu G.K. potrebne izdatke ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11.4.1995 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 30.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 8.4.1996 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja razloge iz 1. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), 2. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in 3. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena istega zakona. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. Z.F. je v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da obsojenčeva zagovornica sicer uveljavlja kršitve prava iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vendar je iz vsebine zahteve razvidno, da napada samo ugotovljeno dejansko stanje. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica obsojenega A.R. nima prav, ko zatrjuje, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ker se sodišči nista opredelili glede hitrosti in vožnje oškodovanca G.K., kar je bistvenega pomena za ugotavljanje vzročne zveze in obsojenčeve krivde, prav tako pa da nista obrazložili, zakaj naj bi obsojenec oškodovanca spregledal ter zaradi katerih okoliščin in osebnih lastnosti bi ga moral videti. Tako je v sodbi pritožbenega sodišča navedeno, da v spisu ni podatkov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je oškodovanec vozil nad dovoljeno hitrostjo. Tak dejstveni sklep sodišče utemeljuje s sklicevanjem na oškodovančevo navedbo, da je vozil okrog 60 km/h ter pričevanjem P.O., ki je povedal, da oškodovanec ni vozil hitro. Obe sodišči sta tudi ugotovili, da je križišče, v katerem je obsojenec zavijal v levo, pregledno, tako da bi ob dolžni pozornosti oškodovanca moral pravočasno zaznati.

Prvostopno sodišče pa je v razlogih zapisalo, da je bil obsojenec nepreviden in premalo pozoren na promet iz nasprotne smeri, za kar pa ni bilo objektivnih razlogov, saj je cesta, kjer je prišlo do nezgode, na dovolj dolgi razdalji pregledna, da je zaradi tega zavil v levo in zaprl pot oškodovančevemu motornemu kolesu, ki je imelo v križišču prednost; v trčenju, do katerega je prišlo na oškodovančevem voznemu pasu, pa je G.K. dobil hudo telesno poškodbo. Na podlagi povedanega se izkaže, da ne držijo trditve vložnice zahteve, da pravnomočna sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih.

Kolikor vložnica zahteve izpostavlja, da je ugotovitev, da je oškodovanec vozil s hitrostjo okoli 60 km/h že sama po sebi dvomljiva, ker se opira le na nezanesljivo in z ničemer potrjeno izpoved samega oškodovanca, ki je v nasprotju z obsojencem in pričama T.G. in P.O. zatrjeval, da so pred njim vozili trije avtomobili, teh pa ostali niso videli; da pri ugotavljanju hitrosti oškodovančeve vožnje ni upoštevalo, da je G.K. po trčenju vrglo kar 21.20 metrov od kraja trčenja in tudi ne vrsto in naravo poškodb na obsojenčevem vozilu, ki da so lahko nastale edino zaradi prevelike in neprilagojene hitrosti oškodovanca in da je sodišče napačno ocenilo izpovedbo priče P.O., zagovornica obsojenega A.R. izpodbija dokazno presojo in po vsebini uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP pa iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnica zahteve ne more biti uspešna niti, ko zatrjuje, da je sodišče z zavrnitvijo predloga za dopolnitev dokaznega postopka s pritegnitvijo izvedenca cestnoprometne stroke kršilo načelo kontradiktornosti postopka po 16. členu ZKP in obsojenčevo pravico do obrambe, opredeljeno v 1. odstavku 12. člena ZKP in "celem nizu drugih določb". Po videnju vložnice zahteve je sodišče ravnalo tudi v nasprotju z načelom materialne resnice, opredeljenim v 17. členu ZKP ter 2. odstavkom 299. člena istega zakona, kar da je vplivalo na zakonitost izdane odločbe. S takimi navedbami vložnica zahteve po vsebini zatrjuje kršitev pravnega jamstva v kazenskem postopku iz 3. alinee 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja tudi pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Tega jamstva pa si ni mogoče razlagati tako, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, kajti glede na načelo proste dokazne presoje, sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. V odločbi z dne 8.6.1995 je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da sodišče sme zavrniti dokazni predlog tudi, ko ugotovi, da je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Glede na ugotovitev, da je do trčenja med voziloma prišlo na levem voznem pasu gledano v smeri obsojenčeve vožnje, da je imel oškodovanec, ki je vozil naravnost, v križišču prednost, da je vozišče zelo pregledno, tako da bi obsojenec ob dolžni pozornosti oškodovanca moral pravočasno videti, je sodišče navedeni dokazni predlog obrambe utemeljeno zavrnilo. Ne drži navedba, da je sodišče kršilo določbo 1. odstavka 12. člena ZKP (obdolženec ima pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov), saj je obsojenca v rednem postopku zagovarjal odvetnik S.K. V luči navedenih razlogov se izkaže, da tudi zatrjevana bistvena kršitev določb po 2. odstavku 371. člena ZKP ni podana.

Obsojenčeva zagovornica kršitev kazenskega zakona utemeljuje s trditvijo, da sodišče v pravnomočni odločbi ni upoštevalo, da se oškodovanec ni približeval križišču z večjo previdnostjo, ki ustreza prometnim razmeram v križišču, in tako kršil določilo 1. odstavka 51. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP). Zaradi tega pa je napačno uporabilo tudi 2. odstavek 50. člena ZTVCP kot dopolnilno normo, v kateri je bil določen zakonski znak obsojencu očitanega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ-77. Tudi v tem delu je že izhodišče vložnice zahteve napačno, saj se postavlja na stališče, kot da je dokazano, da je oškodovanec kršil določilo 1. odstavka 51. člena ZTVCP, za kar pa v ugotovljenem dejanskem stanju ni prav nobene podlage. Zato je treba ugotoviti, da tudi v tem delu zagovornica obsojenega A.R. po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, marveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga, kar je bilo že povedano, pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.