Jedro

Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Pomeni obveznost sodišča, da se seznani z navedbami strank, jih pretehta ter se do njih, če so za odločitev bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Pri tem ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen (ekspliciten). Da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo, je lahko razvidno tudi posredno (implicitno), iz drugih razlogov obrazložitve.

Ni izključeno, da je tožnikov izhodiščni vložek, kljub ugotovljenemu poslovnemu sodelovanju, predstavljal posojilo in ne tveganega ter v primeru neizpolnitve obveznosti nezavarovanega kapitala.

Dokazno breme, da je bilo posojilo dano oziroma, da je tožnik posodil zatrjevani znesek tožencu, je bilo na tožniku. V kolikor sodišče ugotovi, da je tožnik svoje trditve dokazal, je na toženca prevaljeno dokazno breme o vračilu posojila (ki ga toženec ni zatrjeval, glede na to, da je trdil, da posojila sploh ni bilo).

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 7.250 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2023 do plačila ter tožniku naložilo, da tožencu povrne 1.448,99 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške.

2.Navaja, da je tožencu posodil 8.700 EUR, s katerimi je ta kupil osebni avtomobil znamke Audi. Dogovorjeno je bilo, da bo toženec po prodaji avtomobila vrnil posojilo ter del zaslužka iz prodaje. Kljub temu, da je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik ni prejel vloženega zneska v višini 7.250 EUR, pa je v nadaljevanju napačno zaključilo, da sta stranki poslovno sodelovali tako, da sta z denarjem iz prodaje avtomobila Audi nabavili še dva druga avtomobila. Izpostavlja svoje zaslišanje, iz katerega izhaja, da je med strankama obstajal dogovor, da je tožnik zagotovil denar za nakup avtomobila in njegovih delov, ter da bo posojeni denar vrnjen z morebitnim zaslužkom iz prodaje. V skladu s tem dogovorom je tožencu izročil 16.500 EUR, namenjenih za vozilo znamke Audi, in sicer za nakup avtomobila, prevoz iz Nemčije, rezervne dele ter plačilo davka. Drži, da je nekaj denarja namenil tudi za nakup Škode Superb in Mercedesa, saj je toženec obljubil, da mu bo po prodaji teh vozil denar vrnil. Glede na izpostavljeno je jasno, da je šlo za posojilo, pri poplačilu katerega je imel toženec težave. Pri prodaji vozila Audi ni zaslužil toliko, kot je pričakoval, zato je začel kupovati še druge avtomobil, da bi s tem poplačal dolg. Tožnik navaja, da je na tak način poplačila dolga pristal, saj ni imel druge izbire, kar je potrdila tudi njegova žena A. A., ki je dovolila, da tožencu posodi denar iz skupnega premoženja ter dodala, da je tožnik toženca velikokrat klical, a se mu ta ni oglašal na telefon. Vse navedeno potrjuje tudi SMS komunikacija, iz katere je razvidno, da je toženec vseskozi priznaval svoj dolg in si prizadeval poravnati obveznosti, vendar mu to ni uspelo. Sodišče je povsem napačno in izven konteksta vzelo le eno sporočilo toženca, pri čemer je zanemarilo celotno komunikacijo med strankama. Iz te izhaja, da je s prodajo vozila Mercedes toženec skušal poplačati celoten dolg, pri čemer pa je vrnil zgolj 1.500 EUR. Te okoliščine jasno dokazujejo, da je šlo za posojilo, ne pa za poslovno sodelovanje. Prav tako stranki nista nikoli sklenili nobene pisne pogodbe o medsebojnem poslovanju. Ker se sodišče do vsega navedenega ni opredelilo, pač pa je zgolj pavšalno zaključilo, da je šlo za poslovno sodelovanje, je storilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima odločilnih razlogov.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na vračilo posojila zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik vloženega zneska v višini 7.250 EUR res ni dobil povrnjenega, vendar do tega zneska ni upravičen, saj stranki nista bili v posojilnem razmerju, pač pa sta poslovno sodelovali pri prodaji rabljenih avtomobilov in s tem bili izpostavljeni vsem možnim neugodnim posledicam, ki so se v konkretnem primeru uresničile z izgubo tožnikovega vložka.

5.Iz ustaljene ustavnosodne prakse izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Pomeni obveznost sodišča, da se seznani z navedbami strank, jih pretehta ter se do njih, če so za odločitev bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Pri tem ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen (ekspliciten). Da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo, je lahko razvidno tudi posredno (implicitno), iz drugih razlogov obrazložitve. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo je pomembno, da lahko stranka, tudi če njenemu zahtevku ni ugodeno, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, tako da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Sodišče se je torej dolžno opredeliti do konkretiziranih trditev o pravno pomembnih dejstvih in do nosilnih pravnih nazorov stranke. Ni se dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nepomembnih navedb strank.

6.Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno navedlo, zakaj meni, da sta stranki poslovno sodelovali, pri čemer se ni opredelilo do trditev tožnika, da izhodiščni vložek, kljub ugotovljenemu poslovnemu sodelovanju, vseeno predstavlja posojilo. Tožnik je tekom postopka trdil, da je sam sodeloval pri nadaljnji prodaji vozil, saj je vseskozi upal, da mu bo toženec na tak način povrnil posojilo.

