Jedro

Osebni avtomobil lahko začasno uvozi v zakup le uporabnik, ki je registriran za neposredno nudenje storitev z osebnim avtomobilom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 25.2.1992, s katerim je carinarnica zavrgla uvozno carinsko deklaracijo z dne 19.2.1992 za začasen uvoz v zakup osebnega avtomobila, ker niso bili izpolnjeni pogoji za začasen uvoz. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na 1. odstavek 57. člena in na 58. člen takrat veljavnega zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju ter na 16. člen uredbe o začasnem izvozu in uvozu blaga in navaja, da podjetje lahko začasno uvozi opremo v zakup zaradi uporabe v proizvodnji in zaradi opravljanja storitev, kar pomeni, da se osebni avtomobil lahko uporabi le za opravljanje takih storitev kot so taxi ali rent-a-car storitve. Ker bi v tem primeru uporabnik avtomobil uporabljal za svoje lastne potrebe pri pridobivanju poslov s področja ekonomskih, organizacijskih in tehnoloških storitev, ne pa za nudenje storitev, ne izpolnjuje pogojev za začasni uvoz v zakup. Za tak uvoz pa deklaracija ni bila pravilno izpolnjena, čeprav je bila izpolnjena v skladu s priloženimi listinami, zato jo je carinarnica na podlagi 257. člena carinskega zakona pravilno zavrgla. V tožbi tožeča stranka navaja, da si je tožena stranka s tako razlago določb 57. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju in 16. člena uredbe o začasnem izvozu in uvozu blaga vzela pravico odločanja po prostem preudarku, čeprav ji predpis, na podlagi katerega je odločala, take pravice ne daje. Po razlagi tožene stranke je mogoče začasno uvoziti v zakup le osebne avtomobile za taxi ali rent-a-car storitve, kar pomeni, da tak začasni uvoz ni mogoč za vozila, s katerimi PTT podjetja prevažajo poštne pošiljke, banke in finančne organizacije denarne pošiljke, reševalnih vozil, vozil za opravljanje servisne dejavnosti, prevoza blaga in nenazadnje tudi storitev za pridobivanje poslov (komercialisti) ali opravljanje organizacijskih, ekonomskih in propagandnih storitev, kot je to primer podjetja ... S tako razlago je bil po mnenju tožene stranke materialni predpis nepravilno uporabljen. Z zakonom, na katerega napotuje 4. odstavek 57. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju, je očitno mišljen carinski zakon, ki za začasni uvoz opreme v zakup določa postopek carinjenja; vrsta, namen in roki začasnega uvoza so določeni v uredbi o začasnem izvozu in uvozu blaga. Ne zakon in ne uredba pa ne določata, da se začasni uvoz osebnih avtomobilov v zakup lahko uporabi le v primeru, če je podjetje registrirano za taxi ali rent-a-car dejavnost. Meni, da tožena stranka jasne in prepričljive, na zakonu temelječe argumentacije za svojo odločitev ne najde, saj sicer ne bi navajala 58. člen zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju, ki določa le, da se začasno izvoženo oz. uvoženo blago lahko porabi samo za namene, za katere je bilo začasno izvoženo oziroma uvoženo. Nepravilno interpretira tudi izjavo poslovnega sistema ..., da vozila ne bo dajal v podzakup, kot da sam izjavlja, da vozila ne bo uporabljal za nudenje uslug. Meni tudi, da zavrženje carinske deklaracije ni skladno z 257. členom carinskega zakona, saj tožena stranka sama ugotavlja, da je bila deklaracija izpolnjena v skladu s priloženimi listinami. Tako deklaracijo bi morala tožena stranka zavrniti ali pa dovoliti začasni uvoz. Opozarja, da so carinarnice doslej začasni uvoz avtomobilov v leasing dopuščale in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in dovoli začasni uvoz, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 257. člena carinskega zakona (CZ - Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90; v prečiščenem besedilu zakona Uradni list SFRJ, št. 34/90 je to 242. člen) zavrže carinarnica deklaracijo kot nepravilno med drugim tudi v primeru, če ugotovi, da je uvoz blaga prepovedan (3. točka 1. odstavka istega člena carinskega zakona). Prepoved se seveda lahko nanaša tudi na začasni uvoz blaga. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da v določbah 257. člena carinskega zakona ni podlage za zavrženje carinske deklaracije, pa čeprav tožena stranka določno ne navaja, da je bila prav 3. točka 1. odstavka 257. člena carinskega zakona podlaga, da je carinarnica prve stopnje deklaracijo s sklepom zavrgla.

Glede na tožbene navedbe je v tem upravnem sporu predvsem sporna uporaba 57. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list SFRJ, št. 63/89 in 11/91), ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal do 26.3.1993 kot republiški predpis. Po navedeni določbi lahko podjetje začasno uvozi opremo v zakup zaradi uporabe v proizvodnji in zaradi opravljanja storitev. Začasni uvoz v zakup je torej dovoljen le, če gre za tako opremo, ki se uporablja v proizvodnji oziroma z njo podjetje opravlja storitve. Kolikor gre za opravljanje storitev, se navedena določba po mnenju sodišča nanaša le na opremo, s katero podjetje neposredno opravlja storitve, za katere je registrirano. To pomeni, da se sme osebni avtomobil začasno uvoziti le za uporabnika, ki je registriran za neposredno nudenje storitev z osebnim avtomobilom (kot take storitve tožena stranka primeroma navaja taxi in rent-a-car storitve), ne pa tudi zaradi uporabe osebnega avtomobila kot najbolj razširjenega prevoznega sredstva, ki omogoča le lažje in hitrejše opravljanje drugih storitev. Po svoji vsebini tako pomeni navedena določba prepoved začasnega uvoza v zakup, če uporabnik z osebnim avtomobilom ne bo neposredno opravljal storitev, za katere je registiran. Ker bi v tem primeru poslovni sistem ... uporabljal osebni avtomobil le za opravljanje in pridobivanje poslov s področja ekonomskih, organizacijskih in tehnoloških storitev, za kar je registriran, kar ni sporno, je tožena stranka na tako dejansko stanje navedeni materialni predpis pravilno uporabila. Tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka 57. člen zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju nepravilno razlaga.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon ter zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju in carinski zakon je sodišče uporabilo kot republiške predpise skladno s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).