Jedro

Ni res, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prvo pripravljalno vlogo toženke štelo kot nepotrebno za pravdo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka v odgovoru na tožbo tožbo prerekala po temelju in višini. Ne da bi tožnik karkoli odreagiral na navedbe v odgovoru na tožbo, je toženka vložila vlogo in v njej podrobneje utemeljevala svoje trditve iz odgovora na tožbo z navajanjem spornega števila ur v posameznem referenčnem obdobju, kompenzacijo ur in plačilo nekompenziranih ur. Vse to pa bi toženka lahko navedla že v odgovoru na tožbo. Zato sodišče prve stopnje toženki stroška za to vlogo utemeljeno ni priznalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka ter da je toženki dolžna povrniti njene stroške v višini 163,86 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka navedenega sklepa se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano II. točko izreka sklepa spremeni tako, da toženki prizna tudi povračilo stroškov za obrazloženo pripravljalno vlogo, vključno s stroški pritožbe. Navaja, da je bila njena prva pripravljalna vloga z dne 20. 11. 2018 potrebna za pravdo, saj je z njo dodatno pojasnila število opravljenih, koriščenih in presežnih ur tožnika po posameznih referenčnih obdobjih in pri tem navedla, da so bile vse presežne ure kompenzirane in da je zato 30 % plačilo dodatka zadostno. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj te vloge ni štelo za potrebne. Da je bila res potrebna, ne nazadnje izhaja iz tožnikovega umika tožbe, kjer navaja, da je prav na podlagi te vloge ugotovil, da je prišlo do izpolnitve zahtevka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sklepa nima pomanjkljivosti in se ga da v celoti preizkusiti. Navedeni so vsi odločilni razlogi za odločitev. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o stroških postopka sklicevalo na 155. člen ZPP in skladno s tem določilom jasno navedlo, katere stroške toženke je priznalo, ostalih (torej tudi pripravljalne vloge) pa ne, ker za pravdo niso bili potrebni.

7. Ni res, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prvo pripravljalno vlogo toženke z dne 20. 11. 2018 štelo kot nepotrebno za pravdo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka v odgovoru na tožbo z dne 15. 3. 2018 tožbo prerekala po temelju in višini, navedla je tudi, da je utemeljeni del tožbenega zahtevka plačala tožniku že pred vložitvijo tožbe in to navedbo tudi dokazala z obračunskim listom plače za november 2017. Ne da bi tožnik karkoli odreagiral na navedbe v odgovoru na tožbo, je toženka vložila vlogo z dne 20. 11. 2018 in v njej podrobneje utemeljevala svoje trditve iz odgovora na tožbo z navajanjem spornega števila ur v posameznem referenčnem obdobju, kompenzacijo ur in plačilo nekompenziranih ur. Vse to pa bi toženka lahko navedla že v odgovoru na tožbo. Ko je tožnik 16. 1. 2019 podal umik tožbe, je res navedel, da je delno plačilo po tožbenem zahtevku ugotovil na podlagi vlog toženke, kar pa ne pomeni, da je s tem mislil prav sporno pripravljalno vlogo. Sicer pa se je tožnik nedvoumno skliceval na predložene plačilne liste, to je na plačilno listo za november 2017, ki jo je toženka v spis dejansko vložila že z odgovorom na tožbo. Vse navedeno pritrjuje pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, da je bila vloga toženke z dne 20. 11. 2018 nepotrebna in da zato sodišče stroška za to vlogo utemeljeno ni priznalo.

8. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške. Odgovor na pritožbo ni prispeval k njeni rešitvi in je bil nepotreben. Zato tudi tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.