Te (v pritožbi ponovljene) trditve je tudi ustrezno konkretiziral: podal je natančen opis sodelovanja pri prodaji vozil ter specificiral zneske posameznih plačil in (delnih) povračil. Svoje trditve je podkrepil tudi z izpisi medsebojne SMS komunikacije, iz katere izhaja, da se je toženec nekega dolga očitno zavedal in ga tudi priznaval.

Te procesno dopustne navedbe predstavljajo trditve o pravno pomembnih dejstvih, ki bi lahko vplivale na odločitev o obstoju in višini toženčevega dolga do tožnika. Ni namreč izključeno, da je tožnikov izhodiščni vložek, kljub ugotovljenemu poslovnemu sodelovanju, predstavljal posojilo in ne tveganega ter v primeru neizpolnitve obveznosti nezavarovanega kapitala, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Hkrati pa te trditve niso niti očitno neutemeljene, tudi zato ne, ker je tožnik v vlogah (prvi in drugi pripravljalni vlogi) v zvezi z njimi predlagal dokaze, predvsem potrdila, predračune in ponudbe v zvezi vozili ter izpise SMS komunikacije med strankama (priloga A5).

7.Ker je prvostopenjsko sodišče v svoji dokazni oceni prezrlo tožnikove konkretizirane trditve, pri čemer te niso bile očitno neutemeljene in bi lahko privedle do drugačnega zaključka in s tem do drugačne rešitve spora, je bila kršena pravica tožnika do sodelovanja v dokaznem postopku, ki je element pravice do izjavljanja. Zato je podana smiselno zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8.Ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP narekuje ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Te kršitve glede na njeno vsebino in naravo sodišče druge stopnje samo ne more odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj samo ne more nadomestiti manjkajočih razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Opredeljevanje pritožbenega sodišča do bistvenih dejanskih navedb strank, katere je prvostopenjsko sodišče ob tokratnem sojenju povsem prezrlo, bi namreč pomenilo kršitev pravice do pritožbe, saj bi bile te navedbe obravnavane in preizkušane le na eni stopnji sojenja. Zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne bo kršena, sploh pa ne huje (drugi odstavek 354. člena ZPP). Postopek v primeru oprave obravnave namreč traja enako časa, ne glede na to, ali je opravljen pred prvostopnim ali pred pritožbenim sodiščem.

9.Posledično se pritožbeno sodišče do utemeljenosti vseh ostalih uveljavljenih pritožbenih očitkov ne opredeljuje vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10.Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka odpraviti tako, da se bo glede na trditveno podlago pravdnih strank in ob izvedenih dokazih jasno opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb obeh pravdnih strank glede (ne)obstoja dolga, ki izhaja iz nakazila z dne 14. 2. 2019. V primeru, da sodišče ugotovi, da omenjeno nakazilo predstavlja posojilo, bo moralo izračunati višino neporavnanih obveznosti med strankama. Pri tem naj upošteva, da je dokazno breme, da je bilo posojilo dano oziroma, da je tožnik posodil zatrjevani znesek tožencu, na tožniku, ter da je, v kolikor sodišče prve stopnje ugotovi, da je tožnik svoje trditve dokazal, na toženca prevaljeno dokazno breme o vračilu posojila (ki ga toženec ni zatrjeval, glede na to, da je trdil, da posojila sploh ni bilo).

11.Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških pa je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

-------------------------------

1Gl. VSRS Sklep II Ips 17/2025 z dne 18. 6. 2025, pa tudi Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, Up-476/03 z dne 9. 9. 2004, Up-430/19 z dne 19. 5. 2022.

2V prvi pripravljalni vlogi (red. št. 9) je tožnik navedel: "7.250 EUR je ostalo pri tožencu, da bo kupil druge avtomobile, in rekel je, da bo investiral, zaslužil in vrnil posojen denar, zato je kupoval več avtomobilov..." Te trditve izhajajo tudi iz druge pripravljalne (red. št. 12): "Bistvo je, da je tožnik plačal 8.750 EUR na račun zgoraj navedene avtohiše, toženec pa je nato denar obračal oziroma investiral v nakup drugih vozil, pri čemer je vseskozi obljubljal tožniku, da mu bo denar vrnil, vendar razen 1.500 EUR ni vrnil ničesar."

3Glej recimo SMS z dne 20. 6. 2022: "Oj sem prodal avto za 3.000 EUR. Naslednji mesec dobiš denar. Jst sm tko zgubu vse"; SMS z dne 21. 6. 2022: "Zaenkrat sem našparal 1.500 EUR, ostalo se dobiš."; SMS z dne 15. 10. 2022: "Lahko stokrat prideš, ampak dokler ne bom nabral ne boš dobil kaj nej ti rečem..." in SMS z dne 15. 10. 2022: "Oprosti, sem rekel, ko bom imel bom dal, se trudim kolikor se lahko."

4Tožnik je pritožbeno uveljavljano kršitev napačno pravno kvalificiral kot kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana le, če sodbe zaradi nerazumljivosti, protislovnosti ali neobrazloženosti sploh ni mogoče preizkusiti. Če pa sodišče ne upošteva trditev stranke oziroma se do njih ne opredeli, kot to izhaja iz pritožbe, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.