Jedro

Pritožba spregleda, da so predlagalni delikti kazniva dejanja, ki so uradno pregonljiva, pri katerih pa zakon upošteva tudi interes oškodovanca, tako, da je njegov predlog za pregon procesna predpostavka (ex officio) pregona.

Opozorilo na posledice krive ovadbe ni zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe oziroma objektivni pogoj kaznivosti. Zato je kaznivo dejanje krive ovadbe podano tudi, če naznanitelj ni opozorjen na posledice.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega J.L. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega J.L. spoznalo za krivega, ker je storil kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi istega zakonskega določila izreklo kazen šest mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Proti taki sodbi se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačno uporabljenega materialnega prava, kršitve kazenskega zakona in zoper odločitev o izrečeni kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 11. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj zatrjuje, da je izrek sodbe nerazumljiv, zaradi česar je bila obdolžencu onemogočena učinkovita obramba. Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obtožnem predlogu ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je šlo pri naznanjenem kaznivem dejanju za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, saj bi lahko šlo glede na opis, za kaznivo dejanje po četrtem odstavku istega člena KZ-1. Po mnenju pritožbe pa naznanjeno kaznivo dejanje grožnje tudi ni uradno pregonljivo kaznivo dejanje, ampak se preganja na predlog. Obdolženi ob podaji ovadbe tudi ni bil opozorjen na posledice krive ovadbe.

5. S takimi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožba ne opredeli katere zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pogreša, kot tudi ne zakaj je mnenja, da bi lahko bilo obdolžencu očitano kaznivo dejanje krive ovadbe opredeljeno po četrtem odstavku 283. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je izrek izpodbijane sodbe povsem razumljiv in vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Obdolžencu se namreč očita, da je naznanil oškodovanca S.V., da je zoper njega storil kaznivo dejanje grožnje, ko se je zagnal proti njemu. Pri tem pa je obdolženec vedel, da S.V. tega ni storil in ga je naznanil le zato, da bi opravičil svoje ravnanje, ko je V. s solzivcem poškropil po obrazu. Opisano dejanje tako ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1. V tem primeru bi obdolženec moral le naznaniti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav je vedel, da tako dejanje sploh ni bilo storjeno in s tem povzročiti, da državni organi začnejo ukrepati. Pritožba tudi nima prav, da naznanjeno kaznivo dejanje grožnje ni uradno pregonljivo dejanje, ker se preganja le na predlog ter tudi ne, ko opozori na hudo napako, ki jo je storil policist R.L., ko obdolženega, ko je podajal ovadbo zoper V., ni opozoril na posledice krive ovadbe.

Pritožba spregleda, da so predlagalni delikti kazniva dejanja, ki so uradno pregonljiva, pri katerih pa zakon upošteva tudi interes oškodovanca, tako, da je njegov predlog za pregon procesna predpostavka (ex officio) pregona.

Opozorilo na posledice krive ovadbe ni zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe oziroma objektivni pogoj kaznivosti. Zato je kaznivo dejanje krive ovadbe podano tudi, če naznanitelj ni opozorjen na posledice.1 Po obrazloženem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje obdolžencu ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, kot se zatrjuje v pritožbi. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo.

6. Kršitev kazenskega zakona oziroma "napačno uporabo materialnega prava" pritožba uveljavlja v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Zato je tako pritožbeno zatrjevanje brez temelja, kršitev na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

7. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčeve zagovornice pa še dodaja:

8. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožnica ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor, da mu storitev kaznivega dejanja krive ovadbe ni dokazana. Sodišču prve stopnje očita, da je kljub temu, da je med izpovedbama ključnih prič V. in K. preveliko razhajanje, obdolženca spoznalo za krivega. Obstoji namreč dvom ali morebiti ni V. izrekel kake grožnje obdolženemu, da je slednji pokazal solzivec, torej da je bil s strani V. izzvan. Pritožba še poudari, da je za dokazanost direktnega naklepa obdolžencu ključno, ali je obdolžencu mogoče na ravni gotovosti očitati, da je oškodovanca prijavil za dogodek, ki se sploh ni zgodil. 9. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Z obširnimi in povsem sprejemljivimi razlogi je obdolženčev zagovor zavrnilo že sodišče prve stopnje. Na njih se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje in jim dodaja le še:

10. Predvsem je potrebno poudariti, da se izpovedbi prič V. in K. razhajata le v tistem delu, kdaj sta se medsebojno pogovarjali, kar pa ni odločilna okoliščina, ki bi vplivala na zaključek sodišča prve stopnje, glede storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Oškodovanec V. obdolženca ni ogrožal, saj je takoj po tem, ko mu je ta skozi majhno okence blagajne nakazal, da ga bo poškropil s solzivcem, prostor zapustil in zbežal na zunanji del železniške postaje, kjer ga je nato obdolženec s solzivcem poškropil. Po tem dejanju pa se je obdolženec odpravil na policijsko postajo, kjer je zoper oškodovanca S.V. podal kazensko ovadbo zato, ker bi mu naj grozil. To pa je storil izključno z namenom, kot je pravilno ugotovilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje, da je opravičil svoje dejanje, ko je oškodovanca s solzivcem poškropil. 11. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornice ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovorničina pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

12. Na pritožbo obdolženčeve zagovornice je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o izrečeni kazenski sankciji obdolžencu. Preizkus je pokazal, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazni zapora v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dosedanjo predkaznovanost obdolženca, saj je že bil pravnomočno obsojen za različna kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine, za kazniva dejanja zoper pravosodje, kakor tudi za kazniva dejanja zoper javni red in mir, kar vse izhaja iz podatkov kazenske evidence. Obdolžencu so bile izrečene sankcije opozorilne narave ter tudi denarne kazni, vendar nanj niso vplivale v taki meri, da ne bi izvrševal takih ali podobnih kaznivih dejanj. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje obdolžencu lahko izreklo zaporno kazen le, če bi bil že pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje ter da izrečene kazni zapora naj ne bi opravičevalo niti število kaznivih dejanj, za katera je že bil obsojen. Po obrazloženem je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da bo na obdolženca vzgojno vplival, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, le izrek nepogojne zaporne kazni.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

14. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Celju I Kp 195/2009 z dne 24. 11. 2009.